Z njim smo se pogovarjali o tem, kakšni so trendi pri oblikovanju resnih in tabloidnih časopisov, kje berejo najlepše časopise in kateri so bili ključni izzivi preoblikovanja Dnevnika.

Obstajajo standardi, kako pogosto in kako radikalno so časopisi preoblikovani?

Če gledaš marketinško, potem je treba časopis preoblikovati na nekaj let, tako kot modo. Yves Saint Laurent je nekoč rekel, da je moda tako grda zadeva, da jo je treba vsako sezono menjati. V osnovi se mi zdi, da se dizajn časopisa menja takrat, ko se dogajajo drastične spremembe v vsebini, nekako tako, kot pravi Adolf Loos (avstrijski arhitekt, op. p.) - "form follows function" (oblika sledi funkciji), čeravno obstaja tudi možnost tako imenovanega "form follows fiasco" (oblika sledi fiasku), ampak upajmo, da v tem primeru ne. Hočem reči, da je treba takrat, ko se redakcija odloči, da bo ladjo zapeljala drugače, stvari prilagoditi.

Kdo bere najlepše časopise v Evropi?

Skandinavci, ker imajo edini dober dizajn v Evropi. Zanimivo je zdaj, ko smo dobili poplavo vsega tega pofla, ko se mešata dizajn in stajling. Celo nekateri dizajnerji ne poznajo razlike med obema pojmoma. Moja generacija je tista, ki meni, da dizajn delajo Skandinavci in Britanci, to, kar delajo Italijani, je stajling, forma zaradi forme. Saj znajo narediti zelo dobro modo, če pa govorimo o dizajnu... Kako naj rečem? Nikakor ne morem povezati dizajna s katolicizmom, ampak s protestantizmom. Less is more, manj je več. To je bistveno. Moj princip v oblikovanju je tak: z minimalnimi sredstvi povedati največ. Lahko je pisati epe in romane, težko je napisati esenco v majhni strukturi, majhni količini.

Kakšni so potem danes trendi pri resnih časopisih, da se v osnovi v dizajnu ločijo od tabloidnega tiska?

Prvi je bil Guardian, pri katerem so zadnji redizajn naredili Nemci. To je časnik, ki je bil vzor mnogim, tudi meni in prejšnjemu oblikovalcu Dnevnika. Guardian je veliko bolj sproščen v nekem popolnoma nedoločenem izrazu. To poskušajo narediti tako, da poudarjajo na kultiviran način, z velikimi začetnicami, intenzivirajo bloke tekstov (tiste, ki so daljši), hkrati pa grupirajo besedila, ki so krajša. Na tak način definirajo lokacijo. Zelo podobno delamo tudi mi in moram priznati eno stvar: izmišljevanje tople vode se mi zdi čista izguba časa. Pogledaš, kaj je najboljše na svetu, in pobereš te sisteme, stvari, ki jih potrebuješ. Princip je zelo podoben, odvisno od strukture tekstov, težnje redakcije, formata, papirja. Znotraj teh parametrov moraš gledati na dizajn. Pri Guardianu tabloidnost (v pogojnem pomenu) naredijo na zelo zanimiv način. Imajo priloge, ki so zelo preproste. Tudi če pogledamo Frankfurter Allgemeine Zeitung: na prvi strani ni praktično ničesar razen tekstov, tak je bil nekdaj tudi Le Monde. Včasih je bil časopis za branje, danes je za gledanje. S tem, ali je to zavoljo vpliva televizije ali interneta, se tu ne bi ukvarjal, sam še vedno želim brati časopise.

Kakšno vlogo ima sprememba logotipa? Pri Dnevniku se je spremenil pred petimi leti, kar ni tako daleč nazaj. Je lahko to težavno v smislu prepoznavnosti?

Ne vem, kdo si je sploh izmislil, da dizajn dela težave pri spremembah. Spremembe v dizajnu so nevarne takrat, ko je slaba vsebina oziroma če obstaja neskladnost med vsebino in obliko, ki to vsebino postavlja. Rekel bi celo tako, da mora imeti Dnevnik, ki se predvsem v zadnjih dveh letih izrazito umešča v prostor, ki ga prej ni pokrival, drugačno podobo, kot jo je imel prej. Dnevnik je bil prej praktično eden od časopisov, zdaj pa ni več tako; zdaj je Dnevnik in vsi drugi. To je na neki način tudi treba sporočati.

Novo oblikovanje prinaša tudi nov kontekst fotografije, ki je v modernih, tabloidnih časih vse pomembnejša.

Glede na dosedanjo prakso dimenzioniranja fotografij bodo odslej moji najboljši prijatelji fotografi, ker bomo, kakršna je bila tudi zahteva naročnikov, povečali vlogo in površino fotografije. Format časopisa ima zelo pomembno funkcijo pri definiranju in branju fotografije. Enostavno smo postavili pravilo "raje ena velika kot tri male". Dnevnik ima dobre fotografe, ki jim je treba dati dovolj prostora.