Vsi smo se spogledali. Kaj takega?

Vprašal sem ga, kaj bo storil. Takšnih grozovitosti najbrž ne more kar tako prenašati.

"In tebi puha pod nos, kajne, duša nemarna, saj ga poznam?"

Ma neee, je odgovoril Srečko. Kajti Vinko je v sobi sam. Tako, denimo, kot Bogdan Barovič, slavni poslanec v parlamentu, ki je takisto, odstavljenemu ministru Bručanu v brk priznal, da puši kot Turek, kljub silnemu zakonu in modrim namenom zakonodajalca.

"Takole ti bom povedal," sem mu svetoval, "če te njegov dim moti, se mu pritoži. Če te ne moti, pa te to vseeno moti, ga pa ovadi ..."

Malo čudno je gledal, naročil pivo in potem mrmral, da dandanes ljudem res ni več nič sveto.

Ovajanje je staro skoraj toliko, kot je staro človeštvo. V modernih časih največ ovajajo policaji, vendar to še ne pomeni, da so ovaduhi. Zadeva ni tako enostavna. Gre namreč za skromen besedni zaklad naših piscev zakona, kajti sicer bi si znali izumiti kakšno boljšo besedo.

Ovadbe v najbolj prvinskem pomenu so poznali že v srednjem veku. Babura iz sosednje vasi je, na primer, malo čudno gledala, pa je že kdo tekel na pristojno mesto ter povedal, da je ženska nemara čarovnica. To se navadno ni dobro končalo.

Tudi kasneje so sosedje drug drugega ovajali, eden Nemcem, drugi partizanom in med drugo vojno smo imeli, takole na splošno, en velik cirkus. Ovaduhov ne na eni, ne na drugi strani niso posebno cenili, kljub temu pa se je ovaduštvo med Slovenci zelo lepo razvijalo.

Ta dejavnost seveda niti po vojni ni prav zamrla. Kvečjemu nasprotno. Pokojni prijatelj Marjan Ciglič se je zavoljo nekega ovaduha znašel na Golem otoku. Tam so šele špecarji prišli do izraza! Nekoč sta s sotrpinom Jovom nosila neko kamenje v hrib in ko sta bila daleč od stražarjev, je Marjan predlagal, da se malo spočijeta. Sedel je na tla in gledal predse, Jovo pa je kar vstal in vzklikal goreča gesla Titu in partiji.

"Ma daj, ne seri," ga je miril naš prijatelj, "saj te nihče ne sliši. Mar vpiješ parole galebom, ali kaj?"

In potem? Jasno: takoj ko sta prispela nazaj v taborišče, je Jovo že tekel k politkomisarju in Marjana zatožil.

To je bila brez dvoma ovadba v najžlahtnejšem pomenu besede.

Tudi kasneje je ovaduštvo dokaj uspešno cvetelo. Če ga ne bi bilo, bi oblast potrebovala veliko več policajev, da ne rečem miličnikov. Tako pa smo imeli varnost in družbeno samozaščito, kot se je reklo učeno. In so bili čuvaji ureditve ves čas na tekočem o tem, kaj blekedrajo v uredništvu Nove revije, denimo, kaj namerava tiskati Mladina, o čem šimfajo na nadškofiji, v samostanih, katoliški reviji, univerzi. In sploh. Ovaduhi so opravljali družbeno koristno delo, kajti če njih ne bi bilo, bi morali kupovati drage prisluškovalne naprave in plačevati nadure tajnim policajem.

Danes imamo na srečo demokracijo in je vse drugače. Zlasti v državnih ustanovah in zavodih, ministrstvih, javni upravi in državnih podjetjih. Tam namreč nič več ne ovajajo, marveč samo poročajo šefom o negativnih pojavih po pisarnah in hodnikih.

Razlika je res očitna. Edino vsebina je še vedno in že od nekdaj enaka: pomembno je, kdo je naš in kdo ni.