Norveški predsednik vlade Jens Stoltenberg mu nasprotuje, ker je prepričan, da bi lahko sprožil novo hladno vojno. Socialistka Segolene Royal francoskega predsednika Nicolasa Sarkozya poziva, naj ga zavrne. Nemška kanclerka Angela Merkel ne bi imela nič proti njemu, če bi o njem odločali v zvezi Nato in ne bi bil naravnan proti Rusiji. Vendar v Rusiji menijo, da je naravnan prav proti njej, ruski predsednik Vladimir Putin pa trdi, da bo Evropo, če ga bodo postavili, spremenil v "sod smodnika". Globalna razprava o varnosti je dobila tudi lokalne razsežnosti. Prebivalci češke občine Zajecov so na referendumu s 728 glasovi proti in z le desetimi za zavrnili njegovo postavitev v svojem kraju. Vsi govorijo o njem, toda nihče ne ve zagotovo, kaj je njegov pravi namen. Jasno je samo nekaj - ameriška pobuda o postavitvi protiraketnega ščita je znova razdelila Evropo.

Napadalni ščit

Odgovor na vprašanje, kaj se pravzaprav dogaja, je na prvi pogled preprost. ZDA želijo s protiraketnim ščitom zaščititi Evropo in sebe, Rusija pa si tega ne želi. To je najbolj enostaven in najbolj preprost odgovor. Najbolj preprosti odgovori so prepričljivi in večinoma tudi pravilni. Zadeva je torej jasna: na eni strani so torej tisti, ki ščitijo, na drugi pa tisti, ki imajo gotovo - ker jih moti ščit - napadalne namene. Končno že sama beseda "ščit" jasno pove, da je ta priprava, pa naj bo v ročni ali protiraketni obliki, lahko namenjena zgolj obrambi in ne napadu. Napada se z meči. S ščiti se brani.

Resnica je veliko bolj zapletena. Vsa povojna varnost je namreč temeljila na uničujoči logiki "ravnotežja strahu", ki s kratico nosi zabavno ime MAD, v angleščini torej "norost" oziroma "mutual assured destruction" - obojestransko zagotovljeno uničenje. Logika te "norosti", ki je vsemu povojnemu svetu zagotavljala mir, je naslednja: tista velesila, ki prva izstreli jedrske balistične rakete na drugo državo, mora biti prepričana, da bo tudi sama doživel enak napad. Da bo preživelo dovolj raket in raketašev v globoko vkopanih silosih in dovolj jedrskih podmornic, ki bodo nasprotniku lahko zadale uničujoč povratni udarec. Ta "norost" je bila na koncu zabetonirana z več sporazumi, med njimi pa je bil eden najpomembnejših prav sporazum o omejevanju protibalističnih izstrelkov (ABM). Tako ZDA kot Sovjetska zveza sta se zavezali, da ne bosta gradili sistemov za sestreljevanje nasprotnih balističnih raket. S tem je bilo vzpostavljeno strateško ravnotežje.

ZDA so nato odpravile to "pametno norost" in leta 2001 enostransko odstopile od sporazuma o protibalističnih raketah. To je ZDA omogočilo, da so s polno paro nadaljevale razvijanje ščita. Uradno samo z namenom preprečevanja napadov s strani "odpadniških" držav. Ameriški predsednik Bush je to znova zatrdil v Pragi, ko je dejal: "Vladimir, nimaš se česa bati," in zatrdil, da Rusija ni sovražnik ZDA. V Rusiji na to gledajo drugače. Večina strokovnjakov se namreč strinja, da ne Iran in ne Severna Koreja nimata in še dolgo ne bosta imela raket, ki bi dosegle Evropo in predvsem ZDA. Proti napadu govori tudi ocena, da ne glede na dejstvo, da v Severni Koreji in Iranu na ZDA ne gledajo kot na prijateljsko državo, ni mogoče verjeti, da te države vodijo fanatiki, ki ne bi razumeli, da bi kakršenkoli napad na ZDA povzročil protinapad, ki bi povzročil uničenje teh držav.

Prvi udarec

Ščit torej najverjetneje res ne ščiti pred "malopridnimi državami". Kakšen je torej njegov pravi namen? Dobra poznavalca te problematike, Keir A. Lieber in Daryl G. Press, sta v prestižni ameriški reviji Foreign Affairs objavila zanimivo analizo, ki jo podpirajo tudi izsledki nekaterih drugih avtorjev. Njuna analiza, ki temelji tudi na računalniških simulacijah jedrske vojne, dokazuje, da je pravi namen ZDA predvsem doseči "jedrsko prevlado". ZDA so namreč kljub zmanjševanju števila jedrskih bojnih konic od konca "hladne vojne" povečevale natančnost in udarno moč svojega jedrskega potenciala, medtem ko se je ruski jedrski potencial v tem času stalno zmanjševal. Rusija ima danes 39 odstotkov manj strateških bombnikov, 58 odstotkov manj kopenskih balističnih izstrelkov in 80 odstotkov manj jedrskih izstrelkov na podmornicah. Vseh devet ruskih jedrskih podmornic je večino časa v pristaniščih. K temu je treba dodati še rusko slepo pego oziroma pomanjkljiv radarski sistem, ki je predvsem iz smeri Pacifika zelo nezanesljiv. Pri protiraketnem ščitu gre zato za del strategije, katere namen je doseči takšno prednost, ki bi "omogočila izvedbo preventivnega razorožitvenega napada na Rusijo in Kitajsko."

Trditev se zdi na prvi pogled - nora. Toda ta norost ima jasne temelje v ameriški zunanji politiki. Ameriško prizadevanje za "jedrsko prvenstvo" je staro nekaj desetletij. Busheva administracija je v strategiji nacionalne varnosti leta 2002 jasno zapisala, da je ameriški cilj doseganje "vojaškega prvenstva" in močnih oboroženih sil, ki bodo močnejše od tistih, ki bi želele biti močnejše ali vsaj enako močne kot sile ZDA. ZDA si prizadevajo za eskalacijsko prevlado oziroma za to, da bi lahko zmagale "na katerikoli stopnji nasilja". Poskus doseganja "jedrskega prvenstva" je tesno povezan tudi z možnostjo "preventivnih jedrskih napadov", vse to pa pojasnjuje jezne in na prvi pogled težko razumljive ruske odzive. Približno deset prestreznih raket na Poljskem in radar na Češkem res ne bi mogli preprečiti jedrskega napada Rusije, toda to še ni dokaz, da protiraketni ščit ni dejansko namenjen predvsem doseganju premoči ZDA nad Rusijo in Kitajsko. Prvič zato, ker bi slaboten ščit v prihodnosti lahko postal veliko močnejši. In drugič zato, ker bi v primeru "povratnega udarca" tudi slaboten ščit imel zelo pomembno vlogo že danes. Da si ZDA želijo dokončno porušiti jedrsko ravnotežje, je neprevidno razkril tudi polkovnik Robert Bowman, direktor programa protiraketnega ščita ameriškega vojnega letalstva, ko je dejal, da je protiraketna zaščita "manjkajoči člen do prvega udarca. Doslej je možnost "norega" jedrskega uničenja ohranjala svetovni mir, jedrska vojna pa je bila neverjetna. Z ameriškim protiraketnim ščitom pa jedrska vojna postaja možna. In to je, kot ocenjuje eden od analitikov - "resnično noro".