Spreminjal se je skupaj z vstopanjem afriškoameriške skupnosti v ameriško družbo, ko se je z Juga razširil na industrijski Sever. Tako je v času boja za državljanske pravice zapisal črnski pesnik Amiri Baraka.

Blues je bil vedno občutenje izgube in hkrati nemirni poziv h gibanju, k begu. Naznanil je, da bo skupaj s svetovljanskim jazzom prvi v vrsti glasb, ki jih bo dala črna Amerika. Postal je svetovna godba, vir navdiha, zamišljenih in realnih vezi za poslušalce povsod po svetu, bodisi za angleške pobe, ki so si nadeli ime po pesmi Muddyja Watersa I'm a Rolling Stone, bodisi za pevca Alija Farka Toureja, čigar glasbo so ponesrečeno imenovali "malijski blues". Kjerkoli že ga igrajo, v Postojni, Tokiu, Chicagu ali v videu Christine Aguilere, sproži asociacijo na "deželo, kjer se je začel", kakor je Misisipi in njegovo delto poimenoval Alan Lomax. Beli folklorist iz Teksasa je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja prestopil v "drugo Ameriko" in začel bogastvo črnske pesmi, govorice, telesnih kretenj doživljati kot svoj, ameriški svet.

Blues se vrača v Misisipi na čuden način. Uradno je postal del ameriške kulturne dediščine. Ameriški kongres je leto 2003 razglasil za "leto bluesa". Tedaj je največ obnovljenega zanimanja zanj vzbudila serija dokumentarnih filmov, ki so jih na pobudo Martina Scorseseja posneli Wim Wenders, Clint Eastwood, Mike Figgis. So lepo posvetilo ob stoti obletnici dogodka, ki ga je v svoji avtobiografiji popisal "oče bluesa", črnski skladatelj William C. Handy. Med turnejo s plesnim orkestrom po Misisipiju ga je na železniški postaji povsem očarala "najbolj nenavadna pesem na svetu". Ob spremljavi na kitaro, po strunah je drsel z žepnim nožem, jo je pel v cape odet pevec. Pel je, da odhaja na križišče dveh železnic. Vestni bluesoslovci so razbrali, da se je odpravljal v kraj Moorhead, v samo osrčje delte Misisipija.

Jug ameriškega Juga

Delta je rodovitna ravnica med rekama Yazoo in Misisipi, ki se razprostira južno od Memphisa do kraja Vicksburg. Zanjo so pred drugo svetovno vojno govorili, da je obsedena z bombažem in s črnci. Veljala je za najbolj južni prostor na zemlji, za jug ameriškega Juga. Po odpravi suženjstva je ostajala prizorišče najhujšega rasnega nasilja, politične brezpravnosti in kapitalističnega izkoriščanja večinske črnske delovne sile s sistemom zakupništva. Vsaki novi generaciji vladajočega razreda plantažnikov je uspelo obnoviti regionalno, etnično in razredno nadvlado in jo ponesti v vseameriško areno - od akademskega miljeja, popularne kulture do notranje in zunanje politike.

Delta ostaja kmetijsko območje, kjer se belijo bombažna polja. Industrija se ji izogiba ali pa iz nje beži. Tisoče črnih rok so zamenjali kmetijski stroji in sezonska delovna sila. "Neprofitni" bombaž so ponekod zamenjali koruza, soja in riž, kulture, ki so bile del velikega povojnega razvojnega načrta regije. Obdelovalna zemlja je v lasti peščice izjemno dobro organiziranih belih veleposestnikov. V letih največje kmetijske krize, ki je udarila po manjših družinskih farmah in črnskih kooperativah, so pridobivali in še širili velikost obdelovalnih površin. Njihovi predstavniki sedijo na vseh ključnih mestih odločanja, v krajevnih svetih, nadzornih odborih bank, v šolskih odborih. Delta Council ostaja torišče skrajne desnice republikanske stranke na Jugu z močnim vplivom na ameriško politiko in gospodarstvo. Pridelava bombaža je najbolj subvencionirana med vsemi kmetijskimi proizvodi v ZDA, ki so njegov največji svetovni izvoznik.

Zaradi dampinškega zniževanja cene na svetovnem trgu so na robu brezna milijoni malih pridelovalcev bombaža v zahodni Afriki in v osrednji Aziji. Svetovna cena bombaža je na ravni iz časov velike gospodarske krize v tridesetih letih. Letne subvencije za 25.000 pridelovalcev v ameriškem bombažnem pasu dosegajo 4 milijarde dolarjev, kar je trikrat več kot celotna ameriška pomoč za 500 milijonov Afričanov. Ob vselej naglaševani skrbi Busheve administracije za kmečki živelj in malega farmarja prejme desetina največjih proizvajalcev 75 odstotkov vseh subvencij. Kultura bombaža ostaja sekularna religija ameriškega Juga.

Čeprav so množične migracije črnske populacije na sever pred drugo svetovno vojno in še posebej po njej v času "zelene kmetijske revolucije" dodobra spremenile demografsko sliko v državi Misisipi, v Delti črnsko prebivalstvo ostaja v večini. V severozahodnih okrožjih Coahoma in Tunica ob reki Misisipi s kar 70 odstotki. Misisipi je ena najrevnejših ameriških zveznih držav. V nekaj okrožjih Delte tretjina prebivalcev živi pod pragom revščine. Visoka nezaposlenost je kronična. Ljudje so odvisni od zvezne socialne pomoči, od živilskih kart in pomoči nevladnih organizacij. Delta ostaja območje s sistematično podhranjenim javnim šolstvom, enim najslabših učnih uspehov v ZDA in alarmantnim deležem nepismenih med črnskim prebivalstvom. Javne šole so še vedno rasno segregirane.

Politika "afirmativne akcije" kot ena izmed pridobitev boja za državljanske pravice, ki je bil v Misisipiju najtežji, je Delto obšla. Ne premore močnega srednjega črnskega razreda, ki je drugod edini pridobil. Službe v lesni industriji in razbohotenem ribogojništvu slovitih rečnih somov (catfish) so slabo plačane. Število prebivalcev v regiji upada. Strmo narašča edino v okrožju Sunflower, kjer stoji notorična kaznilnica Parchman Farm, tako srhljivo opisana v bluesovskih pesmih.

Igralniški turizem

Ko je državna blagajna Misisipija v osemdesetih letih potonila v rdečih številkah, sta se kot razvojna gospodarska rešitev pokazala za protestantsko moralo najbolj sporna legalizacija iger na srečo in igralniški turizem. Obljuba novih služb, polnjenja državne in okrožne blagajne iz pobranih davkov je bila mamljiva.

Severno od spokojno umirajočega kraja Robinsonville v okrožju Tunica, kjer je Lomax na plantaži posnel znamenitega bluesovca Sona Housa, se iz bombažnih polj ob reki Misisipi dvigajo igralniška naselja čudaških imen in arhitekture. Med njimi sta lasvegaška replika naselbine iz filmov o Divjem zahodu Sam's Town in sanjski kraj kockarjev, kjer v razuzdanem dekorju podoživite - Hollywood.

Okrožje, ki se ga je zaradi hude revščine prijel naziv "ameriška Etiopija", navzven kaže znamenja okrevanja. Za obnovljenimi fasadami mestnih hiš, urejenimi parki, novim muzejem v središču mesta Tunica se skriva stara družbena realnost. "Čudež v Tunici" je zaradi desetmilijonskega letnega obiska in velikanskih prihodkov tretji največji igralniški kompleks v ZDA. Dobiček so kovali lastniki zemljišč in investitorji iz vrst lokalnih elit. Breme družbenih stroškov zaradi zasvojenosti in poganjanja denarja nosi lokalna skupnost.

Črnske skupnosti dnevno bijejo bitko za prerazporeditev davčnega izplena za obnovo javnih šol, podporo izobraževalnim programom, starejšim in storitvam za revne. V obubožani skupnosti je višja izobrazba največkrat edina pot iz revščine. Učenci se raje odločajo za službe v kazinih kot za varnost na daljši čas. Država in okrožja postajajo odvisni od igralniške industrije. Celo v zadržanih okoljih so vse glasnejše pobude za postavitev novih igralnic.

Tudi v Coahomi, kjer je v bližini mostu, ki spaja Misisipijevo in Arkansasovo delto, ruleto pognala edina igralnica The Lady Luck Rhythm $amp; Blues. Kmalu je opustila bluesovsko ime, zato pa finančno podpira dva večja festivala bluesa v zgodovinskih središčih bluesa, v mestih Helena in Clarksdale.

Vonj lažnivosti

Misisipi in Delta sta od aprila do oktobra posejana s festivali bluesa na prostem. Več kot 60 jih je. Na največje se zgrinja več deset tisoč privržencev bluesa, za katere je Delta "sveta zemlja", mistični kraj, kjer se je rodil blues in kjer so, kot gre legenda, pevci zastavljali svojo dušo hudiču, da bi postali najboljši glasbeniki.

Zgovoren je zgled Clarksdala, ki si, delno upravičeno, lasti naslov središča bluesa v Delti. Bluesovska tradicija je postala vzvod za turistično okrevanje mestnega središča. V poslopju nekdanje tovorne železniške postaje ima domicil osrednji muzej bluesa iz Delte, v katerem je ob številnih glasbilih slavnih bluesovcev in njihovih koncertnih rekvizitov razstavljeno tudi ogrodje nekdanje plantažniške kolibe Muddyja Watersa. V sosednjem prostoru so vadbeni prostori za mlade skupine in glasbene delavnice. V mestu in okolici so bili med drugim rojeni John Lee Hooker, pianist Ike Turner, pevec soula Sam Cooke, Son House, na obnovljeni plantaži Dockery "oče bluesa iz Delte" Charlie Patton. V mestni bolnišnici za temnopolte je po avtomobilski nesreči leta 1937 na sloviti bluesovski cesti Highway 61 umrla pevka Bessie Smith.

K oživljanju mesta in njegove bogate dediščine je ogromno prispeval domačin, filmski igralec Morgan Freeman, ki je leta 2001 s prijateljem odprl glasbeni klub Ground Zero. Pazljivo oblikovan in starinsko opremljen prostor nekdanjega skladišča spretno skriva velikanski vložek. V klubu redno nastopajo najslavnejša bluesovska imena in lokalni talenti, od veteranov do mlajših. Freeman je v njem gostil demokratsko predvolilno konvencijo. Ulice so poimenovali po slavnih bluesovcih, obnovili so avtobusno postajo Greyhound, s katere so se številni afriški Američani odpravljali na sever. V starih "juke joints", špelunkah lokalnih glasbenikov, domačini uživajo v priljubljenem soul-bluesu, ki ni ravno tisto, kar si želijo slišati bluesovski turisti.

Nenadoma se je zganila celo država Misisipi. Ko gre za nohte, vse prav pride. Ustanovila je posebno bluesovsko komisijo, da bi do leta 2008 izdelala načrt za podporo in trženje bluesovskega turizma. Že zdaj podpira glasbene festivale, študijske in raziskovalne programe, s posebnimi znamenji označuje zgodovinska prizorišča in vzpostavlja vsedržavno "bluesovsko pot". Med nekajmilijonskimi investicijami je tudi gradnja bluesovskega muzeja v Indianoli, rojstnem mestu največjega še živečega bluesovca B.B. Kinga.

Domačini so še pred dvema desetletjema, ko je veljalo, da je blues v Delti zamrl, z začudenjem gledali skandinavske in japonske turiste, ki so se z nahrbtniki potikali po pokopališčih in iskali grobove oboževanih blues pevcev. Nekatere med njimi so postavljale številne ameriške blues societies. Vnema je včasih absurdna. Tako ima najslavnejši bluesovski sin Delte, Robert Johnson, nagrobne plošče na treh različnih pokopališčih. Z markantnim znamenjem so celo določili križišče stare 61. in 49. ceste blizu Clarksdala za kraj, kjer naj bi se po legendi zaobljubil peklenščku.

Dediščinski in kulturni turizem kot vzvod ekonomskega razvoja ima pasti. Je vir ponosa domačinov. Njihova uporniška kultura je doživela priznanje. Mučni problem nastane, ko se želja pretežno belih bluesovskih navdušencev po "starem dobrem" pristnem bluesovskem doživetju sprevrže v novo akulturacijo. Ta ne pomeni nič drugega kot restavracijo družbenih razmerij, ki jih je ravno blues kot popularna oblika prefinjeno artikuliral in jih skušal preseči.

Dramatik Tennessee Williams je v Clarksadalu napisal Mačko na vroči pločevinasti strehi. Tisti antologijski stavek življenje v Delti še vedno spremlja na vsakem koraku: "Mar nisi zaznal močnega in gnusnega vonja po lažnivosti?"