Storili smo vse, kar smo lahko, da se kaj takega kot lani ne bi več zgodilo. Verjeti moram, da nam je to uspelo, odgovarja naš sogovornik, ki že četrto leto predseduje Državni komisiji za splošno maturo. Z dr. Valentinom Bucikom smo se pogovarjali o dilemah, ki mučijo maturitetne organe, dijake in starše, o prenovi mature, pa o tem, zakaj sta matura in maturitetna odličnost ženskega spola.

Tudi vi ste ob predstavitvi letošnjih rezultatov mature zatrdili, da je letošnja matura potekala v skladu s pravili in da je bila torej enaka za vse. Ampak to le domnevate, kajne?

Državni izpitni center in naša komisija vsako leto pozorno spremljata dogajanje; če se kaj zgodi, ukrepamo. Spremljanje mature je pravzaprav edini mehanizem, na podlagi katerega lahko ugotovimo, ali je potekala v skladu s predpisi. No, morda bi res morali reči, da pravzaprav tega ne vemo - že jutri se lahko kaj izve v zvezi z letošnjo maturo. Ampak vseeno menim, da lahko z dokaj veliko verjetnostjo potrdim, da letos kakšnega zapleta ne bo. Če bi šlo kaj narobe, bi se zagotovo že izvedelo - takšne so izkušnje. Obstaja pa še ena možna razlaga, zakaj je letošnja spomladanska matura "dolgočasna". Minulo leto smo namreč zelo veliko pozornosti namenili temu, da smo vse, ki s(m)o vpleteni v maturo, znova spomnili na to, kako pomembno je, da vse poteka po dogovorjenih postopkih in v skladu s pravili. Do pike natančno. Težava je namreč v tem, da je bila letošnja matura že 13. po vrsti, kar pomeni, da so postopki in ravnanja postali rutina. Psihologija pa uči, da če neke utečene postopke izvajaš dalj časa, hitro dobiš občutek, da je vse v redu in prav, da se stvari dogajajo kar same, da se zanje ni treba več toliko truditi...

Se pravi, da ste Dnevniku in neznanemu pošiljatelju načelno hvaležni za lansko afero?

(smeh) Tudi tako bi lahko rekli. Ampak hotel sem povedati, da matura potrebuje stalno opozarjanje, da gre za zapleten sistem, ki mora delovati na vseh ravneh, v vsaki posamezni točki. Sicer se začnejo podirati domine... Vsi vpleteni, od predsednika državne komisije do kandidatov, se morajo zavedati, da matura ni "hec", ampak hudo resna zadeva, ki terja dosledno spoštovanje vseh pravil.

Direktor državnega izpitnega centra mag. Darko Zupanc je ob predstavitvi rezultatov povedal, da so mu na novogoriškem tožilstvu na večkrat zastavljeno vprašanje, ali je preiskava lanske odtujitve tajnih izpitnih pol dala kakšne rezultate, odgovorili le to, da so vložili ovadbo zoper neznanega storilca. To torej pomeni, da storilca niso našli in da po vsej verjetnosti ne vedo, kako se mu je uspelo dokopati do tajnega gradiva. Vas to kaj muči? Zgodba se lahko ponovi že naslednje leto...

Ja, to je ta naš "kavelj 22". Če je preiskava končana - in vse kaže, da je - in če ni dala kakšnih konkretnih rezultatov, ne bomo nikoli izvedeli, kaj se je v resnici zgodilo. To pa pomeni, da se iz tega ne bomo mogli česa naučiti.

Kaj ste v tem letu vendarle postorili?

Imeli smo vrsto sestankov s šolskimi maturitetnimi komisijami, se pravi z ravnateljem in tajnikom, na katerih smo prečesavali postopke ravnanja z izpitnim gradivom, njegovega potovanja od Rica do šole in nazaj, izvedbe izpitov na šolah itd., do zadnjih podrobnosti.

Na primer?

Vse mogoče smo obdelovali: ali stoji zaščitna omara, v kateri je na šoli shranjeno izpitno gradivo, na pravem mestu, ali vsi pristojni vedo, kako je treba vsako minuto ravnati z izpitnim gradivom, in podobno. O ravnanju z izpitnim gradivom smo priredili tudi poseben seminar, na katerega smo povabili vse člane šolskih maturitetnih komisij. Skupaj smo premlevali možnosti, kje bi lahko šlo kaj narobe oziroma na kaj moramo še posebno paziti.

Na predstavitvi rezultatov mature ste omenili nepravilnosti pri delu nadzornih učiteljev. Na kaj konkretno so se nanašale te vaše besede?

Večkrat se je že izkazalo, da učitelji ob kršitvah pravil, denimo, če dijaku med pisanjem mature zazvoni telefon, ne ravnajo enako. Pravilo je, da dijaki mobitelov in drugih tovrstnih naprav med pisanjem ne smejo imeti pri sebi.

Kaj bi moral storiti nadzorni učitelj s pozabljivim dijakom?

Za takega dijaka bi se moral izpit končati. Vsi učitelji, kot rečeno, v tem in podobnih primerih niso ravnali enako. In zato je treba na ta pravila kar naprej opozarjati. Včasih kdo ob tem poreče, da je jedro težav v tem, da je matura tako zelo zapleten sistem, in da bi bilo bolje, če bi pustili šolam, da same izvedejo maturo. Lahko bi to storili, toda v tem primeru splošna matura ne bi bila več državni izpit, ki poteka v primerljivih okoliščinah, torej neke vrste državni standard znanja ob zaključku gimnazijskega izobraževanja. Rezultatov v tem primeru ne bi več mogli primerjati.

Državna komisija je lani poleti, že globoko v času kislih kumaric, tudi formalno potrdila, da je tajnik črnomaljske gimnazije kršil pravila, ko je na oglasno tablo pred maturo v dobri veri, da ni s tem nič narobe, razobesil naslovno stran druge izpitne pole iz biologije. Dijaki te šole so tako dan pred maturo izvedeli za naslove desetih tem, med katerimi so nato izbrali štiri. So sledile kakšne sankcije? O tem namreč javnosti niste več obveščali.

Tajnik je nesporno kršil pravila, to je naša komisija potrdila. Predsednika šolske maturitetne komisije na šoli smo na to opozorili in ga pozvali, naj ravna v skladu svojimi pristojnostmi. Drugih pristojnosti pa naša komisija nima. Kolikor vem, je tajnik sam odstopil z mesta tajnika šolske maturitetne komisije.

In to je bilo vse?

To je bilo vse. Poleg tega, da smo obliko prve strani izpitne pole pri biologiji (in tudi pri drugih izpitih) takoj, že za jesenski rok, spremenili.

Rezultati letošnje mature so podobni lanskim. Razlika je le v tem, da je bil delež neuspešnih letos za dober odstotek višji kot lani. Kaj vam pove ta podatek? So bila merila strožja ali je bila generacija manj uspešna?

Težko rečem. Gre za dobrih 100 kandidatov, za katere bi morali v bazi podatkov pogledati, ali so padli le pri enem izpitu ali morda pri štirih ali petih. Prav tako ne vemo, koliko jih bo vložilo ugovor in v koliko primerih bo ta ugodno rešen. Sam menim, da so predmetne komisije sestavljene iz kompetentnih ljudi, ki znajo presoditi, koliko mora dijak na določenem izpitu znati za zadostno; da so torej njihova merila stabilna. Možno je tudi, da se generacije med seboj razlikujejo ali pa da kakšen učitelj na kakšni šoli dejansko nauči premalo. Toda dejstvo je, četudi se morda grdo sliši z vidika tistih, ki niso bili uspešni, da so tako majhna statistična nihanja normalna. Če pa bi se zgodilo, da bi pri kakšnem predmetu na lepem 20 odstotkov dijakov pogrnilo, bi se zagotovo vprašali, ali ni morda predmetna komisija sestavila prezahtevnega izpita. Če bi ugotovili, da izpit glede na učni načrt ustreza, pa bi se morali resno vprašati, ali so odpovedali učitelji ali pa gre za res specifično generacijo dijakov.

Lani je maturo cum laude opravilo 400 tako imenovanih zlatih maturantov, letos 427, generacija pa je bila za kakšen odstotek šibkejša. Ta podatek po vašem dokazuje, da se med maturanti krepi težnja po odličnosti. Ampak možna je tudi drugačna razlaga. Vprašanje je namreč, ali se niso v vseh teh letih na (nekaterih) šolah naučili, kako je treba odgovarjati, da so ocenjevalci zadovoljni.

Psihologi, ki se ukvarjamo z merjenjem, se pogosto ukvarjamo s to dilemo. Pri testiranju inteligentnosti se skoraj vedno pojavi vprašanje, ali določen rezultat odraža kognitivno sposobnost ali naučeno strategijo reševanja nalog. Tega momenta pri presojanju ali primerjanju rezultatov mature zato zagotovo ne moremo izločiti. Pa še en moment vpliva na vrednotenje rezultatov mature: heterogenost generacij. V njih so različni deleži tistih, ki maturo ponavljajo, ki izboljšujejo rezultat, 21-letnikov, maturitetnih tečajnikov itd. Prav zato smo se že pred leti odločili, da bomo primerjali le rezultate dijakov, ki so opravljali maturo prvič in takoj po gimnaziji. Spreminja se tudi struktura gimnazijcev, saj se vanjo vsako leto vpiše večji delež osnovnošolcev. Ne bom presenečen, če se bodo povprečni rezultati ob enakih kriterijih, torej ob podobno težkih izpitih, nekoliko poslabšali. Ob tem pa bomo priča fenomenu, ki ga opazujemo zadnji dve leti: imamo več odličnih, a hkrati tudi več neuspešnih…

Govorite o primerjavi letnih rezultatov. Toda ali so ti sploh primerljivi? Kriteriji za določanje spodnjih pragov namreč niso absolutni: predmetne komisije jih, kolikor vem, določijo vsako leto sproti. Spomnim se, da je pred leti za zadostno oceno pri matematiki zadoščalo le 20 odstotnih točk.

Vsakdo, ki se malce spozna na statistiko, ve, da so ti vsakoletni lepi odstotki lahko tudi malce zmanipulirani. Prav zato se poskusno uveljavlja praksa, da komisije ob oddaji izpitnih pol povedo, koliko točk bo moral dijak zbrati, da bo zadosten, in koliko, da bo odličen. Se pravi, da vnaprej določijo kriterij za spodnji in zgornji prag. Po izpitu, ko se izkaže, ali so bile te meje kompetentno, pravilno postavljene, jih lahko komisije glede na rezultate aktualne generacije popravijo, morajo pa svojo odločitev strokovno utemeljiti.

Je veliko popravkov?

Ne, predmeti, kjer komisije popravijo meje, so bolj izjeme kot pravilo. Nekaj težav je še na primer pri matematiki, kjer se je letos spet izkazalo, da je bil izpit nekoliko prezahteven.

Podatki iz zadnjih let kažejo, da državna komisija ugodi približno četrtini ugovorov na ocene. Razlog za ugovore so pogosto zelo različne ocene ocenjevalcev za isti izdelek, zlasti pri esejih. Je težko poenotiti merila?

Meril ni mogoče popolnoma poenotiti. Tega ne zagotavlja noben sistem. Kljub temu, da so pravila ocenjevanja zelo jasna in dovolj natančna, bo en ocenjevalec ocenil tako, drugi pa drugače, temu se preprosto ni mogoče izogniti. Ljudje stvari pač različno interpretirajo. Ko sem bil pred časom na obisku v zelo ugledni instituciji za merjenje znanja na Cambridgeu, so me debelo gledali, ko sem vprašal, kako izračunajo povprečje med ocenami dveh ali več ocenjevalcev. Nato so mi pojasnili, da imajo enega zelo izkušenega glavnega ocenjevalca in vrsto pomožnih, nad katerimi bdi glavni. Ta ima torej vedno zadnjo besedo. Tam torej ocenjevalcem vnaprej bolj zaupajo.

Ena od težko rešljivih dilem mature je že vsa leta tudi vprašanje, koliko naj naloge preverjajo poznavanje faktografije, koliko pa znanje na višjih taksonomskih ravneh, se pravi zmožnost analize, sinteze, izvirnega reševanja problemov itd. Težava je v tem, da je preverjati to drugo zahtevnejše. Tudi zato na esej kar naprej letijo kritike, da prej sankcionira kot nagrajuje ustvarjalnost...

Ta dilema sploh ni nerešljiva. Komisije imajo namreč kar dobro razdelan sistem, kaj z določenim vprašanjem preverjajo. Pri matematiki se na primer zdi, da šteje le končni rezultat, ki je pravilen ali nepravilen. Toda tudi pri matematiki je rešitev večfazna, vsebuje pa različne komponente znanja. Tudi ob napačnem rezultatu lahko torej dijak pokaže svoje znanje in za to osvoji točke. Naj povem še to, da smo že pred leti zaradi nenehnih očitkov, da matura meri le poznavanje faktografije, naredili temeljito analizo nalog na maturi in izvedli nekaj delavnic na to temo. Izkazalo se je, da so ti očitki daleč od resnice. S pisnimi nalogami v resnici preverjamo zelo različne taksonomske ravni znanja. Tudi sam kot strokovnjak za metodologijo merjenja v psihologiji trdim, da lahko tudi z nalogami izbirnega tipa, se pravi z obkrožanjem, vprašamo po zelo zapletenih stvareh. Pokazalo se je tudi, da so stroke s tega vidika zelo različne: eno zahteva filozofija, drugo jeziki ali fizika. Pomembno je, da nihče več ne definira znanja zgolj kot reprodukcijo dejstev, čeprav so tudi ta pomembna. V zadnjih letih smo po mojem mnenju v tem smislu na maturi naredili kar velik korak naprej. In naj dodam še to: ne smemo pozabiti, da na maturi preverjamo znanje, ki je določeno v učnih načrtih - te pa sprejema strokovni svet, ne naša komisija. To znanje pa naj bi bilo tisto znanje, ki ga dijak potrebuje, da se lahko uspešno vključi v univerzitetni študij. Naša naloga je, da pozovemo univerzo, da pove, kakšno znanje naj bi dijaki prinesli s seboj na študij. Tu nismo preveč uspešni, sodelovanje z univerzami je po mojem prešibko.

Kolikor je mogoče slišati, so na fakultetah precej nezadovoljni s predznanjem svojih študentov. Zato se krepi ideja, da bi spet uvedli sprejemne izpite, z maturo ali brez nje. Vaše mnenje?

To bi bila po mojem mnenju zelo, zelo napačna odločitev. Prvič, na voljo nimamo nobenih resnih raziskav, da bruci "tako malo znajo". Dokazovanje, koliko pomembnih stvari so maturanti pozabili, ni prav smiselno, saj je v psihologiji že dolgo znano, da velik del tistega, kar se naučimo, pa ne uporabljamo vsak dan, v prvih mesecih pozabimo. Iz tega pač ne moremo sklepati, da na maturi preverjamo znanje, ki ga nihče ne potrebuje, in je torej matura sama sebi namen, kot dokazujejo nekateri.

Dr. Barica Marentič Požarnik?

Tudi ona. Seveda pa bi bil sam zelo za to, da na podlagi resne analize fakultete razmislijo, kaj bi bruci morali znati in kaj od tega jim srednja šola da. Če je namreč res, da fakultete tako dobro vedo, kaj potrebujejo, zakaj nam tega ne povedo in bomo v tem smislu prenovili gimnazije in maturo?! Sprejemni izpiti bi bili korak nazaj tudi zato, ker se na maturi vendarle preverja znanje sistematično in na vsaj približno standardiziran način, na sprejemnih izpitih pa kakor kje, povečini precej po domače. Kot psiholog trdim, da so bili sprejemni izpiti, dokler jih ni nadomestila matura, veljavni le na nekaj fakultetah, na medicini, na športni fakulteti, na psihologiji, na akademijah. Sprejemni izpiti zagotovo niso pametna odločitev, vsaj ne za preverjanje znanja, potrebnega za študij.

Kaj pa nekakšni dodatni izpiti za preverjanje posebnih veščin ali znanj? Če bi, denimo, fakultete hotele med bruci izbirati po zanje pomembnem kriteriju, tako kot športna fakulteta ali fakulteta za arhitekturo?

To bi šlo. Norost pa bi bilo preverjati tisto znanje, ki so ga dijaki že pokazali na maturi. Včasih svojega dekana nadomeščam na sejah univerzitetnega senata. Ko vidim, s kakšno neznosno lahkotnostjo tudi tam včasih razpravljamo o sprejemnih izpitih, češ, potem pa bo vse drugače, mi gredo kar lasje pokonci. Če ob tem pomislim še na to, kako so to zapisali v osnutku visokošolskega zakona - tistega, ki ga ni - pa me postane strah. Z usodami mladih ljudi se pač ne gre igrati.

Tisti, ki navijajo za sprejemne izpite - naklonjeni pa so jim tako na univerzah kot na obeh šolskih ministrstvih - med drugim trdijo, da matura nima nič večje napovedne vrednosti za študijski uspeh kot uspeh v zadnjih dveh letnikih. Potemtakem, sklepajo, nima pravega smisla.

Ta problem je večplasten. Dejstvo je, da nimamo sistema za spremljanje študijske uspešnosti maturantov. Sam sem se lotil tovrstne raziskave na psihologiji in deloma na medicini. Zbral sem podatke o prehodu v drugi letnik, povprečne ocene na maturi in pri študiju itd. Toda z rezultati si ne morem kaj prida pomagati. Zakaj ne? Ker so zelo specifični. Tako na psihologijo kot na medicino se vpisujejo izbrani kandidati. Vsi, ki se jim uspe prebiti na fakultete z omejenim vpisom, so uspešni maturanti, z visokimi ocenami v 3. in 4. letniku. Gre skratka za zelo homogeno populacijo, pri kateri pa se pri študiju nato vseeno naredi pahljača uspešnih in manj uspešnih. Do visoke korelacije med uspehom na maturi in uspehom pri študiju se na tak način pač ne da priti. O tem, ali ima matura visoko ali nizko prognostično vrednost za študij psihologije, bi lahko sklepal le v primeru, ko bi se na psihologijo lahko vpisali vsi, ki so izrazili to željo, in če bi lahko spremljal njihovo uspešnost skozi vsa štiri leta. V tem primeru bi mi morale biti fakultete pripravljene odstopiti podatke o uspešnosti svojih študentov. Ti podatki so namreč njihova, ne državna last. Kot vidite, so stvari strokovno in organizacijsko močno komplicirane. Da o potrebnem denarju za resno raziskavo ne govorimo.

Če pustimo ob strani selekcijski element mature - kaj je tisto, zaradi česar je najbolj vredno vztrajati pri maturi? Je to njena motivacijska vloga za učenje, povratni vpliv na kakovost šolskega dela? Je pomembna predvsem kot kot zrelostna preizkušnja?

Splošna matura je državni izpit. Kandidati ga opravljajo pod enakimi pogoji. Z njim dokazujejo, da dosegajo standarde gimnazijskega znanja in da so usposobljeni za univerzitetni študij. Dijake, učitelje in šole splošna matura spodbuja k bolj učinkovitemu pouku in višji kakovosti znanja. Dobrodejno vpliva tudi na dvig izpitne kulture v gimnazijah in šolstvu nasploh. Je pa matura tudi prvi resen, fizično in psihično naporen izpit. Pomeni soočenje z zahtevnostjo, z drilom in tudi s tesnobnostjo. V tem smislu je matura dobra popotnica za resen študij. Za tistega, ki jo opravi - ob predpostavki, da so maturitetni izpiti kompetentno sestavljeni - lahko z vso gotovostjo zatrdimo, da je absolviral srednješolsko znanje.

Soočenje z drilom in tesnobnostjo je na bolj tekmovalnih gimnazijah hudo intenzivno. Pogosto zahteva ves čas, vso energijo dijaka, in zato, kot trdijo nekateri, vodi v izgorevanje, zaradi česar nekateri kasneje popustijo pri študiju. Je kaj na tem?

Lahko se le ozrem po Evropi in pogledam, kaj pravijo raziskave. Večina evropskih držav ima maturo, raziskave pa kažejo, da naši dijaki v primerjavi z drugimi objektivno niso bolj obremenjeni. Mnogi šolski sistemi, denimo nemški, so bolj zahtevni. Tudi francoska matura je zahtevnejša, vsaj po številu predmetov. Seveda pa je matura neločljivo povezana s šolo, z učnimi načrti; če se bodo ti spremenili, se bo tudi matura. Če sem lahko nekoliko ciničen: če bomo uvedli v šole predmet sanjarjenje, bomo na maturi preverili, ali dijaki obvladajo sanjarjenje.

Vsako leto se pokaže, da je matura v vseh pogledih ženskega spola. Med tistimi, ki opravijo maturo, je dobrih 63 odstotkov deklet, še rahlo večji je delež deklet med zlatimi maturanti. Kako si to razlagate? So bolj zrela? Lovijo zgodovinske zaostanke?

Oboje drži. Jasno je, da so bile ženske stoletja onemogočene v svojem intelektualnem razvoju - zdaj s toliko večjo prodornostjo stopajo na zgodovinski vlak. Jasno je tudi, da je socializacija deklet še vedno drugačna kot socializacija fantov: pri dekletih so izpadi iz reda družinsko, družbeno pač manj tolerirani. Dejstvo je tudi, da so prej zrela. To pomeni, da si znajo prej odgovorno določiti prioritete in se osredotočiti nanje. Fantje jih dohitijo šele na fakulteti.

Nekateri opozarjajo, da je ravno to problem: fantje se zbudijo potem, ko so dekleta že zasedla najbolj želena vpisna mesta... Dr. Cukjati je pred časom glasno razmišljal celo o kvotah za fante na "preveč" feminizirani medicinski fakulteti.

Dekleta in fantje imajo enake možnosti, to je ključno. Če pa koga skrbi premajhen vpis fantov na določene fakultete, naj sprosti vpis. Opozoril pa bi še na nekaj: ta razlika se polagoma zmanjšuje.

Kako si pa to razlagate?

Nekateri podatki kažejo, da na to vpliva razmerje med internimi in eksternimi izpiti. Fantom je v prid, če je več eksternega preverjanja. Dekleta so bolje ocenjena na internih izpitih. Mislim, da se več deklic vpiše v gimnazijo - in tu je največja razlika - tudi zato, ker je s fanti v osnovni šoli več problemov, ocene pa so vsaj deloma tudi mehanizem za discipliniranje.

Nekatere starše je letos razburjala izbira del za esej: Deklevovega Pimlica in Kunderove Neznosne lahkosti bivanja. "Naši otroci so vsak dan bombardirani s seksualno eksplicitnimi podobami in opisi, zakaj morajo taka dela brati še za maturo," nam je po telefonu potožila neka mama in nam poslala kopijo odlomkov iz obeh del z zelo nazornimi opisi spolnih odnosov. Kaj si mislite o teh njenih dilemah?

Spominjam se teh kopij in moram reči, da so me precej zjezile. Ampak za izbiro leposlovja na maturi je pristojna predmetna komisija iz slovenščine, ki je presodila, da ti deli pač ustrezata namenu. In to je pomembno.

Meja med vulgarnostjo in umetnostjo je včasih res tanka, toda vprašanje je, kdo naj jo določi. Javnost? Mislim, da to ne bi bilo v redu. Po drugi strani je legitimno vprašanje, ali imajo starši pravico zaščititi svoje otroke. Tu smo na zelo spolzkem ideološkem terenu. Če ugodimo staršem v tem primeru, jim bomo morali še v katerem, iz nazorskih, religioznih in še katerih razlogov. To včasih že počnemo.

V katerih primerih?

Adventisti ne morejo pisati mature ob sobotah, zato poskušamo dobronamerno najti zanje kakšno drugo možnost.

Ste tako član delovne skupine za prenovo mature kot član skupine, ki je pripravila izhodišča za prenovo gimnazijskega programa. Kaj se nam torej obeta?

Oboje je seveda povezano. Kot veste, bo v novi gimnaziji več izbirnih predmetov, med katerimi bodo dijaki morali izbrati določeno število predmetov in s tem določeno število kreditov. To bo določilo oziroma prenovilo tudi maturo, v kateri bo več izbirnosti, kar je dobro. Ključno, še odprto vprašanje pa je, ali naj se srednja šola sploh zaključi z maturo. Če se ozremo po Evropi, ni dileme: v večini sistemov je tako. Različno je le število predmetov oziroma struktura mature. Po mojem mnenju je sedanja struktura mature kar ustrezna: poskrbeti bi bilo treba le za dovolj visok standard znanja pri izbirnih predmetih. Se pravi tudi za zadostno količino ur za te predmete; samo za tiste, ki bi jih izbrali, seveda. Težje pa se bo ob tem dogovoriti, kaj sodi v maturitetni železni repertoar, v temeljno znanje, ki ga mora imeti vsak maturant. Pa še tole: slovenska splošna matura bi morala ohraniti oziroma še okrepiti mednarodno, zlasti evropsko primerljivost, tako po zahtevnosti kot po strukturi. Menim, da smo to našim dijakom dolžni...

Ste v delovni skupini za prenovo mature že poenotili stališča?

Ne še, tudi sestali se nismo že kar nekaj časa. Smo pa v državni komisiji za splošno maturo oblikovali priporočila za prenovo mature.

Kakšna naj bi bila torej po vašem mnenju splošna matura v prihodnosti?

Ostati bi morala eksterni državni izpit, le tako so zagotovljeni enaki pogoji za vse kandidate. Tudi v prihodnje bi morala zadoščati za vpis na fakultete, na katerih vpis ni omejen. Postati pa bi morala povsem običajen zaključek gimnazije, brez dodatnih ur za pripravljanje na maturo iz fonda nerazporejenih ur.

Nikakor ne bi smeli znižati dosežene zahtevnosti oziroma standardov znanja v gimnaziji, ne glede na tiste dijake, ki jim gimnazije ne uspe narediti. Razmisliti pa bi veljalo o možnosti, da bi dijaki izbrali en predmet med naravoslovnimi in enega med humanistično-družboslovnimi. In ne nazadnje, omogočiti bi bilo treba različne izhode iz gimnazije, denimo zaključek gimnazije brez mature, delno maturo za vpis na akademije itd. Idejo, da bi splošno maturo združili s poklicno oziroma da bi imeli v prihodnosti le eno maturo, pa bi morali zelo resno premisliti. Gre namreč za dve vrsti izobraževanja, ki služita različnim namenom. Kakorkoli pa se bomo na koncu odločili, se je dobro zavedati, da je mnogo lažje nekaj porušiti kot na novo zgraditi. Na splošno maturo, kot jo imamo zdaj, smo še vedno lahko ponosni.