"Če sem narodnjak, sem povsod, tudi na lovu," je takrat pribil pobudnik zbiranja, lovec dr. Ivan Lovrenčič. Kaj so danes lovcu na lovu, smo vprašali predsednika LZS Bogdana Mahneta.

Dokazov za to je dovolj na vzhodu in zahodu, kjer so na primer v Hooverjevih časih obsojali domnevne ali resnične simpatizerje komunizma, med njimi številne vrhunske umetnike s pretanjenim socialnim čutom, ki je bil že takrat popoln tujek v ameriški družbeni klimi. Prav tako so brez posebnega usmiljenja obsojali na smrt nekatere manj kot domnevne vohune, ki naj bi izdajali jedrske skrivnosti. Dovolj se je spomniti zakoncev Rosenberg. Za preteklo sodstvo na vzhodu ne kaže izgubljati besed, ameriški zgled pa naj le služi za "uravnoteženost".

Občasno se pojavljajo ostre besede o podrejanju sodstva, o poskusih vplivanja na sodnike z dohodki, normami, Lukendo, posamičnimi grožnjami inšpekcij ali z nekaterimi izjavami vodilnih politikov o nedvomni krivdi določenega posameznika. Če je slednje jasno predsedniku vlade, je težko pričakovati, da ne bo tudi vsakemu sodniku.

Pri tem je zanimivo, da se znajo prav ti politiki, ki jim je krivda drugih zlahka prepoznavna že daleč pred začetkom kazenskega postopka, nemudoma preleviti v izvrstne poznavalce taistega postopka, zlasti načela o domnevi nedolžnosti, nadalje pojma pravnomočne sodne odločbe in še nekaterih členov kazenskega zakona, kot na primer o razžalitvi, obrekovanju ali izdaji uradne skrivnosti. A ta legalistična, da ne rečem humanistična drža se jim zgodi le takrat, ko njih ali njihove varovance kdo prenagljeno česa obdolži.

Vendar bi vse, kar se dogaja od leta 1991, po mojem mnenju težko spodkopavalo neodvisnost sodstva. Sodniki so nagnjeni malo v levo in malo v desno, nekateri bolj izrazito, drugi manj, morda celo nevede in sicer nekateri bolj izrazito, drugi manj, morda celo nevede. Smer niti ni tako pomembna. Vendar še zdaleč ne toliko, da bi, z izjemo nekaterih očitno prepoznavnih nastopov ali odločitev, lahko govorili o odvisnosti ali podrejenosti. Če se pojavijo poskusi podrejanja, zlasti s strani ministrstva za pravosodje, se znajo sodniki dovolj odločno upreti in artikulirati svoje pomisleke. Soočenja z ministrom dobro dokazujejo povedano. Tudi najnovejši poskus uvajanja pravosodnega nadzora je dobil ogledalo z vprašanjem kvalificiranega sogovornika - "Ali so na pravosodju povsem izgubili pamet?"

Sam pa se bojim prav tistega, kar zdaj kroži med sodniki in se širi v anekdotični obliki in s humornimi asociacijami. Gre za nekakšna priporočila o samozaščitnem vedenju pod imenom "varnostna priporočila". Na videz neškodljiva navodila za uporabo vsebujejo nekaj posebno učinkovitega - včasih temu rečejo sublimna sporočila. Nekaj, kar ni izrecno zapisano, najmočneje deluje; ali pa je tako zapisano, da ne znaš prebrati, pa tudi in kljub temu deluje. Če so to povezovali s satanizmom, taki obredi z ministrstva za pravosodje iz več razlogov ne bi smeli ali mogli prihajati. Vendar prav zadnja navodila utegnejo delovati z istimi mehanizmi.

Samozaščitno obnašanje, ki ga priporočajo sodnikom, obsega tako rekoč vse njihovo bivanje. V službi naj varnosti prilagodijo delovni prostor, v dvigala naj ne vstopajo z neznanimi osebami, na poti v službo naj bodo pozorni na to, kje sedijo v javnih prevoznih sredstvih, da lahko pravočasno zbežijo, skrbijo naj za kondicijo, da bodo hitreje ozdraveli v primeru atentata. Doma pa naj pod okna posadijo bodičasto grmovje.

Seveda lahko navodila ilustriramo s šaljivimi dodatki; sodnik z izvrstno kondicijo bo hitrejši od atentatorja, ki ga zasleduje, a budni policist bo prav takega sodnika prepoznal za nevarnega bežečega in ga položil z dobro odmerjenim strelom. Ob nasvetu o menjavanju navad bi utegnilo pomagati pogosto menjavanje partnerjev, političnega prepričanja ali spola.

A kaj, ko vsako šalo slej ko prej odnese vrag, v našem primeru strah. Oblast je že ugotovila, da nas najbolj zaveže k čemurkoli, če nam vcepi strah. Lahko je pred ptičjo gripo, zaradi česar so dobesedno neskončno obogatele nekatere farmacevtske ustanove. Lahko je pred terorizmom, v imenu katerega nas branijo z vztrajnim zmanjševanjem človekovih pravic, na kar pristajamo skoraj podobno kot v usodo vdana vrsta telet pred zakolom.

In tudi v primeru sodnikov bi v preteklosti lahko našli kakšen primer, ki bi ga ustrezno napihnili, pa prejšnja oblast na srečo ni pomislila na to. Seveda ni šlo brez zastraševanja, a je bilo namenjeno drugim. Milico Makoter smo v razpravno dvorano vselej videli prihajati v lisicah. Je bila tako nevarna, da ji par policistov ne bi bilo kos? So organizirali poskus ugrabitve, pobega ali kaj podobnega? Nič od tega. Šlo je le za sporočilo, da s kriminalci ne gre drugače kot na trdo, a po zakonu(?!). Res je bilo nekaj ogrožanj sodnikov, tožilcev, a vse daleč od organizirane dejavnosti.

V zaporih se je ta čas dogajalo isto. Prenapeti svetovalci za varnostna vprašanja so dotlej odprte zavode opremili s številnimi kamerami in s tem sporočili zapornikom, da so nevarni in potrebni stalnega nadzora. Po tem se je začelo ravnati tudi osebje zavodov in današnja slika je prevladujoče nadzorovalno kaznovalna.

V javnosti je zlasti po zaslugi medijev čutiti vse večji strah pred kriminalom, ne da bi se ta kaj dosti širil. Nekatere najhujše oblike drastično upadajo. A pisati o tem ni donosno. Del te javnosti so neizogibno tudi sodniki. Če pa jim oblast nameni še posebno skrb pri varovanju njihove ogroženosti, bodo sodniki slej ko prej začeli zaznavati družbo kot dosti bolj nevarno, kakor je v resnici. In kdo drug kot sodniki ima v roki dovoljenja za vrsto pooblastil, ki jih represivni organi potrebujejo za nadzor? Kdo drug lahko skozi sodno prakso potrjuje in utrjuje širjenje vseh oblik nadzora in represije kot nekaj povsem sprejemljivega in zakonitega?

Sodnik, ki bo predlagane dvomljive ukrepe ocenjeval tudi skozi občutek lastne ogroženosti, bo že zaradi svoje (navidezno večje) varnosti pripravljen na krčenje pravic, ki so danes še videti samoumevne in nedotakljive.

Če premier Janša za nekoga reče, da je stoodstotno kriv, in če mu bivši predsednik Kučan očita nedopusten pritisk na sodstvo, se mi zdi, da je v prvi izjavi preveč pričakovanja, v drugi pa preveč strahu. Ne prva ne druga izjava se mi ne zdita taki, da bi vplivali na sodstvo. Drugače pa je s strahom. V zadnjem času se vse več govori in piše o strahu, ki se širi v sproščeni Sloveniji. Gre za strah pred oblastjo in njenimi maščevalnimi ravnanji.

Nevarnost je, da bi strah začutili drugje, kot je v resnici, in temu prilagodili svoje ravnanje. Verjetnost, da nas nekdo napade, je še vedno dosti manjša od nevarnosti, da bomo utrpeli škodo prav zaradi ravnanja države, ki naj bi nas varovala. Izgube položajev, funkcij, delovnih mest, pritiski v določenih službah, vse to je neprimerno bolj množičen pojav kot pa klasični kriminal, pred katerim nas strašijo, kaj šele atentati na sodnike. A sedanja oblast očitno domiselno preusmerja strah na področje, kjer skoraj ni razloga zanj.

Ima pa od tega daleč največ koristi, če se prime. Bodo vsaj sodniki ostali sproščeni, če je že preveč drugih državljanov v strahu, in pozabili na bodičasto grmovje pod svojimi okni? Predvsem pa ne smejo pristati na to, da njih in vse nas varuje država z dejavnostjo, ki utegne postajati vse bolj podobna kriminalni.

Dr. Dragan Petrovec, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti