Med načini, kako svoje trditve argumentirata znanost in politika, obstajajo bistvene razlike. Eno temeljnih načel (naravoslovnih) znanosti je, da nobene (sintetične) teorije ni mogoče dokončno dokazati: je le praktično uporabna, dokler so njene napovedi pravilne. V znanosti sprejemamo dejstvo, da je nabor možnih naravnih fenomenov neskončen, zato bo prej ali slej neki nov poskus dal drugačne rezultate, kot jih napoveduje uveljavljena teorija; in takrat teorija pade.

Politikov napačne napovedi ne motijo. Ko je celo uradna Amerika prisiljena priznati, da Irak nima in ni imel orožij za množično uničevanje, ki so bila uradni razlog za napad, izvršna oblast ugotovi, da so bili podatki obveščevalnih agencij sicer napačni, a je vodstvo vendarle sprejelo pravilno odločitev – ker je bilo Irak treba osvoboditi. Itd. Znanost si takšnega luksuza ne more privoščiti.

Teorija, da so za segrevanje ozračja krivi predvsem toplogredni plini (ali celo človeški izpusti), nepravilno napove nekatere ključne posledice: meritve kažejo, da se ozračje segreva predvsem ob površini, in ne enakomerno skozi višinski presek; dvig morske gladine za 10 do 25 centimetrov je premalo, da bi zajel tako termično raztezanje vode kot omembe vredno taljenje grenlandskih ter antarktičnih ledenikov; iz virov (ledeniških vrtin), ki predstavljajo temelj teorije, je mogoče razbrati, da je bila atmosferska koncentracija CO2 v mnogo toplejših obdobjih (na primer t.i. srednjeveško toplo obdobje) bistveno nižja, kot je danes; isti viri kažejo, da spremembe koncentracije CO2 sledijo spremembam temperature in ne obratno; še mnogo podobnih neskladij je mogoče najti. Teorija torej zgreši v svojih napovedih, zato vsaj po kriterijih naravoslovnih znanosti ne bi smela veljati za verodostojno.

Politiki, ki zagovarjajo bolj ali manj radikalne ukrepe za boj proti globalnemu ogrevanju, se sklicujejo na poročilo Medvladne komisije o klimatskih spremembah (IPCC), ki naj bi trdilo, da so za segrevanje ozračja krivi predvsem toplogredni plini iz človeških dejavnosti. A to je dejansko že politična interpretacija poročila, uradno besedilo je bolj previdno. V 9. poglavju z naslovom »Understanding and Attributing Climate Change« (http://ipcc-wg1.ucar.edu/wg1/Report/AR4WG1_Pub_Ch09.pdf ) piše: »... verjetno je (verjetnost 66 odstotkov ali več), da so od sredine 20. stoletja človeški izpusti toplogrednih plinov pomembno prispevali (»substantial contribution«) k dvigu površinskih temperatur na vseh celinah razen na Antartiki« (str. 665). Izraz »pomembno prispevali« (substantial contribution) je količinsko ovrednoten v povzetku za oblikovalce (okoljske) politike (Summary for Policymakers) (http://ipcc-wg1.ucar.edu/wg1/Report/AR4WG1_Pub_SPM-v2.pdf ), str. 4: skupni učinek človeških izpustov toplogrednih plinov in aerosolov ter prahu je dodatno segrevanje površine za 1,6 W na kvadratni meter (v razponu možnih vrednosti od 0,6 do 2,4 W/m2).

Koliko zares pomeni ta »pomemben prispevek« človeških izpustov toplogrednih plinov k segrevanju ozračja, si lahko predočimo, če se zavedamo, da Sonce seva v povprečju z močjo 1366 W na vsak kvadratni meter Zemljine atmosfere. Če upoštevamo odboj in absorbcijo v ozračju, znaša moč Sonca ob jasnem opoldnevu na površino na ekvatorju 1020 W/m2. Podatki o povprečni moči sončne svetlobe na dano površino, ki upoštevajo tudi spreminjanje vpadnega kota sevanja in da del žarčenja odbijejo oblaki, predstavljajo osnovo za odločitev o upravičenosti uporabe sončnih kolektorjev in fotocelic: iz takih tabel lahko razberemo, da se, na primer, povprečna osončenost Severne Amerike giblje od 125 do 375 W/m2. (http://en.wikipedia.org/wiki/Solar_power).

Dodatnih 1,6 W/m2 najbrž ni zanemarljiva vrednost, toda ali je (ob vseh drugih zgrešenih napovedih teorije) zares dovolj, da bi upravičila drage ukrepe za zmanjšanje emisij, kot so novi davki, zamenjava osebnih avtomobilov in druge obremenitve večine prebivalstva? Še posebno, če vemo, da najavljeni ukrepi ne bi mogli niti zavreti podnebnih sprememb, če bi bila teza, da so za ogrevanje ozračja krivi predvsem človeški izpusti toplogrednih plinov, povsem pravilna?

Ali naj se potem res tolažimo, da bodo dragi, a neučinkoviti ukrepi proti nedokazani nevarnosti vsaj dvignili ekološko zavest prebivalstva? Tako razmišljanje spominja na teze o vladanju s »plemenitimi lažmi«: večina ne razume mehanizmov za upravljanje in delovanje družbe, zato mora modra vladajoča elita ljudi pogosto zavajati v njihovo lastno dobro. A kolikor sam poznam zgodovino, so bile »plemenite laži« vedno zastavljene v korist vladajoče elite ter v škodo večine. In dvomim, da bi bilo danes kaj drugače.