Vprašanje za zdaj nima odgovora, saj nimajo ustrezne opreme. Grosistični trgovci z drogo - običajno so to latinskoameriški karteli - so odprli novo pot za dostavo kokaina na Iberski polotok.

Od letne količine okoli 250 ton, kolikor ga konča na evropskem trgu, večino pretihotapijo čez Iberski polotok. Tako kažejo podatki iz poročila Mednarodnega odbora pri OZN za nadzor nad trgovino z drogo za leto 2007. Doslej so tihotapci uporabljali kombinacijo kopne in morske poti. Ker pa se je delovanje španske policije izkazalo za uspešno, saj je zasegla zelo velike količine pretihotapljenega kokaina, so tihotapci spremenili taktiko in začeli uporabljati majhna enomotorna letala, ki lahko pristanejo tudi na podeželski cesti ali travniku. Pilotirajo jih izkušeni latinskoameriški piloti, ki pot od Maroka, kjer natovorijo ilegalno blago, do španske obale preletijo v pičlih v 15 minutah.

Moskitia - znamenita kokainska pot

Letošnje poročilo OZN razkriva, da postajajo afriške države čedalje bolj priljubljena vmesna postaje na poti do evropskih in azijskih trgov. Med latinskoameriškimi karteli, ki nadzirajo večji del svetovne proizvodnje kokaina (okoli 900 ton na leto), je po podatkih Urada OZN za nadzor nad drogo in kriminalom (UNODC) za leto 2006 Kolumbija z okoli 640 tonami glavna proizvajalka kokaina na svetu, sledita Peru s 180 tonami in Bolivija s 94 tonami na leto.

Vendar velja pri teh številkah previdnost. Po mnenju nekaterih strokovnjakov so precej nižje od realnih. V UNODC ugotavljajo, da je izkoristek snovi iz kokinih listov precej večji od ugotovljenega za leto 2005. Nesporno pa je, da so ZDA z okoli 600 tonami letne porabe kokaina najpomembnejše tržišče za to drogo. Večina poti, po katerih prispe to mamilo v ZDA, vodi čez Mehiko. Srednjeameriška regija s Karibi pri tem služi bolj kot vmesna postaja za kokain, ki prihaja iz Južne Amerike in v znatnih količinah konča pri severni sosedi.

Za tihotapljenje uporabljajo predvsem pacifiški in karibski pomorski koridor. Najbolj znana je pot, imenovana Moskitia: začne se v Kolumbiji in vodi po ozemeljskih vodah Kostarike, Hondurasa in Nikaragve, konča pa v pristaniščih v ZDA. V manjših količinah potuje čez srednjeameriške države tudi po kopenski poti - po Panameriški cesti. Uporabljajo pa tudi zračne koridorje za letalski prevoz. Tihotapstvo poteka v obe smeri: na sever odtekajo kokain, marihuana in morfij, medtem ko nazaj na jug pritekajo orožje, strelivo in kemikalije za proizvodnjo hidrokloridne soli. Plačilno sredstvo je droga.

Z evropskimi trgi se karteli povezujejo v glavnem prek Iberskega polotoka, kjer je najbolj izpostavljena vstopna točka Portugalska. Po ocenah izpred dveh let naj bi na staro celino okoli 75 odstotkov kokaina prispelo prek Portugalske in Španije. Danes je odstotek verjetno manjši zaradi balkanskih navez. Na tržišča v Rusijo in njene nekdanje republike poteka tranzit čez srednjeevropske in baltske države.

Brazilska naveza

Za pošiljke, ki prihajajo prek Brazilije, je zelo pomembno prehodno tržišče Zahodna Afrika, predvsem zaradi pomanjkljive zakonodaje, neustreznih mehanizmov in pomanjkanja strokovnih kadrov za nadzor. Kljub mnogim že obstoječim mrežam in načinom tihotapljenja droge, v čemer so latinskoameriški karteli izjemno iznajdljivi, je postala Brazilija za amazonske proizvajalce kokaina pomembna vez na poti v Evropo. To pravzaprav ne preseneča, saj meji na območja glavnih pridelovalcev koke, kot so Bolivija, Peru in Kolumbija ter v manjši meri tudi Ekvador.

Kolumbija kot glavna proizvajalka kokaina potrebuje za predelavo surovine veliko količino prekurzorjev (kemičnih reagentov), ki jih uvaža iz sosednjih držav, predvsem Argentine in Brazilije, pa tudi iz EU. Kolumbijski karteli so zainteresirani za lastno proizvodnjo kokaina zaradi bogatih tehnoloških izkušenj, s katerimi dosegajo izjemno kakovost ter višje izkoristke surovine, posledično pa tudi višje cene. Zato je zanje amazonski pragozd izjemnega pomena - tam gojijo nasade te grmovnice, tam so skriti njihovi laboratoriji za predelavo in od tod se je mogoče neopazno pretihotapiti v sosedne države.

Izvedenci pravijo, da komunikacija med Kolumbijo in Brazilijo poteka po visoko ležečih dolinah Apaporis, Caquetá, Vaupés in Putumayo. Tudi v Peruju so najbolj zanimive visoko ležeče doline, kjer pridelajo največ surovine in kokaina za Brazilijo. Koka namreč raste na nadmorski višini od tisoč do dva tisoč metrov. Brazilski generalni koordinator za zatiranje drog, Julio Cesar Bortolatto, je pred kratkim opozoril, da so ZDA uvrstile Brazilijo med 20 držav z največjim tranzitom prepovedanih snovi na svetu.

"Brazilija z razsežnostmi celine meji na deset držav. Kopna meja je dolga 16.400 kilometrov, obala 7000 kilometrov, imamo pristanišča in letališča z gromozansko logistiko za prevoz tovorov in ljudi z vsega sveta in imamo vsega skupaj 190 milijonov prebivalstva, kar pomeni, da nadziranje ni lahko," ugotavlja Bartolatto.

Moderni laboratoriji sredi pragozda

Bolivija je tretji največji dobavitelj kokaina, rafiniranega in neprečiščenega v obliki "free basing". Brazilski veleposlanik v La Pazu, Federico de Araujo, pravi, da "80 odstotkov kokaina, proizvedenega v Boliviji, pride v Brazilijo". Količina pretihotapljenega kokaina iz Bolivije v Brazilijo se je od leta 2005 do danes potrojila.

"Iz Brazilije v zameno za drogo k nam prihajajo kisline, natrijev karbonat, aceton, eter in ukradeni avtomobili," pojasnjuje polkovnik Rene Sanabria, direktor posebnih enot za boj proti drogam v Boliviji (FELCN). Bivši brazilski zvezni komisar za te naloge, Walter Maierovich, pa dodaja, da "niti Kolumbija niti Peru ali Bolivija ne premorejo tovarne za proizvodnjo kemikalije, ki je potrebna za rafiniranje kokainske paste (free basing), medtem ko ima Brazilija močno kemično industrijo".

Oblasti v Boliviji ugotavljajo, da se tehnologija proizvodnje kokaina hitro spreminja. V vzhodnih predelih pragozda nastajajo moderni laboratoriji s kolumbijsko tehnologijo, ki velja za najučinkovitejšo. Laboratoriji so opremljeni z električnimi generatorji, napravami za čiščenje voda, mikrovalovnimi pečmi za sušenje in sodobno radijsko opremo.

V laboratorijih uporabljajo električne mline, s katerimi skrajšajo čas postopka in pridobijo večjo količino in boljšo kakovost kokaina. Enega takih so odkrili maja letos - v njem so dnevno proizvedli 100 kilogramov kokaina. Vsekakor ne malo, če vemo, da je za 0,4 kilograma te hidrokloridne soli oziroma čistega kokaina potrebnih okoli 110 kilogramov suhih listov koke.

V zvezi z bojem proti drogam je zakoreninjena ideja, da brez koke ni kokaina. Med zagovornike te ideje sodi tudi Busheva administracija, ki si je zadala nalogo, da to rastlino iztrebi. Od tod izvira tudi ameriški gnev proti bolivijskemu predsedniku Evu Moralesu, ki se je namesto za uničenje vseh plantaž koke odločil za strogo zakonodajo proti pridelovalcem kokaina, legalne plantaže, kjer gojijo koko za tradicionalno uporabo, pa je omejil na 12.000 hektarjev. Nelegalni nasadi obsegajo dodatnih 27.500 hektarjev, kar je še vedno manj kot v devetdesetih letih, ko so po ocenah OZN obsegali 48.000 hektarjev. Pomembno krčenje plantaž koke opažajo tudi v Peruju.

Za domorodno prebivalstvo Quechua in Aimara, ki je v Peruju in Boliviji večinsko, je koka eden izmed simbolov njihove tradicionalne kulture. Staroselci so odločeni premagati grde mite, ki jih je o tej rastlini ustvaril zahodni svet. Zanje je koka - ne pa tudi kokain - eden od življenjskih elementov. Po starih navadah jo žvečijo, v andski kulturi pa jo uporabljajo še za druge namene - zdravilne, družabne, delovne, prehranjevalne in pri posvečenih ritualih. Zato se tudi upirajo nameram, da bi koko iztrebili.

S herbicidi nad koko - in nad ljudi

V Kolumbiji, kjer je indijansko prebivalstvo manj številno, so se iztrebljanja koke poleg ročnega ruvanja grmov lotili tako, da nasade škropijo s herbicidi s širokim spektrom delovanja. Od leta 2000 so intenzivirali škropljenje plantaž koke z letali v okviru programa Plan Kolumbija. Po podatkih UNODC so tako skrčili nasade s 163.000 hektarjev v letu 2000 na 86.000 hektarjev leta 2006.

Številke naj bi dokazovale uspeh Busheve politike v boju proti kokainu, vendar se ob tem postavlja logično vprašanje, kako je mogoče, da kljub drastičnemu zmanjšanju nasadov koke Kolumbija ostaja prva proizvajalka kokaina na svetu, in kako to, da je količina kokaina na trgu enaka, kot je bila pred operacijo Plan Kolumbija.

Drug kočljiv problem, ki ga Washington poskuša pomesti pod preprogo, je škropljene s herbicidi. Herbicid RoundUp, ki vsebuje glifosat (N-fosfonometil), proizvaja kemično industrijsko podjetje Monsanto in ga propagira kot "100-odstotno biorazgradljivega". Toda različne laboratorijske raziskave so pokazale, da herbicid ni biorazgradljiv, in s tem potrdile upravičenost pritožb kmečkega prebivalstva Kolumbije in mejnih območij Ekvadorja.

Ugotovili so, da herbicid poleg koke uničuje tudi druge kmetijske kulture od banan do koruze, sadnih dreves in gozdov, hkrati pa ima toksičen učinek na favno, vključno z deževniki. Brazilski agronom Sebastiao Pinheiro pravi, da z glifosatom "umira celotna vegetacija, zemlja se praktično mumificira in onemogoča normalno rast flore".

Prebivalci prizadetih območij se pritožujejo, da se po škropljenju slabo počutijo, bruhajo, dobijo srbečico, zviša se jim krvni tlak, za nekatere so bile posledice celo smrtne. Kemik Robert Belle, direktor Nacionalnega centra za znanstvene raziskave pri francoski univerzi Pierra in Marie Curie, ki je preučeval učinke herbicida RoundUp, trdi, da je uporaba te snovi "noro početje". Njegovi raziskovalci so ugotovili, da je glifosat rakotvorna snov, raziskave s področja molekularne biologije pa so pokazale, da povzroča motnje endokrinološkega sistema.

To je nemara tudi vzrok za nenavadno visoke odstotke predčasnih rojstev in splavov pri nosečnicah, ki so bile izpostavljene omenjenemu herbicidu. Prisotnost te sestavine naj bi bila tudi glavni vzrok umrljivosti in prirojenih deformacij med otroki v tamkajšnjih krajih. Vendar se Washington, ki oskrbuje Kolumbijo s tem herbicidom, na to ne ozira in ponuja v primeru škode na kmetijskih posevkih transgena semena, odporna proti glifosatu. Biznis je pač biznis.