V njem trčita različna glasbena in socialna svetova, Pevčev film pa s prečiščenim in subtilnim filmskim jezikom spregovori o ljubezni v njenih različnih pojavnih oblikah ter se zazre v čustveno razrvan svet svojih šestih protagonistov. Pri tem močno vplete tudi gledalca, saj prefinjeno odpira mnoga čustvena in moralna vprašanja.

Zgodba o violini, ki ne povezuje le raznoliki glasbeni zvrsti, temveč tudi nasprotna si socialna svetova. Je bilo to vaše izhodišče?

Na neki način. Zgodba temelji na resničnem dogodku, ko so nekemu otroku najprej poklonili violino, potem pa mu jo spet vzeli in s tem povzročili pravo otroško dramo. Med inštrumenti in godali je violina prav posebna gospodična, ki vsebuje nekaj skrajnosti. Nastopa v visoki glasbi, nastopa v ciganski glasbi, v sebi ima ljudskost, v sebi ima blasfemično ceno, v sebi ima vse staroitalijanske misterije. Po eni strani predstavlja za filmskega režiserja izziv, po drugi pa tudi nevarnost, saj je že bil kak avtor, ki se je s to gospodično zelo zapletel.

Sama pripoved sledi violini in pozornost se seli od enega junaka k drugemu. Ste se bali, da boste na tak način otežili čustveno vpletenost gledalca?

Res je, da zgodba sledi violini in da bi zato težko govorili o osrednjem glavnem liku. Če bi bili dosledni, potem bi bila to sama violina, ki pa kljub svojemu lepemu glasu ne more biti tisti lik v filmu, s katerim bi se lahko identificirali. Osebno sem verjel, da gledalec ne bo imel težav, če bodo z violino prehajale tudi vse močne emocije. To je resda odstopanje od klasične dramaturgije, kjer je povsem jasno, kakšne so zakonitosti, ki veljajo za strukturiranost in pozicijo glavnega junaka. A šlo je za zavestno tveganje, za zavesten odmik, in mislim, da deluje.

V središču vašega filma spet najdemo žensko oziroma ženski.

Tudi sam sem se že začel spraševati, kaj je z mano. Ves čas pišem o ženskah in snemam filme z ženskimi junakinjami. Mogoče gre za pragmatizem, saj so ženske zgodbe bistveno manj obdelane kot moške. Umetnost so do našega trenutka, do konca dvajsetega stoletja, oblikovali večinoma moški. Meni pa je všeč ženski svet, ki je svet emocij. To je zame bistveno zanimivejši prostor. Moške zgodbe gredo namreč zelo hitro v žanr. Ženske imajo drugačne zgodbe, ki so lahko subtilnejše.

Po drugi strani pa tudi ne drži povsem, da govorim le o ženskah. Govorim tudi o moških, vendar z ženske strani.

Film je poln učinkovitih in prepričljivih filmskih detajlov, sploh bosanski del zgodbe. Rekli ste, da ste ga v celoti napisali sami.

Zgodbo sem napisal sam, večkrat, sem pa seveda z Abdulahom Sidranom preverjal, ali stvari držijo vodo. Detajli so najlepša stvar, ker so najbolj neposredni in imamo do njih vsi neposreden, intimen občutek. Toda če obtičijo na suhem, če niso organsko zvezani s celotno zgodbo, potem izpadejo nalašč. Večkrat napišem kak detajl, ki mi je zelo ljub, a ga moram na koncu vreči ven, če ne v scenariju, pa potem v montaži, ker ni iz te zgodbe.

Najljubši mi je morda stol, ki ga mama in sin prineseta na verando po tistem, ko sin mami pove, da se je oče v gostilni spet napil.

Tukaj ste zadeli naravnost v sredino. Stol je Avdov in je edina stvar, ki sem jo sprejel kot njegov predlog, ker je Avdo sicer deloval bolj kot dramaturg kot človek, ki je zgodbo klestil, ne pa gradil. Ta stol je tipično njegov in sem ga takoj vzljubil, ker je tako zgovoren simbol. Je detajl, ki govori, da človeka mečejo iz hiše, ampak z ljubeznijo. Niso mu le zaklenili vrat, ampak so mu hkrati dali prenočišče.

Pri vas se mi zdi, da imate, ko posredujete zgodbo in emocije, res občutek za pravo mero. Je to stvar, ki jo dokončno izoblikujete v montaži ali o tem razmišljate že prej?

Mislim, da moraš imeti mero in okus pred montažo, je pa to, če sem iskren, nekaj, kar vsak režiser razvija iz filma v film. Zase dobro vem, da sem v svojih prvih filmih pretiraval in da sem to mero pridobil šele kasneje. Ko narediš napako, pretiravaš in zajebeš stvar, ki jo imaš rad in ki je lepa, jo zajebeš samo zato, ker si jo preveč poudaril, jo preobremenil. Gledalec pa tega ne mara, temveč hoče zase svoj prostor.

V scenografiji tudi dodatno poudarite hladnost meščanskega sveta in toplino doma bosanske družine, ki je na neki način polna življenja.

Morda se to nanaša tudi na moje socialno poreklo, ki je kmečkoproletarsko. Imam pač občutek, da denar ljudi ohladi, da jih prestraši in potegne za seboj problem varovanja, ohranjanja bogastva. Revnejši sloji živijo za prihodnost, za upanje, živijo za to, da bi presegli to, kar so. Ta vera je toplejša kot energija ohranjanja nekega blagostanja.

Čustveno intenzivne prizore velikokrat pustite v enem samem kadru, ne režete. Ste se tako odločili šele v montaži ali ste že v osnovi te prizore hoteli posredovati neprekinjene?

Želel sem jih pustiti neprekinjene, čeprav je to za režiserja vedno ena temeljnih dilem: ali prizor razkadrirati ali ga pustiti monolitnega. Če ga razkadriraš, imaš več možnosti v montaži, da ga izboljšaš oziroma zgostiš, da izrežeš slabše dele. Če pustiš celoto in če je igralsko dobra, pa ji daš velik plus, ker je neprekinjena, ker je nerezana. Vsak rez namreč boli. Sam vselej poskušam presoditi, ali lahko prizor igralsko, vsebinsko in emotivno zdrži. Rad imam dolge kadre, ampak niso vedno mogoči.

Vloga Amirja je bila zelo zahtevna filmska vloga. Zahtevala je znanje violine in znanje dveh jezikov. Kako ste prišli do Marka Kovačevika?

To je zelo težka vloga in zelo zahteven cast. Iskali smo precej časa po vsej Sloveniji. Najprej smo iskali violinista, a ga nismo našli. Potem smo iskali fanta, ki bi lahko odigral vlogo, a ga nismo našli. Potem smo iskali Bosanca, a tudi tega nismo našli. Na koncu sem se spomnil makedonskega filma, v katerem je igral fant, za katerega se mi je zdelo, da nosi v sebi tisto, kar sem si želel v svojem filmu. Tako smo Marka morali naučiti govoriti slovenščino in bosanščino ter še igrati na violino. Na srečo je imel Marko že izdelan profesionalen odnos do dela. Želel si je dobre vloge, kar je za otroka precej nenavadno. Pol leta je zelo intenzivno delal in se pripravljal na vlogo, veliko smo vadili skupaj. Nastajanje filma se je zaradi dolgotrajnega iskanja in zahtevnih priprav precej zavleklo, a drugače ni šlo.