Olaf Scholz, nemški finančni minister, je v svoji dolgoletni politični karieri doživel že marsikaj, toda v soboto nekaj po šesti uri zvečer mu nobena izkušnja ni pomagala povsem prikriti zaprepadenosti in razočaranja. Čeprav je za svoj poraz na volitvah novega vodstva nemške socialdemokratske stranke (SPD) izvedel že kakšne četrt ure prej, je šlo Scholzu nekaj čestitki podobnega ob narejenem nasmehu le s težavo z jezika: »Želim vama vse najboljše pri delu za SPD, ki je naša skupna stvar.«
Za nova voditelja stranke je članstvo v drugem krogu glasovanja izvolilo Saskio Esken, širši javnosti bolj ali manj neznano poslanko SPD, in Norberta Walter-Borjansa, nekdanjega finančnega ministra Severnega Porenja - Vestfalije, ki je znan kot eden velikih borcev proti davčnim utajevalcem. Vse dobre želje in predvsem vsi ljudje dobre volje v stranki pa jima bodo prišli prav, če bosta hotela zaustaviti poldrugo desetletje trajajoče drsenje stranke s slavno zgodovino v nepomembnost.
Katalog zahtev
SPD bi danes po anketah volilo manj kot 15 odstotkov nemških volilcev, pri čemer so med mlajšimi od 35 let socialni demokrati pravzaprav že na samem parlamentarnem pragu. Odločitev za izbiro novega vodstva (po zgledu Zelenih sopredsedniškega žensko-moškega para) z glasovanjem celotnega članstva je bila po junijskem odstopu Andree Nahles že skoraj obupan poskus stranke najti izhod iz slepe ulice nenehnih jalovih javnih polemik o razlogih za tolikšen osip volilcev in o tem, kaj bi bilo treba storiti.
Te polemike so se po težavni odločitvi stranke za vstop v veliko koalicijo pred dvema letoma vedno znova vračale na izhodiščno dilemo: ostati v vladi ali ne. Z Esknovo in Walter-Borjansom (znanim po kratici Nowabo) se je članstvo z dobrimi 53 odstotki glasov odločilo za dvojec, ki se drugače kot Scholz in njegova partnerka Klara Geywitz nagiba k izstopu. Udeležba na strankarskih volitvah je bila komaj nekaj večja od polovične.
Za kanclerko Angelo Merkel je ne povsem presenetljivi notranji strankarski poraz njenega finančnega ministra zato slaba novica, pravzaprav pa tudi za predsednico krščanskih demokratov (CDU) Annegret Kramp-Karrenbauer, ki si je na kongresu svoje stranke pred dvema tednoma komaj malce utrdila omajani položaj. Kongres SPD, na katerem naj bi bil dvojec Esken-Nowabo še formalno potrjen, bo konec tega tedna namreč skoraj gotovo sprejel tudi njun katalog zahtev za nadaljevanje dela v koaliciji.
Nesprejemljivo za CDU
Osrednje točke iz njega, predvsem dvig urne postavke minimalne plače na 12 evrov, bistveno ambicioznejši podnebni sveženj od nedavno sprejetega, uvedba davka na premoženje, konec politike izravnanega proračuna in osnovna pokojnina brez »odbitnih klavzul« zaradi premoženjskega stanja, pa so za krščanske demokrate nesprejemljive. Po njihovem mnenju terjajo spremembo koalicijske pogodbe, v to pa CDU ne namerava privoliti.
V bistvu je za koalicijsko vlado slaba tudi druga, manj verjetna možnost, da bi kongres SPD potrdil nov sopredsedniški par, ne bi pa, četudi v malce ublaženi obliki, potrdil omenjenih zahtev, ki jim večji del poslanskega kluba ter precejšnji del širšega vodstva stranke in vodstev deželnih organizacij v ultimativni obliki ni naklonjen. Takšen razplet bi bržkone povzročil razkol v SPD in spodkopal legitimnost njenih ministrov, zaradi česar se koalicija dolgo prav tako ne bi mogla več obdržati.
