"Ne zdi se mi potrebno poudarjati, da knjiga nima pedagoškega namena, temveč je zgolj rezultat mojega osebnega iskanja Gospodove podobe. Zato je vsakdo svoboden, da mi oporeka," v uvodu knjige piše papež, ki je knjigo podpisal najprej z lastnim, nato šele s papeškim nazivom.
Morda je prav ta dvojnost tisto, kar je najbolj zaznamovalo papeža Benedikta v prvih dveh letih, odkar je na čelu cerkve: na eni strani stroga intelektualna disciplina in dogmatičnost visokega prelata, ki je dolga leta vodil kongregacijo za doktrino vere in ki se je pred tem imenovala inkvizicija. Po drugi strani pa bavarski papež vlaga nemalo napora v to, da bi svojo podobo naredil bolj humano in priljudno, a se mu zelo redko posreči, da bi skočil iz svoje kože. Ratzinger je kot kardinal pogosto prisostvoval dogodkom, med katerimi je njegov predhodnik v stiku z množicami in javnostjo izžareval svojo karizmo in sposobnost medsebojnega komuniciranja. In vendar je med Wojtylovim pogrebom na Trgu svetega Petra prepadeno gledal množico, ki je na vse grlo zahtevala, da priljubljenega pokojnika cerkev nemudoma razglasi za svetnika.
Iskanje stika z množicami
Na Ratzingerjevem obrazu je bilo videti šok zaradi izraza spontanosti, ki nekako ni bil primeren za slovesno priložnost, med katero je cerkev enega svojih največjih sinov moderne dobe spravljala na oni svet.
Preoblečen v bela papeška oblačila je Benedikt med svojimi prvimi avdiencami iskal stik z množicami, toda nikoli ni izrekel niti ene besede, ki bi ga vsaj za trenutek prestavila s piedestala, s katerega je z neverjetno lahkoto in ležernostjo sestopal njegov predhodnik.
Še več, novi papež je malodane zanetil versko vojno, ko je v Regensburgu med akademskim predavanjem uporabil citat, ki je žalil Mohameda in raztogotil muslimane. Ne kriv ne dolžen je teolog Ratzinger v Regensburgu preprosto pozabil, da je pred časom postal cerkveni poglavar in kot tak tudi politik. To dejstvo so papežu bolj ali manj na glas očitali tudi nekateri vatikanisti.
Benedikt odloča sam
Malo pred obiskom v Turčiji je papež zamenjal državnega tajnika Sodana in na njegov položaj imenoval kardinala Bertoneja, s katerim je sodeloval že v uradu za doktrino vere. Toda tudi kardinal Bertone in nekateri drugi zaupniki, ki jih je Benedikt začel razmeščati znotraj kurije, vsaj na začetku niso pripeljali do želenih rezultatov. Po mnenju Sandra Magistra, ki je eden od papežu najbolj zvestih opazovalcev, je bil za škandal v zvezi z odstopom novoimenovanega varšavskega nadškofa Wielgusa odgovoren prav Bertone. Novi državni tajnik namreč ni preveril informacij, ki so v zvezi z vohunjenjem nadškofa krožile po Poljski, in je dovolil, da je Wielgus papežu lagal. Benedikt je moral zaradi tega z dramatično gesto zahtevati odstop Wielgusa in na njegov položaj pozneje postaviti človeka, ki ga je izbral po lastni presoji.
Zaupni viri zdaj vedo povedati, da tako kot pred njim Wojtyla tudi papež Benedikt XVI. sprejema in govori le še z redkimi kardinali. Odločitve, ki jih je pred časom Ratzinger prepuščal drugim prelatom po kratkem telefonskem pogovoru, zdaj sprejema sam.
