Fassino je kot prvi razpravljalec poudaril zgodovinski pomen združevanja starega kontineta, vendar tudi opozoril, da arhitekti nove Evrope še niso našli odgovora na nekatera, za posameznika zelo pomembna vprašanja, kot so ekonomska in politična stabilnost, varnost delovnih mest in naraščajoče migracije. Tako so volilce dobesedno potisnili v roke desnih populistov, ki trgujejo s strahom in črnimi vizijami. Vsi so se strinjali, da se je treba upreti naraščajočemu vplivu nacionalističnih in desno populističnih strank, za kar pa je potrebno najprej najti prave odgovore na prej navedena vprašanja. Te naj bi še pred koncem poletja, kot je povedal Alfred Gusenbauer, našli v strateškem dokumentu evropskih socialdemokratov, ki pospešeno iščejo tudi načine, kako širitev EU posamezniku prikazati kot priložnost in ne kot nevarnost. Če bi se širitev EU zavlekla, bi to pomenilo, tako Gusenbauer, "da smo pokleknili pred desnimi populisti". Da je širitev edina prava alternativa, je poudaril tudi Boris Sovič, ki je prepričan, da bi izolacija sedanje EU imela negativne posledice tudi za države članice. EU še zdaleč ne bi mogla zagotoviti niti varnostne niti socialne niti ekonomske stabilnosti in bi prej ali slej podlegla nakopičenim problemom zunaj svojih meja. Dovolj zgovoren dokaz za to trditev je zgodovina Balkana. Zelo pomemben element v sklopu evropskih vizij pa je za Soviča kot komunalnega politika razvoj regionalne in lokalne uprave. Vedeti je namreč treba, tako Sovič, da so regije in mesta veliko starejša od držav. Zelo analitično se je evropskih vizij lotil Alfred Gusenbauer, ki je v petih točkah prikazal aktualno problematiko. Trenutno zatikanje pred odločilnim korakom in tudi avstrijske grožnje z vetom (Beneševi dekreti in JE Temelin) je Gusenbauer pripisal dejstvu, da o širitvenem procesu ne odloča več konsenz med socialnimi in krščanskimi demokrati, temveč konsenz med konzervativnimi in desno populističnimi strankami. Samokritično je priznal, da socialdemokrati tako v Avstriji kot v Evropi še niso našli načina, kako evropski projekt utemeljiti kot zagotovilo za trajni mir, ki je na tem kontinentu bolj ali manj samoumeven le povojnim generacijam. Načel pa je tudi temo odločanja znotraj EU, ki postaja vedno bolj centralistično. Zato bo potrebno najti mehanizme, ki bodo v proces odločanja pritegnili slehernega državljana. Kako naj bi to dosegli, pa Gusenbauer še ni povedal. Spremeniti pa bo treba tudi standardni vzorec razmišljanja, da države znotraj EU vedno in za vsako ceno zagovarjajo zgolj nacionalne interese, kar v zadnjem obdobju prakticira predvsem avstrijska zunanja politika. Praksa namreč kaže, da prihajajo v ospredje regionalni in lokalni interesi, ki niso nujno indentični nacionalnim. Dober zgled takemu načinu razmišljanja je ne samo v teoriji, temveč tudi v praksi alpsko-jadranska regija. Nekaj besed je bilo namenjenih tudi manjšinski problematiki in seveda aktualnemu koroškemu sporu v zvezi z dvojezično topografijo. Peter Ambrozy je ob tej priložnosti dejal, da se njegova stranka vseskozi zavzema za sožitje med večino in manjšino in za mirno urejanje problemov, glede konkretnega predloga o 394 novih tablah pa je menil, da ne more ostati pri varianti "nič", prav tako pa tudi ne pri dani zahtevi.