Število novih doktorjev znanosti se je povečevalo na večini področij. Leta 1995 je bilo doktoratov na področju naravoslovnih ved 42, leta 2005 pa 75. Tudi pri družboslovju se je število novih doktoratov v tem času času dvignilo s 76 na 126, pri tehnično-tehnoloških vedah s 57 na 107, pri medicinskih vedah pa z 29 na 42. Le število "svežih" doktoratov na področju kmetijskih ved je ostalo enako: devet jih je bilo leta 1995, pa tudi desetletje zatem.

S številom novih doktorjev znanosti je postopoma naraščal tudi delež žensk med njimi. Medtem ko jih je bilo med "novopečenimi" doktorji leta 1992 le 28 odstotkov, jih je bila leta 2006 že skoraj polovica. V evropskem merilu je slovenski delež žensk po zadnji primerjavi iz leta 2004, ko jih je bilo med novimi doktorji znanosti 40 odstotkov, še vedno razmeroma nizek: nižji je bil le še v osmih od 27 držav sedanje EU. Najnižjega je imela Malta z zgolj 20 odstotki doktoric znanosti, najvišjega pa Ciper s kar 61 odstotki.

Blizu evropske "sredine" pa je Slovenija po deležu novih doktorjev med vsemi terciarnimi diplomanti. Pri nas znaša 2,4 odstotka, z 8 odstotki je najvišji v Avstriji, sledita Nemčija in Švedska, najnižji pa je na Malti, kjer je med diplomanti le 0,2 odstotka doktorjev znanosti.

V obdobju, ko se je število doktorjev v Sloveniji povečevalo, je nekatere med njimi doletela brezposelnost. Po podatkih zavoda za zaposlovanje je bilo decembra lani med brezposelnimi v Sloveniji 40 doktorjev. Med njimi so bili na primer štirje doktorji filozofije, dva doktorja strojništva, dva doktorja zgodovine, dva doktorja biokemije, doktor sociologije, kemije in biotehnologije. Kot pojasnjuje svetovalka za zaposlitve na ljubljanskem uradu za delo Nada Starešinič, gre pri brezposelnih doktorjih največkrat za mlade ljudi, rojene v sedemdesetih letih. Njihove zgodbe so sicer zelo različne, med najpogostejšimi vzroki, da so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, pa je projektno delo. Med nezaposlenimi doktorji jih je namreč večina usmerjena v raziskovanje, na fakultetah in inštitutih pa dobijo delo prek avtorskih in podjemnih pogodb. Ti projekti običajno trajajo nekaj mesecev, potem pa čakajo na nove priložnosti. Na zavodu za zaposlovanje so kot brezposelni prijavljeni zato, da si lahko plačujejo pokojninsko dobo, pojasnjuje Starešiničeva. Pri starejših in tistih, ki so na zavodu dalj časa, so v ozadju brezposelnosti večkrat zdravstvene težave, med nezaposlenimi doktorji pa so tujci, ki čakajo na nostrifikacijo diplome ali pa so strokovnjaki na področju, ki je v Sloveniji bistveno drugačno kot v državi, kjer so se šolali.

Tudi mladi doktorji iz Slovenije, ki so študirali v tujini, imajo zaradi tega včasih težave: "Profesorji, ki običajno k projektom pritegnejo svoje študente, jih ne poznajo. V slovenskem prostoru so mreže poznanstev zelo pomembne." Ti doktorji se zato velikokrat po "poskusu" v Sloveniji vrnejo v tujino, tam pa svoje mesto pogosto najdejo tudi doktorji z zelo specifično izobrazbo, po kateri ni povpraševanja ne pri raziskovalnih inštitucijah ne na slovenskem trgu. Pri tem včasih šteje tudi to, da so doktorji za razliko od magistrov, ki so precej fleksibilni in poprimejo tudi za delo na drugih področjih, po besedah Starešiničeve v povprečju nekoliko manj pripravljeni "popustiti" pri svojih ciljih in raje počakajo na pravo priložnost.

Med nezaposlenimi se včasih najdejo tudi mladi, ki so po diplomi dobili status mladega raziskovalca in so tako do doktorata prišli brez vmesne stopnje magisterija. Pri tem so se ukvarjali z zgolj eno raziskovalno nalogo, obljubljeno mesto na fakulteti pa jih kasneje ni čakalo. Starešiničeva ob tem pojasnjuje, da je bil na začetku devetdesetih let šolski sistem zastavljen drugače in je bil že magisterij razmeroma redek, magisterij in doktorat sta bila predvsem nadgradnja kariere ljudi, ki so se pri svojem delu že izkazali in dosegli vidne položaje. V kasnejših letih je bil doktorski študij dostopnejši, saj so ga omogočili mladim raziskovalcem po diplomi, povečale pa so se tudi ambicije mladih. Vse to se je na eni strani odrazilo v višjem številu doktorjev, na drugi strani pa v doktorjih, ki pristanejo na trgu dela brez delovnih izkušenj.