Norveški predsednik vlade Jens Stoltenberg mu nasprotuje, ker je prepričan, da bi lahko sprožil novo hladno vojno. Socialistka Segolene Royal francoskega predsednika Nicolasa Sarkozya poziva, naj ga zavrne. Nemška kanclerka Angela Merkel ne bi imela nič proti njemu, če bi o njem odločali v zvezi Nato in ne bi bil naravnan proti Rusiji. Vendar v Rusiji menijo, da je naravnan prav proti njej, ruski predsednik Vladimir Putin pa trdi, da bo Evropo, če ga bodo postavili, spremenil v "sod smodnika". Globalna razprava o varnosti je dobila tudi lokalne razsežnosti. Prebivalci češke občine Zajecov so na referendumu s 728 glasovi proti in z le desetimi za zavrnili njegovo postavitev v svojem kraju. Vsi govorijo o njem, toda nihče ne ve zagotovo, kaj je njegov pravi namen. Jasno je samo nekaj - ameriška pobuda o postavitvi protiraketnega ščita je znova razdelila Evropo.

Poveljnik izraelskega letalstva Rafi Harlev je dvesto bombnikom francoske izdelave ukazal leteti petdeset metrov nad zemljo, da jih egiptovski radarski sistemi niso zaznali. Ob sedmih zjutraj, ko so Izraelci dosegli njihova letališča, so bili vsi egiptovski piloti na zajtrku. Njihova letala nikoli niso vzletela. S tankovskimi prodori, ki so prišli v učbenike operacij oklepnih enot, in padalskimi desanti je Izrael v naslednjih šestih dneh zavzel celoten Sinajski polotok, planoto Golan, Gazo in zahodni breg reke Jordan.

"Petij junij, deseta ura dopoldne. Celotna zelena črta, od tukaj do koder je seglo oko, je bila v ognju," je pripovedoval Rafi na balkonu hiše, ki jo je zgradil dvajset metrov od mesta, kjer je imel štirideset let prej poveljniško mesto. Levo spodaj se je svetila zlata kupola mošeje na svetišču Haram al Šerif, ki jo obdaja staro obzidje iz časov Sulejmana Veličastnega. Čez griče na desni pa teče konstrukcija, ki od daleč spominja na Kitajski zid. Izraelci po štiridesetih letih okoli mesta gradijo še eno obzidje, ki se kilometer za kilometrom zajeda globoko na palestinsko ozemlje.

Najhitrejša operacija vseh časov

"Jordanci so začeli streljati najprej z lahkim orožjem, potem z minometi in na koncu s topovi. Poklical sem poveljnika centralnega poveljstva Uzija Nakisa in ga vprašal, kaj naj naredimo. Rekel je, naj odgovorimo z enako močjo. To smo naredili. Na vsakem položaju smo imeli tudi rakete z dvajsetkilogramskimi glavami. Namerjene so bile na ključne položaje na jordanski strani, ki so bili samo petdeset metrov stran. Sredi dneva smo dobili ukaz, naj streljamo z vsem, kar imamo, ker so jordanski topovi bombardirali naša naselja, z dvema topovoma dolgega dometa pa so streljali tudi proti Tel Avivu. Sprožili smo rakete, ki so bile na tračnicah in usmerjene na njihove ključne točke. Vsi njihovi položaji so šli v zrak z velikimi eksplozijami in v strašnem ognju. Nastala je tišina, ki jo je prekinjalo samo streljanje na municijskem hribu. Tam so jordanske položaje iz Šufata napadali padalci generala Motta Gura, ki so dva dni kasneje čez Oljsko goro in skozi Levja vrata prišli v staro mesto do Zidu objokovanja. Jeruzalem je bil v dveh dneh naš."

Gospod Valid, ki ima ob Damaščanskih vratih v palestinskem delu mesta teraso, na kateri prodaja kavo in pomarančni sok, se je strinjal, da je bilo res bolj ali manj tako.

"Imel sem devet let. V dveh dneh se nam je življenje spremenilo za vedno. Ko se je začelo streljanje, me je oče pokril z odejo in me skril v klet." Terasa se drži starega obzidja, pod njo pa je nizek kletni prostor. Terasa je v lasti Validove družine pet generacij.

"Kukal sem ven in videl jordanske vojake, ki so mimo tekli v paniki. Tudi meni je bilo jasno, da nas ne bodo branili. Jordanska vojska je zelo pazila na uniforme, vojaki so si loščili čevlje in radi so korakali ob angleški vojaški glasbi. Ampak njihovo orožje je bilo iz kartona. Še tistega, kar so ga imeli, potem niso uporabili. Prepustili so nas Izraelcem, ki nikoli niso imeli namena kdaj zapustiti Jeruzalema. Kralj Husein je svojim vojakom ukazal, naj se umaknejo, govorili so, da se bodo vrnili, vendar sem jaz zadnjih štirideset let videl samo izraelske vojake."

Jordanska vojska, ki niti po orožju, niti po izurjenosti, niti po morali ni bila kos Izraelcem, se je umaknila proti reki Jordan z manevrom, ki je postal znan kot najhitrejša vojaška operacija vseh časov. Jordanski vojaki so pobegnili z Zahodnega brega in za seboj pustili svoje tanke in težko orožje. Z njimi je v Jordanijo odšlo 400.000 beguncev.

Medtem ko je Ariel Šaron s tanki prebil egiptovsko fronto na Sinaju in se premikal proti Sueškemu kanalu, na Golanu pa so izraelske enote korak za korakom uničevale sirsko in iraško vojsko, je Rafi Benvenisti poveljeval črti, ki je med Jeruzalemom in Betlehemom vsaj na zemljevidih ločevala zahodni Jeruzalem od Betlehema. Od tod je stopil v zgodovino.

"Radi bi predali ključe Betlehema"

"Drugi dan vojne je moj bataljon zamenjala sveža enota, ki je potem zasedla Abu Tor, mi pa smo dobili ukaz, naj se premaknemo v Betlehem, ki je takoj za tem hribom."

Benvenisti je ob sončnem zahodu prišel v mesto, ki so ga jordanske enote zapustile. Odprl je vrata policijske postaje in se nastanil v njej.

"Pripravljali smo se na noč. Zdelo se je, da bo minila popolnoma mirno."

K njemu je prišel pribočnik, ki mu je rekel, da v cerkvi Kristusovega rojstva čaka skupina ljudi, ki hoče govoriti s poveljnikom mesta.

"Kaj?" je Benvenisti vprašal napol v snu.

"Radi bi predali mesto novemu poveljniku."

"Kdo?"

"Neki ljudje."

Zapel si je uniformo in vzel orožje.

"Nisem vedel, kaj naj pričakujem. Toda tega, kar me je čakalo v cerkvi, tudi nikoli ne bi mogel pričakovati."

V cerkveni dvorani, ki je zgrajena na mestu, kjer se je po izročilu rodil Jezus Kristus, ga je v soju sveč čakalo petdeset ljudi, oblečenih v najbolj slovesna oblačila. Župani Betlehema in sosednjih mest Bei Sahur in Beit Džala so s katoliškim škofom, imamom, voditeljem pravoslavne, armenske in koptske cerkve stali v vrsti in čakali nanj.

"To je bil najbolj neverjeten prizor v mojem življenju," je rekel Benvenisti. V uniformi, ki je bila vsa prepotena in na mestih scefrana od bitke, je stal pred množico ljudi v uradnih oblačilih, ki so namenjena najpomembnejšim verskim praznikom. Vsi so gledali vanj.

"Gospoda, zakaj smo se zbrali tukaj?" je nekako spravil iz sebe.

"Radi bi predali mestne ključe izraelskemu poveljniku mesta in radi bi slišali, kaj nas čaka," so mu odgovorili.

Benvenisti je za hip onemel.

"Šele takrat sem se zavedel, da sem se po dveh dnevih vojskovanja znašel v enkratnem zgodovinskem trenutku in na zelo edinstvenem mestu. Jaz, Rafi Benvenisti, devetindvajsetletni kapetan izraelske vojske, sem od starih in uglednih meščanov sprejemal ključe Betlehema, ki se je vdal meni osebno, ne da bi izstrelil en sam naboj."

Odločil se je, da bo trenutku nekako kos, in jih uradno pozdravil z besedami, ki so se zdele primerne okoliščinam.

"Rekel sem jim, da smo prišli v miru in naj se ničesar ne bojijo. Da v mestu ne bo plenjenja in da noben izraelski vojak nikomur ne bo nič vzel. Povedal pa sem jim tudi, da imajo pred sabo nižjega oficirja in da tudi sam ne vem, kakšna bo jutri njihova usoda. Sanjalo se mi ni, kaj jih čaka. Zagotovila sem lahko dal samo za noč, ko sem prevzel odgovornost za varnost Betlehema. Rekel sem jim, da bodo zjutraj prišli moji poveljniki, ki jim bodo razložili, kakšna pravila bodo veljala v prihodnje. In da naj gredo domov. Bili so šokirani. Jaz pa tudi." Benvenisti se je poslovil in odšel spat.

"Bil sem srečen, ker sem prišel v kraje, o katerih sem dotlej samo slišal pripovedovati očeta, ki je bil kartograf. Risal je zemljevide krajev, ki so bili tako zelo daleč od njegovega sveta, čeprav je bil Betlehem le nekaj kilometrov od kraja, kjer smo živeli. Od leta 1948 ni bil tam."

Benvenisti je bil rojen v Palestini pred letom 1948, ko je njen obmorski del postal Izrael. S ponosom nosi naziv sabra, ki pripada tej počasi izumirajoči skupini ljudi. Rojen v kibucu je bil od nekdaj cionist. Izrael je bil njegova domovina, zanjo se je bil pripravljen boriti, ubijati in umreti.

"Tisti večer v Betlehemu pa sem dojel, da se je naš položaj spremenil. Postali smo osvajalci. Kraji na Zahodnem bregu niso bili več kraji iz naših zgodovinskih knjig, polnih spominov. Rahelin grob pri Betlehemu je bil tisto noč pod mojim poveljstvom. Postal sem osvajalec. Kraj, ki sem ga s takšno lahkoto zavzel, pa je bil poln ljudi. Vsi kraji, o katerih smo sanjali, so bili polni ljudi. Bilo mi je jasno, da se je zgodilo nekaj velikega, vendar mi dimenzije položaja osvajalca niso bile jasne."

Za dvema zidovoma

Izrael je nastal tako, da so Združeni narodi leta 1947 z resolucijo ljudem brez zemlje dali zemljo brez prebivalstva. Tako je govorila cionistična ideologija. Da je bila Palestina naseljena dežela s prebivalstvom, mesti in svojo družbo, je bilo ob nastanku nove države potisnjeno ob stran. Palestince so vsi preprosto odmislili. Izraelci so se obnašali, kot da domorodskega prebivalstva ni, v najboljšem primeru so ga obravnavali kot nadlogo, običajno kot sovražnika.

Jeruzalem je postal prestolnica Izraela z vsemi institucijami prestolnice, razen ene. V mestu ni tujih veleposlaništev, ker je okupirano mesto. Je namreč tudi prestolnica dveh milijonov in pol Palestincev, ki živijo na Zahodnem bregu, in milijona, ki živi v Gazi. Tako je vsaj v teoriji in različnih dokumentih, ki ga definirajo kot okupirano mesto.

"Okupacija zveni kot nekaj začasnega," me je v predmestju Anata opozoril palestinski arhitekt Omar Jusef. "Izrael pa ni samo okupiral Jeruzalema in Zahodnega brega, ampak ju je naselil. Naselil pa ju je tako, da je s svojimi naselbinami razdrobil palestinsko prebivalstvo na izolirane otoke, ki ne morejo komunicirati med seboj in se vedno težje organizirajo v povezane družbene celote."

Vojaška okupacija je bila izvedena s postojankami, cestnimi zaporami, nadzornimi točkami in oporišči. Ob ustreznih političnih okoliščinah bi se vojska lahko tudi umaknila. V Jeruzalemu in na Zahodnem bregu pa je nastala veriga mest, naselij in utrjenih izraelskih vasi, ki so iz Palestine naredili izraelsko provinco, ki deluje po dveh paralelnih zakonodajah in prometnih režimih, z dvojnim sistemom vodovodov, električnih omrežij in dvema šolskima sistemoma. Infrastruktura, ki servisira Izraelce, je moderna in učinkovita, palestinska je podobna omrežjem iz tretjega sveta. Na Zahodnem bregu se je v štiridesetih letih naselilo 400.000 Izraelcev, natančno toliko ljudi, kot jih je leta 1967 od tod zbežalo. Šestdnevna vojna se je iztekla v veliko operacijo z nepremičninami, v kateri Izrael vojaško moč uporablja za prisvojitev zemlje, razlastitev domačega prebivalstva in poselitev s koloni.

"Poglejte Jeruzalem," je rekel Jusef z zemljevidom mesta v rokah. "Tukaj je najbolj jasno, kaj se dogaja, vendar princip velja za celoten Zahodni breg."

Leta 1967 je imelo mesto dva dela, ki ju je ločila meja z Jordanijo. V vzhodnem delu so živeli Izraelci, v zahodnem Palestinci. Zahodni del je sestavljalo staro mesto za obzidjem in zunanja predmestja Šufat, Šejk Džara, At Tur, Ras el Amud, El Ezerija, Abud Dis ter vasi, ki so ga povezovale z Ramalo in na drugi strani z Betlehemom. Ob cestah, ki so vodile proti Hebronu na zahod in Neblusu na vzhod, je bilo povezano palestinsko ozemlje.

"Zdaj pa so med palestinskimi predmestji povsod izraelske naselbine, od Gila pri Betlehemu do Pesagota pri Ramali. Palestinsko ozemlje je razdrobljeno in ločeno z vojaškimi zaporami. Izraelske naselbine pa so povezane s cestami, ki logično peljejo od ene do druge in jih povezujejo v urbani organizem. Vse naselbine so nastale na palestinski zemlji, ki so jo oblasti zasegle. Najprej so postavili vojaške postojanke, iz njih pa so nastala etnično čista izraelska naselja. Obdana so z zidovi, žičnatimi ograjami in vojaškimi zaporami. In zdaj še zid, ki palestinsko mestno prebivalstvo fizično ločuje od zaledja."

Stala sva na šolskem dvorišču v predmestju Anata. Eden tistih krajev, ki jih je tudi v Sveti deželi bog pozabil. Po sredini šolskega dvorišča teče pet metrov visok betonski zid, ki predmestje deli na dvoje in na pol razdeli tudi ozemlje šole.

"V tem seveda ni nobene logike, vendar je logika zelo jasna," je rekel arhitekt. "Anata je predmestje, ki je nastalo iz begunskega taborišča iz leta 1948. Sem so pregnali Palestince iz Jafe in Tel Aviva. Anata je bila s predmestjem Šejk Džara povezana s starim mestom. Po letu 1967 ga je od mesta najprej ločila izraelska naselbina Francoski hrib, potem Ramat Eškol, Rekes Šufat in Pisgat Omer. Na drugi strani je vojaško oporišče Anatot. Zdaj pa čez naselje teče zid, ki ga gradijo vse okoli Jeruzalema in fizično onemogoča gibanje."

Naredil sem majhen eksperiment. Peljal sem se iz Anate v staro mesto po poti, ki bi jo s svojimi dovolilnicami uporabil Palestinec. Čez štiri vojaške zapore in z enim dolgim ovinkom je pot vzela dobro uro. Do izraelske naselbine Pisgat, ki je na drugi strani z zidom pregrajene doline, sem po cesti za Izraelce iz Zahodnega Jeruzalema nazaj prišel v desetih minutah. Palestinec, ki se hoče iz Ad Daharije na zahodnem koncu pripeljati v Nablus na vzhodu, porabi za pot skoraj šest ur. Z avtomobilom poti ne more opraviti, ker je gibanje prepovedano. Zamenjati mora dva avtobusa in tri taksije, del poti pa opraviti peš. Po cestah, ki so zgrajene za izraelske naseljence, ista pot traja dobro uro.

Rafi Benvenisti je gledal na mesto, ki se je bleščalo v sončnem zahodu. Tam nikoli ni videl nič drugega kot svoje mesto.

"Izrael so naredili pragmatiki," je oporekal mojim pripombam, da je ta neznosni položaj, ki generira samo konflikte, proizvedla osvajalna ideologija v zavezništvu z vero. "Mapai in njegova stranka so bili pragmatiki. Naredili so vse, kar so lahko naredili. Britanci so prišli k njim leta 1947 s ponudbo razdelitve Palestine na dva dela. Sprejeli so tisto malo, kar so jim dali. Leta 1948 je bila prva vojna z Arabci. Zavzeli so nekaj ozemlja in ga zadržali, toliko, kolikor so ga lahko. Leta 1967 smo zavzeli še več ozemlja, obdržali vse, kar se je dalo. Upali smo, da bodo Arabci delali napake in da jih bomo lahko uporabili v naše dobro. To je marginalni pristop. Po kosih vzemimo vse, kar moremo. Nam dajo Hebron? Vzamemo Hebron. Ga ne dajo? Prav, pa drugič. Brez Boga in velikih načrtov. Vse, kar je mogoče, se naredi. Kar lahko vzamemo, vzamemo. Če ne, je tudi prav."

Benvenisti pravi, da je čisto običajen Izraelec in da se redko spomni na vlogo osvajalca Betlehema. Študiral je ekonomijo, nekaj časa je služboval kot namestnik izraelskega finančnega ministra in končal v Svetovni banki. Pri sedemdesetih letih se je lotil pisanja doktorata na temo asirske ekonomije na ozemlju sedanje Turčije in Sirije v obdobju 2000 let pred našim štetjem.