"Večje težave s tem so okoli Jesenic, na Koroškem in v Prekmurju," zatrjuje Marija Simončič iz Hrastnika. "Sama se lahko ukvarjam z ekološkim kmetovanjem, ker je naša kmetija na obrobju Zasavja. Analize zemlje kažejo, da ni tako onesnažena s težkimi kovinami in svincem." Ekološko kmetovanje je tako mogoče zgolj na obrobju, saj je predvsem okolica večjih industrijskih onesnaževalcev preveč strupena. Strupi so v zemlji in v zraku. "Zemlja na moji kmetiji, ki leži bolj na radeški strani Kuma in je torej bolj oddaljena od Zasavja, je za osemdeset odstotkov boljša kot na Dobovcu, ki je pod neposrednim vplivom termoelektrarne. Zaradi onesnaženosti zemlje je drobovje divjadi povsem neužitno, zelenjave tam sploh ne bi smeli gojiti, kaj šele jesti. Če kmetija ni na vplivnem območju težke industrije, so stvari takoj boljše," je povedal Branimir Bajde, ki se z ekološkim kmetijstvom ne ukvarja za preživetje, temveč bolj ljubiteljsko.
Ekološko kmetovanje v Zasavju torej ni utopija. Zemljo in pridelke pri vseh, ki se ukvarjajo z bolj zdravo pridelavo hrane, analizirajo vsaj enkrat na leto. Na podlagi tega dobijo poseben certifikat oziroma dovoljenje. Vendar se pri tem vseeno porajajo dvomi. Nekateri so namreč prepričani, da so ti standardi precej nizki. Vsaj trideset odstotkov slovenskih ekoloških kmetij naj bi bilo zato vprašljivih.
