Film pa si zasluži vsaj toliko, da se mu posvetimo brez vpletanja finančnih, pravnih in drugih zagat, skozi katere se je prebijal že od svojih začetkov. Gre namreč za zelo dobro grenko-sladko filmsko pripoved, ki jo je Đurić po literarni predlogi Ferija Lainščka spletel iz pisanih likov, komičnih gagov in domiselnih detajlov, tako da je iz vsega skupaj nastal bogat svet filmske komedije, ki v svoji osnovi govori zelo življenjsko oziroma celo tragično zgodbo. Đurić v njem igra Brezo, preprostega "bimbota", ki se navduši nad rock'n'rollom in natakarico Silvijo (Tanja Ribič), a njegova naivna ljubezen težko kljubuje poželenju njenega poročenega ljubimca Gjirkoša (Jernej Kuntner). Tako kot v vsaki polnokrvni tragikomični zgodbi je njegova sreča v ljubezni le začasna, medtem ko mu uspe z rock'n'rollom okužiti vso vas in predvsem šefa ciganskega benda, ki ga igra legendarni Kićo Slabinac. In če povzamemo besede Tanje Ribič, je Đuro predvsem uspel igralcem dvigniti njihovo samozavest, da so ti resnično uživali in se poigravali, kar je za uspešen nastop v komediji seveda ključnega pomena.

Neobremenjenost je lahko vrlina

Ljubezen, Pariz in film pa je vse, kar v Parizu živeči slovenski režiser Boris Petković potrebuje za svoj šarmanten celovečerni prvenec Paris.love. Pri tem s filmom ne mislimo izrecno omenjenega dela, temveč film v mnogo širšem pomenu. Paris.love je namreč film o filmu in tudi film o Parizu, ki ga je danes seveda nemogoče videti na lastne oči, ne da bi ga ob tem gledali skozi neštete filmske poglede največjih velikanov francoskega in svetovnega filma, od Godardovega Do zadnjega diha do Amelie Jean-Pierra Jeuneta. In tudi sama ljubezen v filmu Paris.love je predvsem ljubezen do filma. Na prvi pogled gre za preprosto ljubezensko zgodbo med Američanom in Parižanko, ki pa jo Petković oplemeniti s cinefilskim novovalovskim duhom. Paris.love lepo pokaže, kako blagodejno lahko na slovenskega avtorja vpliva širši in bolj odprt kulturni prostor, kjer lahko neobremenjen ustvari svoj majhen nepretenciozni film, ki potem kar nenadoma ni več tako majhen.

Novi obrazi slovenskega filma

V nedeljo smo lahko videli tudi nove študentske filme z ljubljanske akademije. Letos mogoče ni bilo izstopajočega filma ali avtorja, kot je bil lani primer z dvakratnim lavreatom Matjažem Ivanišinom, sta pa predvsem Slobodan Maksimović (1/2) in Matevž Luzar (Prezgodi dva metra spodi) s svojima igranima prvencema ustvarila zelo solidni deli. Marko Šantić je v za slovenskega gledalca rahlo nerazumljivi minimalki o hrvaškem vojnem veteranu (Luknja) nedvomno potrdil svoj talent in ustvaril nekaj zelo prepričljivih filmskih trenutkov.

Svoj prvi celovečerni projekt je predstavil tudi Jurij Gruden, ki je posnel dokumentarni film o fotografu in snemalcu Ediju Šelhausu. Ta je v povojnem obdobju kot sodelavec beograjskih Filmskih novosti dokumentiral napeto zgodovinsko dogajanje v Trstu in prav njegovi posnetki danes predstavljajo eno najpomembnejših pričanj tistega časa. Film se v celoti podredi svojemu junaku, ki je kljub pozni starosti dovolj vihrav, duhovit in zanimiv govorec, tako da je njegov portret nadvse prisrčna učna ura naše zgodovine.