Minili sta dve leti od znamenitega Ruplovega namiga, naj lastniki medijev vendar upoštevajo dejstvo, da je zmagala nova politična opcija, in stanje na medijskem področju je ta hip slabše, kot so takrat lahko prerokovali celo najbolj črni pesimisti. Aktualna oblast je korak za korakom razvrednotila z muko pridobljeno doto, na katero so bili novinarji z razlogom ponosni. Nabirala se je vse od zgodnjih osemdesetih let minulega stoletja, prek obdobja osamosvojitve, vse do novinarske stavke ob volitvah leta 2004.

Ob častnih izjemah smo priče popolni destrukciji novinarskega poklica, ustoličenju lizunstva, proizvajanju neresnic in polresnic ter vse bolj "rumenih" vsebin, senzacionalizmu in predvsem nekritičnemu streženju oblastnikom. Zato je minuli teden neskončno cinično izzvenel Janšev odgovor poslancu Dušanu Kumarju glede prispevka na nacionalni televiziji, v katerem je bil Kumar, sicer podpredsednik komisije za nadzor tajnih služb, razglašen za sodelavca Udbe. Pa saj ne urejam jaz televizijskega programa, je rekel predsednik vlade.

Kaznovana profesionalnost

Poglejmo si na kratko kronologijo dogajanja pri "osvajanju" medijskega prostora. Ni naključje, da je bila prva na udaru nekoč javna televizija, ki jo je Grimsov zakon o RTV popeljal na pot najbolj upogljivega in ubogljivega medija. Kadrovske spremembe so pripeljale na površje "naše" in "zveste" kadre, nov uredniški veter pa je na lastni koži začutila celo Vida Petrovčič, ki je sicer izredno naklonjena aktualnim oblastnikom, je pa na neki točki skušala ohraniti profesionalno verodostojnost. To jo je stalo oddaje…

Uravnovešeni mediji

Sočasno s prevzemom nacionalke je potekal vdor v najmočnejšo časopisno hišo Delo: prek lastniških premikov je oblast na čelo hiše pripeljala Danila Slivnika in si tako odprla pot za vsebinsko in kadrovsko "uravnovešanje" časopisa. Hišo so zapustili nekateri ugledni novinarji, najpomembnejša "kadrovska pridobitev" Dela pa je zunanji minister Dimitrij Rupel, ki preostanek bralstva razveseljuje z novimi dognanji s področja svobode medijev. Tako je pred kratkim pozval vse tiste, ki trdijo, da je v slovenskem medijskem prostoru cenzura in da ne morejo objavljati, naj mu prinesejo neobjavljen tekst in da bo on osebno poskrbel, da bo objavljen…

Nesposobni stari mački

Da zadeve nikoli niso tako slabe, da ne bi mogle biti še slabše, pričajo dogodki minulega tedna, ko je Delovo vodstvo odpoklicalo dva ugledna dopisnika iz tujine - Matijo Graha in Roka Kajzerja . Predsednik uprave Dela Danilo Slivnik ju ne želi več v hiši, menda zaradi strokovne nesposobnosti, Evropska zveza novinarjev pa na teh in drugih primerih ugotavlja, da v Sloveniji prihaja do "neposrednih posegov uprav v delo novinarjev z grožnjami s posledicami, če bodo 'še naprej pisali na tak način', in drugimi ukrepi, ki so usmerjeni k uveljavljanju samocenzure in odsotnosti kritične analize oblasti. Poleg tega novinarkam in novinarjem preprečujejo pokrivanje tem, za katere izdajatelji menijo, da bi 'škodile njihovim interesom'."

"To je vaš labodji spev"

A nacionalna televizija in Delo nista osamljena primera - nič boljše se ne godi manjšim medijem. Večer je že zdavnaj "udomačen", enako se je zgodilo Primorskim novicam in številnim manjšim medijem. Tisti, ki se niso pustili upogibati, kot denimo Mladina in Dnevnik, pa so oblastno šibo začutili z druge strani: zanje je preprosto zmanjkalo oglasov - največji oglaševalci, ki so v lastniškem sorodstvu z državo, se jih v širokem loku izogibajo in jih skušajo na tak način prisiliti k poslušnosti…

A roko na srce, novinarji s(m)o si tudi sami zabili precej avtogolov ali pa brcali v napačna vrata. Pred dvema letoma je po Sloveniji grmela velika novinarska stavka. Danes najbrž ne zna nihče več navesti, zaradi česa. V teh časih, ko je razlogov za takšen protest veliko več, se zgodi kvečjemu kakšna javna tribuna. Mimogrede: kdo je že pred petnajstimi leti napovedal labodji spev novinarjev?