Akademik Taras Kermauner je svoj prispevek poslal v pisni obliki, medtem ko neuradno napovedanega prispevka Slavoja Žižka ni bilo. Žižek je nekje na Kitajskem in menda ni bilo mogoče z njim vzpostaviti zveze. Posvet, na katerem je bilo precej nekdanjih eldeesovcev pa tudi nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, profesor Niko Toš in drugi, je usmerjal Gregor Golobič.

Taras Kermauner v osredje postavlja človeka, vendar je ta vrednota premajhna, če ni zraven tudi ljubezenske solidarnosti. Ne le do sočloveka, ampak nasploh do drugosti. Izhajati je torej treba iz nadnacionalnoetičnega stališča, da je najprej človek in svet, nato Slovenec, delavec, umetnik, trgovec. Kermauner opozarja na naivno gledanje levice, ki se dela, kot da je svet varen. Vojne se bodo vrnile in kdor meni, da islamisti ne mislijo zares, se kruto moti, kajti ti govorijo o ponovni zasedbi Španije in Balkana do meja Slovenije. Biti v družbi, ki te varuje, na primer v Natu, je razumno. Francozi niso šli v iraško vojno; zakaj bi potemtakem morali iti Slovenci, je vseeno kritičen Kermauner.

Po mnenju Andreja Rusa bi morali vrednote urbanizirati, kajti tudi v Sloveniji mesta ponujajo raznolikost, zanimivost in vznemirljivost. Sproščena Slovenija, kot se zdaj kaže, pa pomeni poraz urbane družbe, saj gre za le za sproščanje v zavetju domačega zapečka. Ekonomist Marko Jaklič se je ob duhoviti pripombi, da si je treba naliti čiste vode, zavzel za tako imenovani uravnoteženi 3P-model (ljudje, okolje, donosnost), ki ga ni mogoče vsiliti z nekakšnim reformami od zgoraj. Pavle Gantar je ob ugotovitvi, da sta ključni točki vsake politike trajnostni razvoj in klimatske spremembe, ocenil, da bi bilo treba na novo premisliti razmerje med varnostjo in svobodo. Tine Stanovnik je ob kritičnih besedah o novi oblasti, ki javni sektor razume kot svoj zasebni fevd, povzel značilnosti razvoja Slovenije po osamosvojitvi, katere stalnica je uspešnost. In tudi nova stranka mora to postaviti v svoje ospredje. Miha Kovač je govoril o nujnosti usmeritve Slovenije v družbo znanja, Matej Lahovnik pa o tem, da bi bil že čas končati kulturni boj in se posvetiti politiki, ki bo promovirala politično in ekonomsko svobodo.