Dunajčanka, ki se z Brnčanom guli klasičnega arabskega besedja - to se morda komu zdi bizarno. O skupni zgodovini, progi, ki je nekoč povezovala najini mesti, nisva vedela nič. Brnčanu so prepovedali, da bi razpravljal o tem "imperialističnem času", Dunajčanka pa je bila kratko in malo preveč nevedna v mali zgodovini svojih starih staršev, da bi se tega sploh lotila. Oba sva se bolj spoznala na bližnjevzhodni konflikt.

Nevedni, radovedni in ravnodušni

Pripadniki naše generacije, tisti nedvomno blagoslovljeni, saj so bili rojeni čisto ob koncu šestdesetih let, so tako na tej kot na drugi strani železne zavese malo vedeli drug o drugem. "Mladi ljudje na Vzhodu so bili v iskanju idealov zazrti na drugo stran Atlantika, ne pa v bližnjo soseščino," opominja slovenski pesnik in kritik Titovega režima Drago Jančar v nekem intervjuju. Podobno je veljalo za tiste iz zahodnega sveta pred annus mirabilis 1989, ki so bili v drugem in tretjem desetletju življenja. Na humanistični gimnaziji na Dunaju so se učili o španskih pomorskih bitkah, ne pa o madžarski vstaji leta 1956. Portugalsko ali italijansko se je lahko vsakdo učil na vsaki osnovni šoli. Toda ko je avstrijsko zunanje ministrstvo v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja uvedlo tečaje jezikov iz sosednjih držav, se je za te jezike zanimala le majhna truma mladih diplomatov. In tu se že začenja miselna slepa ulica našega časa, ki daje misliti le redkim Avstrijcem ali Nemcem: Zahod ne pozna jezikov prebivalcev Vzhoda. Prevodi so sodobno literaturo sicer približali zainteresiranemu bralcu tostran Lajte. Toda še vedno se zdi, kot da so latinskoameriški pripovedniki bolj priljubljeni od literatov naše skupne srednje Evrope, če pustimo ob strani velika imena, kot so Milan Kundera, Eugene Ionesco ali Péter Esterházy. Kaj zaradi pomanjkanja jezikovnega znanja izvemo o sodobnih težavah ljudi v bližnjem in zdaj povsem odprtem sosedstvu? Od padca železne zavese je zdaj minilo več kot 12 let. Vendar se je naše védenje komaj kaj izboljšalo. Koliko Avstrijcev in Nemcev - da sploh ne omenjamo drugih zahodnoevropskih narodov - Slovenijo še vedno zamenjuje s Slovaško in na zemljevidu ne najde baltiških držav? Kateri zvezni politik si je priskrbel objektivno sliko o reformnih državah? Njihove vrzeli v poznavanju so najbrž najhitreje zapolnili podjetniki. Pragmatično so krmarili svoje čolne v obliki avstrijskih malih in srednje velikih podjetij skozi pogosto divje faze tranzicije. Njihova podjetja, najsi bodo trgovinska ali proizvodna, so v teh hitro rastočih narodnih gospodarstvih marsikdaj v letu dni postala vodilna na trgu, čeprav so bila prej povsem neznana avstrijska imena. Srednje velika podjetja Avstrije so si opomogla po zaslugi odprtja Vzhoda. Zlahka so opravili s premočno nemško konkurenco, kajti nemški oddelki upravnih odborov so se morali najprej ukvarjati z novimi deželami združene Nemčije. Avstrijci so najprej imeli nekaj prednosti, ki temeljijo v času ter miselni in zemljepisni bližini. Avstrijski univerzitetni absolventi so na zlatem Vzhodu našli neobdelano ozemlje za uresničitev sna o lastni mednarodni pisarni ali lastnem podjetju, podobno je veljalo za nepremičninske posrednike, turistično panogo itd. Toda katero osnovno znanje je spremljalo to novo skupino vlagateljev, vsakovrstnih izvedencev, pri njihovih nastopih na jugu Madžarske ali na Moravskem? Žal je bilo za skoraj vse udeležene pogosto boleče "učenje ob delu". Le od kod bi lahko ta generacija črpala svoje znanje? Avstrijec si je zelo podobno kot pustolovci 19. in zgodnjega 20. stoletja osvojil marsikateri trg na Vzhodu. Robato simpatično, ko je ravno poprijel, ne da bi poslovnega partnerja v pruski maniri pregazil, delno pa tudi surovo in arogantno s pravico monopolista, ki izdaja milostni akt o vlaganju. Čeprav avstrijski kapital v mnogih državah povzroča manj nelagodja kot obsežnejši nemški, kritični glasovi v Sloveniji ali na Češkem govorijo ob nemško-avstrijskih združitvah v bančnem sektorju le še o "germanski prevladi". Namesto nevednosti je na začetku devetdesetih let za mnoge Avstrijce moje generacije nastopila nova faza, namreč faza radovednosti. Pri nekaterih se je temu pridružila družinska razsežnost nekakšnega ponovnega odkritja dejanskih korenin. Ob koncu tedna so zdaj končno potovali v Prago, pohajkovali po Budimpešti in se ob vsaki vrnitvi čudili številnim obnovam in novim trgovinam. Poleg tega tradicionalnega turizma čudaške vrste so se, kot je znano, bliskovito razmahnili tudi zobni turizem, golažni izleti, ekskurzije k mehaniku ali obiski pri poceni frizerju tam čez mejo. Avstrijcev, ki se pojavljajo neotesano in domišljavo - kot turisti iz ZDA v Mehiki v šestdesetih in sedemdesetih letih - in izhajajo iz tega, da tako ali tako vsak govori njihov jezik, je na obmejnih območjih cele trume. Ker so opremljeni z zahodno valuto, se hitro da izterjati poceni storitev, vključno s tisto v najstarejše obrti. Vse je pač ceneje kot doma. Zdaj ljudje živijo drug od drugega, vzajemno si posredno zagotavljajo delovna mesta, pobliže se ogledujejo in zelo malo vedo drug o drugem. Način sporazumevanja med ljudmi in kakovost poslovnih odnosov vse prevečkrat trpita. Ali je to grobost v navadah povzročila tudi ravnodušnost do madžarske frizerke, slovaškega natakarja ali poljskega avtomehanika? Na vprašanje je seveda mogoče odgovoriti le od primera do primera. Z enim ali drugim stereotipom smo zrasli, toda da bi ponovno prebrali in povprašali - to dela le občutljiva peščica radovednih duhov. V vrstah 20- do 40-letnikov prevladuje ravnodušnost. Empiričnih podatkov za to trditev ne morem predložiti, vendar mislim, da s to ugotovitvijo nisem povsem zgrešila. Kajti ta ravnodušnost se ne nanaša le na zgodovino in politiko v sosedstvu, ampak velja tudi za razmere doma. Potrošna in veseljaška družba se lahko le nekaj kilometrov onstran schengenske meje poceni založi z izdelki vseh vrst. To šteje. Jaltska konferenca, praška pomlad in madžarska vstaja - z vsemi temi pojmi ta starostna skupina v povprečju nima kaj početi in najbrž tudi ne bo več.

Cilj je angleščina, ne nemščina

Če pa opazujemo ljudi te generacije v reformnih državah Srednje in Vzhodne Evrope, je mogoče skicirati tale profil: ko so padli zidovi in ograde iz bodeče žice, so bili stari okoli petindvajset let. Mogoče so sodelovali na demonstracijah v Krakovu ali Pragi. Nekateri se niso mogli izobraziti po svoji izbiri, ker so iz predmeta marksizem imeli nezadostno. Ali pa so bili morda deležni skrajno elitne vzgoje in izobrazbe v naravoslovnih predmetih ali športu, vendar sadov vsega tega danes ne morejo več požeti. Takoj po preobratih in soočenju z zahodnim preobiljem in svoboščinami je pri mnogih hitro prevladal top občutek, da so nekaj zamudili. Interrailova vozovnica kot utelešenje svobodnega potovanja, prva Ikeina oprema ali lasten avto - to je spremljalo generacije blaginje in dedičev na Zahodu. V blokih satelitskih mest Bratislave pa so kovali kvečjemu načrte za potovanje do bolgarske obale ali Blatnega jezera. Hkrati pa se je že sredi 90. let v reformnih državah v gospodarstvu in politiki ustvarila nova elita, ki se je po zaslugi študija v tujini, predvsem v ZDA in Veliki Britaniji, ne pa v Avstriji, z novo diplomo in mednarodnimi zvezami vrnila v staro domovino. Bili so predmet poželenja velikih lovcev na vodilne kadre, ki so iskali pomočnike upravnih odborov za nove firme v reformnih državah. Do njihovega vzpona je prišlo hkrati z izbruhom globalizacije, v New Yorku so doma prav tako kot v Budimpešti, kjer se pri Japoncu srečajo na poslovnem kosilu. Malo sosedo Avstrijo je mogoče zaznati kot politični ali gospodarski dejavnik kvečjemu ob prestopu na letališču Dunaj ali na smučanju. Cilj je angleščina namesto nemščine, znanje tega jezika pa je odlično, in sicer na vseh poklicnih ravneh. Mladi uspešneži z nekdanjega Vzhoda so se trdih pravil igre tekmovalne družbe naučili hitreje kot njihovi avstrijski vrstniki. Identiteta in kultura sta bili pogosto žrtvovani. Kako močno je "american way of life" zaznamoval podobo mest in ideale, je dovolj znano. Srednji sloj je delno razbit, preostanek omikanega meščanstva, kolikor je preživel komunizem, mora obvladovati nove preobrate. Ljudje sredi tridesetih let v Srednji in Vzhodni Evropi so se znašli tako med tistimi, ki so s transformacijo pridobili, kot med tistimi, ki so potegnili kratko. Stiki s starimi navezami so namreč v mnogih postkomunističnih državah bistveni za poklicno napredovanje. Marsikje je - z vsemi velikimi razlikami med mestom in podeželjem, med uspešnimi in povsem zanemarjenimi regijami - nastala mešanica iz nove samozavesti, znova pridobljenega veselja do življenja in grenkega okusa. Izlet v bližnjo sosedo Avstrijo marsikateremu mlademu Madžaru ali Slovaku jasno pokaže, kako zabeljen račun za 50 let komunizma mora tudi njegova generacija še poravnavati. Mnogi od prebivalcev teh držav bodo na prihodnjih volitvah odločili, ali so njihovi politiki na poti v Bruselj za vsako ceno šli v pravo smer. Nacionalisti že nestrpno šarijo po njihovih štartnih boksih. Marsikatero že pokopano glavo je zdaj spet mogoče videti na volilnih plakatih, ksenofobija se širi. Toda le koga na Dunaju ali v Bruslju to skrbi - preveč so zaposleni sami s seboj!

Nepotrebno avstrijsko posredovanja

Ena od najljubših tem avstrijskega kanclerja Wolfganga Schüssla (Avstrijska ljudska stranka - ÖVP) je boj "malih proti velikim v Evropski uniji". Kancler se do vzhodnih sosedov obnaša zaščitniško in podučujoče, pridiga jim brezatomsko električno energijo in bi rad uporabil svoj model odškodnine za prisilne delavce za izgon iz leta 1945, čeprav so dejstva popolnoma drugačna. Kako bi zavrisnil, če bi leta 1993 nemški predsednik vlade redno polemiziral o nezadovoljivem avstrijskem mejnem nadzoru ali o varnostni politiki države in ob tem pristop Avstrije k Evropski uniji pogojeval z odpravo državne pogodbe in zakona o nevtralnosti! Avstrijski politiki brez védenja, katere zgodovinske resentimente sproži "diktat z Dunaja" v Pragi ali Ljubljani, ravnajo s svojimi vzhodnimi sosedi skrajno neobčutljivo, hkrati pa prav tako redno zahtevajo razumevanje za svoje posebne želje. To zadeva vse politične stranke enako. Kajti avstrijske politike v tem pogledu odlikujejo manj ideološke razlike kot nesposobnost misliti zgodovinsko in evropsko. Očitek o provincialnosti na njihov naslov je zgrešen zato, ker ravno na lokalni ravni občinskih svetov pogosto najdemo več odprtosti svetu kot v avstrijskem parlamentu. V primerjavi s Skandinavci, ki zavestno podpirajo baltiške države pri njihovem pristopanju k Evropski uniji, se kaže še mlada članica Evropske unije Avstrija kot sistematična zaviralka pristopnih ambicij svojih sosed. Seznam neskladij je znan. Obsega teme, kot so Beneševi dekreti in avnojski sklepi, ki so bili osnova za razlastitev in izgon prebivalcev Češkoslovaške in Jugoslavije nemškega rodu, potem energetsko politiko, tranzitno vprašanje in svobodo gibanja. Avstrija je ob vsaki priložnosti pogojevala širitev na Vzhod. Reformne države so se iztrgale iz sprva klečeplaznega položaja hvaležnosti, kajti z Dunaja je proti njim kmalu zapihal hladen veter. Evforiji ob odprtju mej so sledile nove zaposlitvene kvote in mejni nadzor. Polemika o širitvi Evropske unije na Vzhod se je začela. Avstrijskega posredovanja na poti v Evropo zdaj ne potrebuje nobena od kandidatk. Slovenija je zaprla 26 od 29 poglavij v pristopnih pogajanjih, in to brez prijaznega posredovanja avstrijske zvezne vlade. Leto pozneje je ostalo najprej razvodenelo "regionalno partnerstvo", ki bi se lahko navzven manifestiralo vsakih šest mesecev s komornim koncertom v Bruslju. Interesi in predvsem politična in zemljepisna izhodišča med Avstrijo in kandidatkami za pristop pa so preveč različni. Če namerava Avstrija visoko umetnost večstranskih pogajanj resnično izkoristiti v prid svojih evropskih projektov, se mora Dunaj v Bruslju dolgoročno povezati z velikimi in malimi, pa najsi bo na atlantski obali ali v Karpatih. Toda kje je veliki načrt za to? Kje so evropsko misleče glave, ki bi si to nalogo naložile na ravni uradnikov in politikov? Če kancler Schüssel trdi, da so dolga prehodna obdobja na primer le v dobro Madžarov, ker bi sicer Budimpešta čez noč izgubila svoje elite, potem se je predsednik vlade le malo naučil iz preteklosti in sedanjosti. Kdor je Madžarsko hotel zapustiti, je to v zadnjih 45 letih storil. Emigracija je državo kljub vsem izgubam v znanosti in umetnosti okrepila. Tisti avstrijski politiki, ki tako radi podpihujejo strahove pred navalom sosedov, bi morali opazovati kvote, ki pričajo o vračanju. Preseljevanje z Vzhoda na Zahod, kjer je bila Nemčija pred letom 1989 ciljna država za dobrih 60 odstotkov vseh poljskih izseljencev, spremlja skoraj enako močno preseljevanje z Zahoda na Vzhod. Čedalje več je povratnikov, ki bi v domovini radi koristno uporabili svoje pridobljene sposobnosti in zasluženi kapital. Temna slutnja nove selitve narodov znotraj Evrope, ki prevladuje predvsem v Nemčiji in Avstriji, se tudi na tej osnovi kaže kot napačna. Vedno znova se potrjuje, kako nizka je mobilnost med delojemalci v reformnih državah. S strahom pričakovane poplave avstrijskega trga delovne sile s ceneno delovno silo po poročilih gospodarskih raziskovalnih inštitutov na začetku leta 2004 - če bo širitev takrat že končana - ne bo. Vprašanja dnevne migracije kljub temu ne smemo podcenjevati. Za daljnovidno evropsko politiko trga delovne sile je potrebno natančno regionalno usklajevanje brez vsakršnega posploševanja. Ker bo delovne sile manjkalo tudi v Avstriji, migracije ne smemo enačiti s poplavo. Ponovno je treba spomniti tudi na to, da dela več Avstrijcev v Sloveniji kot nasprotno. Bežati v strahove je eno od najljubših opravil Avstrijcev, toda strah je slab svetovalec, in sicer ravno pri širitvi Evropske unije na Vzhod. Pametneje bi se bilo ukvarjati z dejstvi.

Dunaj se izgublja na zemljevidu

Nove demokracije so hitro vzpostavile svoje lastno diplomatsko omrežje, v njih so našle prostor mednarodne organizacije, ustanove in univerze. Širitev Nata na Vzhod na madridskem vrhu leta 1997, ko so bile v zvezo vključene Madžarska, Poljska in Češka, je še pospešila zbliževanje med vladnimi ustanovami Vzhoda in Zahoda. Dunaj že dolgo ni več mesto teh stikov, kot bi jih radi ponazorili s porumenelimi fotografijami iz šestdesetih in sedemdesetih let. Če listamo koledar velikih srečanj in konferenc od leta 1993, ko je bil Dunaj še prizorišče svetovne konference OZN za človekove pravice in vrha Evropskega sveta, lahko jasno ugotovimo tendenco, da Budimpešta, Varšava in Praga donavski prestolnici odvzemajo položaj. Prvo srečanje med predsednikom ZDA Georgeom W. Bushem in ruskim šefom države Vladimirjem Putinom je bilo junija lani v Sloveniji. Tudi za to so bili diplomatski vzroki. Posebni položaj, ki si ga Dunaj rad lasti tudi v smeri proti jugovzhodni Evropi, se čedalje bolj oddaljuje od resničnosti na kraju dogajanja. Nedvomno so v regiji kot evropski zastopniki zelo dejavni nekateri avstrijski diplomati in politiki tipa Wolfgang Petritsch in Erhard Busek. Vendar pa so zunanje ministrstvo ZDA in druge države, ki ležijo zahodno od Alp, medtem v regiji že vzpostavili svoje lastne zelo široko delujoče aparate. Slovenija je Avstrijo v vprašanju posebnega poročila o Balkanu - vsaj v očeh diplomacije ZDA - že zdavnaj prehitela. Kajti po zaslugi jezikovnega znanja in skupne zgodovine v novejšem času lahko slovenski izvedenci v regiji dosežejo bistvene uspehe pri pridobivanju informacij. Zaradi novih groženj in slabosti obveščevalnih služb se Slovenija s svojimi zmogljivostmi tu uveljavlja kot atraktivna bodoča partnerka Nata. Kot največji vlagatelj v Bosni in Hercegovini je država še posebej zainteresirana za stabilnost v regiji. Sem se uvršča tudi Fundacija za razminiranje in pomoč žrtvam min ITF, ki je bila leta ustanovljena na ljubljansko pobudo. Za razminiranje je bilo namenjenih več kot 109 milijonov evrov. Še veliko pred odprtjem Vzhoda so se avstrijske univerze in druge raziskovalne ustanove zavzele za znanstveno izmenjavo s kolegi z Vzhoda. Majhne založbe, kot je Wieserjeva, so se zavzele za prevode, uredniki so delovali v težkih razmerah v še zaprtih družbah realsocializma. Toda ponudba smeri je bila sprejeta zelo evforično. Obveščevalne službe ZDA so med hladno vojno nezaupljivo opazovale dejavnost laxenburškega inštituta za uporabno sistemsko analizo. Tu so naravoslovci vzhodnega bloka našli neke vrste zalogo kisika, ki jih še danes povezuje z Avstrijo. Pod naslovom Srednje Evrope so bile v začetku devetdesetih let sprožene številne pobude. Vsepovsod je vladalo podobno razpoloženje kot pred odhodom. Preobrati po letu 1989 so vodili do nekaterih nadaljnjih projektov, vendar je bila politična volja, da bi te pobude ustrezno denarno in kadrovsko podprli, čedalje manjša. Temu se je tu pridružilo še zmanjšanje obsega profesionalnega dela tistih ustanov, ki so pravzaprav uresničile sodelovanje v vzhodni in jugovzhodni Evropi kot svojo znanstveno nalogo. Ker ni dosledne zavzetosti, se ne smemo čuditi, če avstrijske univerzitetne partnerje nadomeščajo novi.

Avstrija naj se znebi iluzij

Misliti v evropskih kategorijah je v Avstriji delno še prisotnemu, čeprav zaradi vseh preobratov od leta 1918 pošteno "zrevolucioniranem" plemstvu lažje kot meščanstvu, ki se je hotelo z razmahom narodnih gibanj jasno ograditi od zamisli mnogonacionalne države v donavski monarhiji. To je enako veljalo za pripadnike nemškonacionalne kot tudi za pripadnike panslovanske ideje. Z uničenjem in izgonom židovske buržoazije v tridesetih in štiridesetih letih je ravno ta srednjeevropski stan konec koncev izgubil tisto domiselnost, ki je nekoč ustvarjala dunajsko omikano meščanstvo. Evropsko misliti jim je bilo bolj domače. Med seboj trdno povezane družine diaspore, ki je razširjena po vsej srednji Evropi in drugod po svetu, dajejo avstrijskim aristokratom tretje ali četrte generacije po koncu monarhije poseben, večinoma zelo pozitiven odnos do Evropske unije. Perspektivo širitve na Vzhod vidijo mnogi med njimi veliko bolj pragmatično kot njihovi sodobniki. Avstrijski zvezni in deželni politiki bi morali imeti več smisla za stvarnost, več radovednosti in manj samopravičnosti v odnosu do reformnih držav. Naj se uradna Avstrija že zbudi iz omame in s tem iz iluzije, da ves svet čaka le nanjo, ker da ima Dunaj monopol v regiji. Ni bilo tako in tudi ni. Na mitu Habsburžanov lahko počivajo kvečjemu prireditelji festivalov. Politični svet pa deluje po drugih pravilih. Ali si velik in močen ali pa zvit in iznajdljiv, vendar vsaj pripravljen na sožitje, sicer se hitro znajdeš med poraženci, tudi gospodarsko.