Če jih na hitro ponovimo, so določala: 1. suvereno enakost držav; 2. izogibanje grožnji s silo in njeni uporabi; 3. nedotakljivost meja; 4. ozemeljsko celovitost držav; 5. mirno reševanje sporov; 6. nevmešavanje v notranje zadeve; 7. spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin; 8. enakopravnost in samoodločbo narodov; 9. sodelovanje med državami; 10. izpolnjevanje obveznosti po mednarodnem pravu. Če ne bi bilo pred kratkim enoletnega Ruplovega gromoglasnega šefovanja Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), bi na to, da se je v hladnovojni konfrontaciji porodila zamisel konferenčnega multilateralnega urejanja sveta, pri nas že zdavnaj pozabili, in tako se tudi malokdo spomni, da najštevilčnejši regionalni varnostni organizaciji trenutno predseduje Španija.

Zakaj? Preprosto zato, ker se v zvezi z evropskimi varnostnimi vprašanji, kot so Kosovo, Kavkaz, Ukrajina ali terorizem in ilegalne migracije, preprosto v ospredje postavljajo Evropska unija, Nato ali pa kar kakšna koalicija voljnih. Povsem upravičeno, kajti helsinška sklepna listina (kot še katera zapuščina bipolarnega sveta) je dandanes mrtva črka na papirju, le da po zakonitostih birokratske trdoživosti zagotavlja kruh četici uradnikov, izgubljeni v prostoru in času. Morda je še najboljši dokaz temu dejstvo, da voditelji 56 držav članic, ki so v preteklem desetletju kar petkrat sedli za skupno mizo ter iz poprejšnje varnostne konference leta 1994 ustvarili organizacijo, od leta 1999 dalje niso niti enkrat začutili potrebe, da se zberejo na vrhunskem srečanju.

Kosovo je pravzaprav študijski primer razgradnje helsinških načel in predvsem potrebe pisanja novih deset zapovedi (miroljubnega) sožitja v mednarodni skupnosti. Zgodovina OVSE sega v sredino 60. let prejšnjega stoletja, ko je takratna Sovjetska zveza predlagala sklic varnostne konference, ki bi potrdila obstoječe meje v Evropi in postavila okvir sodelovanja med Vzhodom in Zahodom. Helsinška temeljna listina se je rojevala dobri dve leti, da bi se avgusta 1975 končala s slovesnim podpisom voditeljev 33 evropskih držav (z izjemo Albanije) ter ZDA in Kanade. Svet jo je sprejel kot pomemben korak k umirjanju hladnovojnih napetosti, pa tudi kot velik kremeljski diplomatski dosežek, še posebno zaradi določil o nespremenljivosti meja in ozemeljski celovitosti evropskih držav, ki naj bi zabetonirale sovjetske ozemeljske pridobitve po drugi svetovni vojni. No, v naslednjem desetletju in pol se je izkazalo, da je pri usmerjanju evropske prihodnosti veliko večjo vlogo odigral tako imenovani paket državljanskih pravic iz omenjene listine, ki je bil temelj za ustanovitev prvih skupin za zaščito človekovih pravic v SZ in njenih satelitih, ki so kljub oblastnemu preganjanju, aretacijam aktivistov in začasnim razpustitvam odigrale pomembno vlogo pri razbitju komunističnih okov vzhodne Evrope. Danes velja, da je bila helsinška sklepna listina, še posebno njena tako imenovana tretja košarica, svojevrsten manifest disidentov in liberalnih gibanj znotraj Varšavskega pakta, ki je pripeljal do prelomnih dogodkov na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Čeprav relikt hladne vojne, je prav zaradi slednjega helsinška listina še v novo tisočletje stopila kot seštevek pravih mednarodnopravnih zavezujočih načel, ki pa dandanes močno kličejo k izjemam.

A z izjemami so vselej težave, ker lahko prej ali slej postanejo pravilo. Dogodki od padca berlinskega zidu pa vse do Natovega vojaškega posredovanja v nekdanji Zvezni republiki Jugoslaviji pravzaprav dokazujejo, da je prav strah pred izjemami natikal uzde evroameriški varnostni politiki na stari celini, utemeljeni na helsinški sklepni listini. Tako je (še) dandanes tabu za nemške oblasti kakršno koli razmišljanje o lastninskih zahtevkih nemških izgnancev zaradi premika poljskih mej po drugi svetovni vojni na zahod, čeprav so velikopotezno izbrisale najvidnejšo evropsko mejo. Tudi vse države, nastale iz nekdanje Jugoslavije, so (bile) ujete v tako imenovane avnojske meje, čeprav znano ohlapno določene, in tudi mednarodno vojaško posredovanje v Bosni je bilo prej posledica zavarovanja ozemeljske celovitosti (nove) države kot pa preprečevanje etničnega čiščenja, ki je ostalo nekakšna notranja zadeva.

Strah pred izjemami se je zdaj prevesil na vzhodno, evroazijsko stran tehtnice, ki bi vendarle brzdala napetosti vse od Čečenije in Gornjega Karabaha do Ukrajine ali Slovaške s helsinškimi uzdami. Toda te se lahko s kosovskimi izjemami resda preselijo na smetišče zgodovine.

Zakaj? Preprosto zato, ker je mednarodno nadzorovana neodvisnost Kosova, kakršno si je zamislil posrednik Martti Ahtisaari in jo je že podprl evropski parlament, bolj ali manj skregana s tako rekoč z vsemi desetimi zapovedmi helsinške temeljne listine. Srbiji je bila med drugim odvzeta suverena enakost držav, ko so jo pogajalsko izenačili s separatistično pokrajino, ter zanikana nedotakljivost meja in ozemeljska celovitost. Tudi ni bila obvarovana pred vmešavanjem v notranje zadeve ter pred grožnjo in uporabo (tuje) sile. Samoodločba narodov je bila v kosovskem primeru pomešana s samoodločbo narodne manjšine, ko pridemo do človekovih pravica in svoboščin ter spoštovanja prava, pa v tem delu Balkana helsinška listina tako nikoli ni bila del kurikuluma. Ni dvoma, da so bile te za helsinško listino izjemne poteze mednarodne skupnosti upravičene in tudi legitimne, čeprav jim kdo oporeka legalnost, dejstvo pa je, da so že pripeljale do novih pravil. Ki nas v prihodnosti morda pripeljejo do svojevrstne tajvanizacije Kosova (Srbija z delom somišljenic pač ne bo priznala samostojne kosovske države) ali, kar je bolj skrb zbujajoče, do korejizacije z dvema albanskima državama, ki bosta imeli za povrh v sosedstvu še vedno posute manjšine (Makedonija, Črna gora) z dvema matičnima državama in novo orkestrirano iredento.

Proces osamosvojitve Kosova je ireverzibilen, ali bo prišlo do novega starega (ne)reda v tem delu Evrope, pa je v največji meri odvisno od tega, ali se bo večinoma demokratizirana stara celina sposobna otresti hladnovojnega varnostnega koncepta in iznajti novih deset zapovedi, v katerih Kosovo ne bo izjema, ampak bo imelo pravila že, ko bo padel prvi krožnik v menzi nestrpnosti.