Maja 2007 je Rusija po količini načrpane surove nafte prehitela Savdsko Arabijo, dotlej največjo proizvajalko na svetu.

"Težave z Rusijo" so podobne narave kot iraško orožje za množično uničevanje leta 2003: velike zaloge vse bolj redke surove nafte in plina so v rokah države, ki ne dopušča privatizacije po željah ZDA in njenih zahodnih zaveznic. Razlika med Irakom in Rusijo pa je, da Rusija zares ima jedrsko orožje in zato "osvoboditev" ne pride v poštev.

Pred napadom na Irak marca 2003 so ZDA in Velika Britanija razgrinjale vedno nove "dokaze" o iraških programih in domnevnih zalogah orožja za množično uničevanje. Najpomembnejši viri so bili člani iraške "demokratične opozicije". Na primer, Ahmed Čalabi, iraški emigrant, ki so ga v Jordaniji zaradi bančne goljufije obsodili na 22 let zapora (centralna banka Jordanije je morala vlagateljem povrniti za 200 milijonov dolarjev izginulih vlog). Ajad Alavi, nekdanji član stranke Baas in "rezident" iraške tajne policije v Veliki Britaniji, ki je prestopil k britanski obveščevalni agenciji MI6. General Nizar Kazraji, eden od poveljnikov, ki so bili odgovorni za plinski napad na kurdsko vas Halabdža leta 1988, v katerem je umrlo 5000 Kurdov - iz Iraka je pobegnil leta 1999. In še mnogi podobni "demokrati".

Preizkušeni propagandni vzorci so še vedno aktualni.

Dramatična smrt Aleksandra Litvinenka

Aleksandra Litvinenka so 1. novembra 2006 sprejeli v univerzitetno bolnišnico v Londonu. V prvih dneh zdravniki niso mogli odkriti vzrokov za njegovo stanje, a po dobrem tednu je prišla v javnost novica, da je bil Livinenko zastrupljen s polonijem 210. Po treh tednih je Litvinenko umrl, še prej pa obtožil rusko varnostno službo FSB, da ga je umorila po naročilu samega Vladimirja Putina. V skladu z enim temeljnih načel hollywoodskih scenarijev - da namreč umirajoči vedno govorijo resnico - je obtožbo brez kančka dvoma povzela večina zahodnih medijev in Litvinenko je postal herojski borec za demokracijo v Rusiji.

A če ne privzamemo filmskega načela, da umirajoči vedno govorijo resnico, postane življenjska zgodba Litvinenka precej manj romantična.

Aleksander Valterovič Litvinenko je leta 1986 postal agent vojaškega protiobveščevalnega oddelka takrat še sovjetske varnostne službe KGB. S padcem socializma leta 1991 je napredoval v člana centralnega štaba, za področje protiterorizma. Med predsedovanjem Borisa Jelcina je napredoval v čin polkovnika (preimenovane agencije) FSB in bil leta 1997 zadolžen za varovanje milijarderja Borisa Berezovskega, enega najbogatejših Jelcinovih somišljenikov.

Novembra 1998 je Litvinenko javno obtožil svoje nadrejene, da so mu naročili umor Berezovskega. Ruske oblasti so ga aretirale, a ga kmalu izpustile(!) in Litvinenko je odpotoval v Veliko Britanijo, kjer je kot preganjani disident najprej pridobil politični azil in pozneje še državljanstvo.

Litvinenko se med svojim bivanjem v Veliki Britaniji ni izkazal kot posebno glasen disident, pač pa je bil toliko bolj dejaven v skrivnih krogih ruske mafije.

Na primer, ruska akademikinja Julija Svetličnaja, ki živi v Londonu, je med drugim povedala, da jo je Litvinenko poskušal vplesti v izsiljevanje ruskih bogatašev in vladnih uradnikov. Litvinenko naj bi iz arhiviov KGB/FSB pretihotapil stotine obremenjujočih dokumentov - "vsakič bodo plačali po 10.000 funtov, da bom prenehal objavljati te dokumente", se je Svetličnaji hvalil Litvinenko. Tudi ruski emigrant Leonid Nevzlin, ki živi v Izraelu, je povedal, da ga je Litvinenko obiskal z namenom, da bi pridobil materiale za izsiljevanje ruske naftne družbe Jukos.

210Po je zelo redek radioaktivni izotop, ki ga je v zadostnih količinah mogoče pridobiti le v obratih za predelavo urana. Uporablja se v najzahtevnejših napravah za filtriranje zraka (na primer pri proizvodnji integriranih vezij), zato je zelo dragocen: količina, s katero naj bi domnevno zastrupili Litvinenka, bi bila vredna kar 10 milijonov ameriških dolarjev!

Celo zdravniki splošne prakse poznajo vrsto snovi, ki ob zaužitju povzročijo skoraj trenutno smrt in jih pri obdukciji ni mogoče odkriti. In vendar so zahodni mediji tako rekoč brez izjeme ponavljali kot nesporno resnico, da je ruska varnostna služba FSB razmeroma nepomembnega disidenta zastrupila s snovjo, ki je v obdukciji ni mogoče zgrešiti, ki lahko prihaja le iz državnih obratov za predelavo urana in je povrhu še tako dragocena, da bi lahko za ta denar najeli vsaj deset profesionalnih morilcev, ki jih nihče ne bi mogel povezati z naročnikom. Kaj ni bolj verjetno, da je bila Litvinenkova zastrupitev z 210Po "poslovna nesreča"? Še posebno, če vemo, da se je Litvinenko (med drugim) ukvarjal tudi s tihotapljenjem radioaktivnih snovi iz Rusije?

Disidentski oligarh: Boris Berezovski

Nobelovec Joseph E. Stiglitz je rusko privatizacijo in predvsem odprodajo državnega premoženja po letu 1995 poimenoval kar "podkupizacija" ("briberization"). Stiglitz, ki je bil v letih 1996 in 1997 predsednik Odbora ekonomskih svetovalcev v administraciji Billa Clintona, trdi, da so ZDA vedele za goljufive posle: "(Ameriška) centralna banka je menila, da je to odlično, saj smo hoteli ponovno izvolitev Jelcina. Vseeno nam je bilo, če so volitve skorumpirane. Hoteli smo, da gre denar k Jelcinu." Iz Rusije je v obdobju "podkupizacije" odteklo več kot 500 milijard dolarjev, in tako rekoč čez noč je vzniknila elita superbogatašev, "oligarhov". Eden od zagovornikov privatizacijskega procesa, ki se je v tem odlično znašel in s svojimi mediji podpiral Jelcinovo ponovno izvolitev, je bil tudi Boris Abramovič Berezovski.

Berezovski je kariero podjetnika začel leta 1989 kot preprodajalec avtomobilov državnega proizvajalca AutoVAZ. Leta 1992 je ustanovil podjetje LogoVAZ, ki je dobilo ekskluzivo za "re-eksport" avtomobilov: navidezno so jih prodali v tujino in potem spet uvozili (dejansko le na papirju), Berezovski pa je ob vsaki "transakciji" zaslužil 1500 dolarjev izvoznih stimulacij. Leta 1994 je Berezovski postal vodja AVVA, tako imenovanega "nacionalnega avtomobilskega projekta", ki se je izkazal za piramidno shemo (kot nam dobro znani "Catch-the-cash"), v kateri so prodajali delnice avtomobilskih tovarn, ki jih niso nikoli zgradili; naivni vlagatelji so izgubili več kot 50 milijonov dolarjev. Kot član ožjega kroga podpornikov predsednika Jelcina je Berezovski uporabil svoj politični vpliv, da je za zanemarljivo ceno pokupil deleže v državni letalski družbi Aeroflot in naftnih posestih ter svoj milijardni imperij združil v podjetju Sibneft. Pod vladavino Borisa Jelcina sumljivih transakcij Berezovskega ni nihče preiskoval.

Berezovski je leta 2000 podprl izvolitev Vladimirja Putina. A ko je Putin "izdal" oligarhe ruske privatizacije in začel preiskovati izvore njihovega premoženja, je Berezovski leta 2001 pobegnil v London, kjer je dobil politično zatočišče. Rusija je zaradi očitanih mu goljufij že večkrat sodno zahtevala njegovo izročitev, a brez uspeha.

Oporečniška dejavnost Borisa Berezovskega je razmeroma nova: januarja 2006 je za moskovski radio izjavil, da pripravlja nasilno odstranitev Vladimirja Putina. Novembra 2006 se je Berezovski predstavil kot tesen sodelavec Aleksandra Litvinenka in v medijih vztrajno ponavljal, da je zastrupitev nekdanjega polkovnika FSB ukazal sam Putin.

Petnajstega julija 2007 je državno tožilstvo Brazilije vložilo proti Berezovskemu obtožnico, ki ga bremeni pranja denarja, v zvezi z nakupom nogometnega kluba Corinthians. Brazilski sodnik je zahteval izročitev Berezovskega in zamrznitev njegovih bančnih računov . Tiskovni predstavnik Berezovskega je obtožnico označil kot del Putinove zarote.

Britanski organi so 21. junija 2007 v Londonu prijeli neimenovanega ruskega državljana in ga dva dni pozneje izgnali zaradi lažno izpolnjene vstopne deklaracije. In 19. julija se je oporečniški oligarh spet pojavil v medijih z izjavo, da je bil neimenovani dejansko agent FSB, ki ga je poslal Putin z nalogo, da umori Borisa Berezovskega.

Putin obvlada kapitalizem

Čeprav so zgodbe o Litvinenku in Berezovskem predvsem predstava za zahodno javnost, to še ne pomeni, da se v Rusiji ne dogaja nič takega, kar ne bi skrbelo ZDA in njihovih zaveznic. Američanom naklonjene politike v EU skrbi predvsem "energetska neodvisnost": bilo naj bi nedopustno, da bi EU postala odvisna od ruskega plina in nafte. A kot večina političnih izrazov dobi "energetska neodvisnost" bistveno drugačen pomen, če si malo bolje ogledamo realno stanje svetovnega trga nafte in naravnega plina.

Ni namreč videti, da bi se združena Evropa trudila za prijateljske odnose in sklepala dolgoročne pogodbe z edinima resnično neodvisnima proizvajalkama nafte: Venezuelo in Iranom. Vsi drugi omembe vredni viri nafte in naravnega plina so v rokah režimov, ki delujejo po ukazih iz Washingtona. Če zagovorniki "energetske neodvisnosti" ne želijo poslovati z Iranom ali Venezuelo in nočejo biti odvisni od ruskih virov, potem ostaja le možnost, da si želijo videti EU odvisno od virov pod nadzorom ZDA.

A pri tem jim je Vladimir Putin močno v napoto, saj ne pristaja na ekonomske odnose, kakršne je dopuščal Boris Jelcin.

Putin meni, da je postalo rusko gospodarstvo (v Jelcinovem času) "kriminalno" in da je Rusija tujcem pod kolonialističnimi pogoji prepustila strateška naravna bogastva. Zastavil si je nalogo, da z novo vladajočo ekipo stanje temeljito spremeni. Putin nedvomno razume strateško vrednost naravnih bogastev, doktoriral je namreč z nalogo Mineralne surovine v strategiji za razvoj ruskega gospodarstva.

V nasprotju z Jelcinovo politiko je Putin ustavil privatizacijo naravnih virov in okrepil položaj državnih podjetij Gazprom (naravni plin), Transnef (državni monopol nad naftovodi) in Rosnef (državna naftna družba). Stabiliziranemu Gazpromu je tako lani uspelo ohraniti popolno lastništvo nad plinskim poljem Shtokman (po ocenah največje na svetu) in prevzeti večinski delež v projektu Sahalin 2, junija letos pa je britanskemu BP prevzel nadzor nad plinskim poljem Kovitka.

Julija letos je Gazprom nepričakovano vzpostavil sodelovanje s francoskim Totalom, ki predstavlja nov model ruskega odnosa do tujih vlaganj: Total bo z Gazpromom sodeloval pri razvoju polja Shtokman, a le s 25-odstotnim deležem, nadaljnjih 24 odstotkov naj bi Gazprom prepustil še norveškemu podjetju Hydro, nadzorni delež 51 odstotkov pa bo obdržal sam. Podpredsednik ruske vlade Dimitrij Medvedev (ki tudi vodi Gazprom) je v intervjuju za Financial Times pojasnil novi model sodelovanja: "Tujim vlagateljem bomo omogočili delež v ekonomskih koristih projekta in udeležbo v upravljanju, toda ob prevzemu industrijskih, poslovnih in finančnih tveganj." Podpredsednik Sergej Ivanov pa je poudaril, da Rusija "v predvidljivi prihodnosti nobenemu tujemu podjetju ne bo dopustila lastništva nad katerim koli večjim (plinskim ali naftnim) poljem."

Putinova politika ne utrjuje le domačega položaja ruskih energetskih podjetij, usposablja in podpira jih tudi za prodore na tuje trge. Tako se Gazprom zanima za nakupe evropskih podjetij na področju prenosa in distribucije naravnega plina. Gazprom se je z avstrijsko vlado že dogovoril za gradnjo velikanskega skladišča naravnega plina, ki bo olajšalo distribucijo metana v južno Evropo. Skupaj z nemško industrijo gradi podvodni plinovod, ki bi lahko pokrival kar 80 odstotkov nemške porabe. Transnef in Gazprom se dogovarjata za nove plinovode in naftovode do Turčije ter na Balkan.

Putin razume orodja kapitalizma. Ob vse dražji nafti in naravnem plinu, ko evropski viri hitro kopnijo, se s posameznimi državami EU dogovarja o obojestransko koristnem gospodarskem sodelovanju; ciljni partnerji ruskih državnih energetskih firm so primarno državna podjetja v članicah EU, v katerih mednarodni špekulativni kapital nima odločujoče vloge. Rusija se izogiba energetskim pogajanjem na ravni EU, kjer je vpliv proameriških članic premočan. Toda v dvostranskih pogovorih je energetska preskrba pogosto pomembnejša od deklarativne evropske enotnosti. Po mnenju nekaterih analitikov s tem Putin namerno vnaša razdor v medsebojno povezanost evro-atlantskih interesov in ogroža ameriški vpliv v EU. Če k temu dodamo še, da hoče Putin plin in nafto prodajati za rublje - kar bo nedvomno ogrozilo dominantni položaj ameriške valute - je razumljivo, da je postal ruski predsednik nevaren nasprotnik interesov ZDA v Evropi in širše.

Zakulisna pogajanja

Le redki zahodni mediji so poročali, da je 13. julija Moskvo obiskala ameriška delegacija nekdanjih visokih uradnikov, ki so še danes pomembni igralci v politiki ZDA. Vodil jo je zunanji minister v vladah Richarda Nixona in Geralda Forda Henry Kissinger. Spremljali so ga George P. Shultz, zunanji minister v vladi Ronalda Reagana, danes (med drugim) predsednik sveta banke JP Morgan Chase in član upravnega odbora korporacije Bechtel, nekdanji finančni minister Robert Rubin, posebni predsednikov odposlanec za nadzor oboroževanja, neširitev (jedrske oborožitve) in razorožitev Thomas Graham, Jr., nekdanji demokratski senator Sam Nunn in David O'Reilly, predsednik naftne družbe Chevron. Skupina se je sestala z nekdanjim predsednikom ruske vlade Jevgenijem Primakovom in drugimi uradniki Ruske federacije, sprejel jih je tudi predsednik Putin. Tema pogovorov je bila "Rusija in ZDA - pogled v bodočnost". Na zaključni tiskovni konferenci je Henry Kissinger povedal le, da "cenimo čas, ki nam ga je namenil predsednik Putin, in odkritost, s katero je obrazložil svoje poglede". V diplomatskem leporečju "odkriti pogovori" pomenijo, da se niso dogovorili o ničemer.

Le 48 ur po Kissingerjevem odhodu iz Moskve je britanska vlada ponovno pogrela "afero Litvinenko" in izgnala štiri ruske diplomate, ker ji Rusija noče izročiti domnevnega osumljenca za Litvinenkovo zastrupitev. Rusija je 19. julija v povračilo izgnala štiri britanske diplomate; ob tem se je predstavnik ruskega zunanjega ministrstva Mihail Kaminin ponorčeval, da bi lahko Rusija izgnala 80 Britancev, če bi (ob skupaj 21 neuslišanih zahtevah po izročitvi Berezovskega in vodje čečenskih upornikov Ahmeda Zakajeva) ravnala po enakih načelih kot Združeno kraljestvo.

Dvojna merila? Saj ne bi bilo prvič, da ZDA in njeni zavezniki napadajo večinsko izvoljeno oblast, ki ravna proti njihovim interesom. Odkrito pa podpirajo diktatorje, ki upravljajo državo v skladu z željami ZDA. Dokler bodo Rusiji vladali ljudje, ki ne pristajajo na ameriška načela "svobodne trgovine" in ruskih naravnih bogastev nočejo prepustiti "svobodnemu trgu", bomo nedvomno še večkrat slišali ali brali o krvavih zarotah FSB, Vladimirja Putina ali njegovega naslednika. In zahod bo vedno znova "zaskrbljen" zaradi stanja demokracije v Rusiji.

Svojevrstna ironija je, da politiko držav, ki so tako zaskrbljene zaradi stanja demokracije v Rusiji, dejansko vodijo interesi ZDA s predsednikom Georgeem W. Bushem, ki ga podpira manj kot 30 odstotkov Američanov; na drugi strani Vladimirja Putina podpira več kot 80 odstotkov Rusov. A to seveda nima nobene zveze z demokracijo.