Čas negotovosti

Prvič, ni več samoumevno, da bo na volitvah zmagala SDS, ki jo vodi Janez Janša. Ta predpostavka se je zdela samoumevna več kot dve leti. Samoumevnost druge predpostavke ima še mnogo starejši rojstni datum: petnajst let je veljalo, da je LDS stranka, ki ima primat v tistem delu političnega sprektra, ki leži levo od centra. Mimogrede, v tem tednu bo minilo 15 let od trenutka, ko je dr. Janez Drnovšek prevzel vodenje vlade in LDS postavil v center političnega življenja. Danes se zdi bolj verjetno, da bo na prihodnjih parlamentarnih volitvah levi del volilnega telesa uspešneje nagovarjala Pahorjeva SD.

Posledica dejstva, da stare predpostavke niso več samoumevne, je povečana negotovost v politični areni.

Negotovost stanuje na obeh naslovih, tako v vladajoči koaliciji kot v opoziciji. Hkrati je negotovost politične elite dvorezna. Ob negotovosti lahko reagira s samoomejevanjem. Lahko pa reagira z destruktivnim pretiravanjem. Ideja o referendumu, s katerim bi minirali hrvaški vstop v EU, je primer destruktivnega pretiravanja. Šarjenje po tajni službi sodi v isto kategorijo. Kam umestiti svežo idejo o reformi financiranja šolstva? Kaj je sporočilo tega početja? Izkoristimo čas, dokler smo na oblasti?

Vladajoča koalicija ima dovolj razlogov za negotovost. Namesto napovedanih širokopoteznih socialnih reform smo med 900-dnevno vladavino koalicije, ki jo vodi Janez Janša, dobili predvsem menjavo upravne in gospodarske elite ter pritisk na medije. Slika je danes dovolj izostrena. Zaradi imperativa, da država potrebuje novo upravno in gospodarsko elito, je danes Slovenija brez guvernerja centralne banke! To škandalozno dejstvo kaže na stanje duha v politični eliti. Ta ni sposobna iskati konsenza, pač pa politiko razume kot manevriranje, med katerim prevzema vzvode oblasti.

In negotovost v opoziciji? LDS je 500 dni pred volitvami sklenila, da se Jelku Kacinu, ki je stranko vodil nekoliko več kot 500 dni, zahvali za sodelovanje. Na kongresu naj bi postavili novega predsednika. Ker kongresna procedura zahteva svoj čas, bo LDS predsednika dobila 400 dni pred volitvami. Kdo bi 400 dni pred volitvami prevzel stranko? Avanturist ali politik z resno predsedniško karizmo? Je v stranki po dvojnem razcepu sploh ostala osebnost, ki ima predsedniško karizmo? Kaj je z iniciativo Zares? Bo skupina poslancev, ki se je izločila iz LDS-ove poslanske skupine in ustanovila društvo, to iniciativo preoblikovala v stranko, opremljeno s terensko mrežo?

Mimogrede - zapis Slavoja Žižka o filmu 300, ki ga objavljamo v tej številki Objektiva, lahko razumemo tudi kot politično analizo stanja na levici, ki ne premore minimalne discipline.

Celo SD, za katero se zdi, da je v tem trenutku relativno najbolj stabilna politična organizacija na levici, ima težave z negotovostjo. Bo Boruta Pahorja premamil zvok siren in se bo odločil za predsedniško kandidaturo? Funkcija predsednika je mamljiva, nekoliko rojalistična. Kralj se mora znati lepo obnašati, biti mora modre krvi. Predsednik se mora lepo obnašati. Niti modre krvi ne potrebuje. Le izvoljen mora biti. Funkcija v izvršilni oblasti je bolj zoprna. Predsednik vlade se mora ukvarjati tudi z zoprnimi rečmi. Če bi se Pahor odločil za nastop na predsedniških volitvah, bi levica ostala brez razpoznavnega voditelja. Je pa res, da se je SD v zadnjih letih dovolj uspešno otresla vsaj ene neprijetne asociacije - v naslednjih dneh Pahorjevi stranki ne bodo pošiljali pozdravnih telegramov ob 70. obletnici ustanovitve Komunistične partije Slovenije (o visokem jubileju organizacije, ki ima dediče raztresene v vseh parlamentarnih strankah, v tej številki Objektiva piše dr. Božo Repe).

Četudi so krivulje javnega mnenja levici v zadnjih tednih naklonjene, je temeljna negotovost velika. Kdo bo čez 500 dni vodil LDS? Kdo bo vodil SD? Bo iz iniciative Zares resnično nastala kakšna bolj oprijemljiva politična organizacija?

In negotovost vladajoče koalicije? Vlada se bo čez 260 dni začela ukvarjati z napornim predsedovanjem Evropski uniji. Se bo ob predsedovanju Evropski uniji izkazalo, da je bila ideja o postavitvi nove upravne elite, ki naj bi bila sposobna upravljati ne le Slovenijo, pač pa tudi EU, igranje z ognjem? Dovolj razlogov za nervozo. Čas, ko naj bi izpolnila predvolilne obljube, pa se je bolj ali manj iztekel.