Gospod Jaušovec je Mariborčan, zaposlen v časopisnem podjetju Večer. V pisarni ima postavljeno dvokrilno omaro, na kateri stoji napis Bunker. Če jo odprete, v njej najdete približno trideset člankov, ki jih je vodstvo časopisa v zadnjega pol leta naročilo, vendar jih ni nikoli objavilo. "Med njimi je nekaj takšnih, ki so napisani slabo in potrebujejo uredniško dodelavo," pravi Jaušovec. "So pa tudi takšni, ki so dobri, pa niso dočakali objave. Njihov skupni imenovalec je, da izražajo kritiko obstoječega stanja."

Novinar pri tem nekoliko pomolči. "Ta kritika ima veliko opraviti s trenutno vlado, z medijskim prostorom in različnimi ekscesi, ki so zanikali domneve, da v Sloveniji veljajo demokratični standardi. V mislih imam Ambrus in izbrisane." Jaušovec je do ugotovitve, da za neobjavljen tekst potrebujete kritično noto, prišel intuitivno, saj so mu nadrejeni pripovedovali drugačno zgodbo. "Od urednikov naročen tekst o hrvaški zunanji ministrici Kolindi Grabar Kitarović, ki je med drugim kritiziral zunanjega ministra Dimitrija Rupla in ki sem ga napisal po enakih standardih, kot jim sledim že dolga leta doslej, je ena od urednic nenadoma označila za 'neprofesionalen'." Namesto tega je časopis med dogodki na Hotizi objavil tekst o vozniku formule 1 Michaelu Schumacherju. "Razložili so mi tudi, da je Schumacher večja zvezda kot Kolinda Grabar Kitarović in je zato tekst o njem primernejši." Jaušovec ne ve, ali bi se smejal ali jokal. Izvleče se s sarkazmom: "Kdo se ne bi strinjal s tem, da je Schumacher največja zvezda?!" Dolgoletni novinar in urednik pravi, da mu je za slovensko novinarstvo zelo hudo. "Šele prejšnji teden se nam je na sestanku aktiva uspelo z uredniki dogovoriti, da teksti ne bodo več tolikokrat zavrnjeni. Bunker je nujen tudi za to, da se bodo razmere kdaj izboljšale."

Mariborski časopis ni edina hiša z bunkerjem neobjavljenih tekstov. Prav takšnega imajo v ljubljanskem dopisništvu Večera, podobno institucijo pa gojijo tudi na Delu. Imeli bi ga tudi na RTV Slovenija, vendar so tam tehnični pogoji drugačni. "Pri nas neobjavljenih prispevkov ni, saj takšnih z nezaželeno vsebino sploh ne smemo posneti," se nasmehne predsednica aktiva Društva novinarjev Slovenije na TV Slovenija Simona Rakuša. "Novinar namreč za snemanje potrebuje tehnično ekipo in če prispevka urednik ne uvrsti v plan dela, tehnične ekipe ni. Tako nekaterih relevantnih tem sploh nismo pokrivali." Rakuša med neposnetimi prispevki omeni poročilo Evropske komisije o nestrpnosti in govor italijanskega predsednika Giorgia Napolitana o fojbah. "Nismo neodvisen medij, temveč smo podpora državi," se zgroženo zazre čez rob naočnikov.


Direktor Televizije Jože Možina očitke zavrača. »O stvareh, ki jih omenjate, smo obširno poročali,« pravi. »Predvidevam pa, da ne na način, kot si ga je zamislil nekdo od zunaj, temveč po lastni uredniški presoji.« Beseda novinarja proti besedi direktorja, pač. Možina je sicer prepričan, da z ugledom televizije poskuša manipulirati določen del politike. »Tisti, ki mu nikakor ni v interesu, da bi RTV po sprejemu zakona uspela dvigniti svoj ugled.«

Simona Rakuša pa pravi, da se ugleda javne televizije ne dviguje z licenčnimi kvizi in narodnozabavnimi oddajami. »Kvečjemu z dobrimi informativnimi, kulturnimi in izobraževalnimi vsebinami. Ko gre za informativni program, gledanost seveda ni edini kazalec njegove kvalitete, gotovo pa je odraz ugleda in zaupanja, ki ga javna televizija v javnosti uživa ali pa ne. Nenazadnje je samo vodstvo televizije napovedovalo, da bo gledanost dvignilo, pa se to ni zgodilo. Nasprotno, gledanost je padla.« Raziskava Politbarometer je lani jeseni obenem pokazala, da so gledalci ocenili, da oddaja 24UR na Pop TV poroča bolj objektivno od TV Dnevnika. Od septembra do novembra je delež tistih, ki se jim zdi oddaja Pop TV bolj objektivna, zrasel s 45 na 49 odstotkov, medtem ko se je delež tistih, ki menijo, da je objektivnejši TV Dnevnik, zmanjšal s 30 na 28 odstotkov.

Zaradi pomanjkanja avtonomije se pritožujejo predvsem novinarji Dela, Večera, Televizije in Radia Slovenija ter Primorskih novic. Ne pritožujejo se vsi novinarji naštetih medijev in ne pritožujejo se le novinarji teh medijev. Sta pa njihovo število in glasnost, s katero opozarjajo na težave, vredna pozornosti. Podpirata jih Sindikat novinarjev Slovenije in Društvo novinarjev Slovenije. Med njimi je več takšnih, ki delujejo že desetletja in načeloma veljajo za vzor kakovostnega novinarstva. "Konflikte s politiko in z gospodarstvom smo poznali že prej," pravi Venčeslav Japelj, novinar in predsednik Sindikata Primorskih novic. Spominja se, da so Primorske novice bíle prvi vidnejši boj z lokalno politiko in Luko Koper leta 1982 zaradi ekološke spornosti enega od načrtovanih gradbenih projektov. Pravi, da tovrstni boji niso bili nikoli prijetni. "Vendar takšnih razmer, kot so zdaj, še nismo doživeli. Vrhunci političnih nedemokratičnih procesov se ujemajo z ekonomskimi pritiski, z nižanjem socialnih standardov." Novinarji govorijo o skupnem delovanju politike in kapitala, ki nanje pritiskata in si zagotavljata njihovo lojalnost. Vodstva podjetij to seveda zanikajo. "Lahko zagotovim, da na vodstvo Primorskih novic nihče ni in ne poskuša vplivati," pravi tamkajšnja nova direktorica Suzana Zornada Vrabec, donedavna piarovka Luke Koper. Njen bivši delodajalec je pomemben lastnik Primorskih novic, prek katerega je po poročanju novinarjev in nekdanje direktorice Primorskih novic Barbare Verdnik pritiske na novinarje izvajal tudi koprski župan Boris Popovič. Po pripovedovanju Venčeslava Japlja so na Primorskih novicah prvi na udaru honorarni novinarji, ki so najslabše zaščiteni. Pod novo direktorico jih je bilo zaradi eksistencialne stiske več prisiljenih podpisati avtorske pogodbe z izrazito slabšimi pogoji, tudi, denimo, brez dopusta in nadomestila za uporabo telefona. Honorarni novinarji so sinekdohični simptom - del, ki nakazuje celoto. Novinarja je v težkih eksistenčnih pogojih tudi ideološko najlažje ukloniti. Pri tem gre za vzorec, ki se ponavlja v prav vseh slovenskih medijskih podjetjih, ne le v naštetih.

Vsemogočna država

Usklajeno delovanje politiki zagotavljajo lastniški deleži države oziroma paradržavnih skladov Soda in Kada v ključnih podjetjih, ki so lastniki medijev. Država jih lahko upravlja prek skupščin delničarjev, sedežev v nadzornih svetih in z vplivanjem na odločitve o imenovanju direktorjev, predsednikov uprav ter odgovornih urednikov. "Petnajst let ni normalno obdobje, v katerem država še vedno ohranja lastništvo v medijih," povzdigne glas dr. Marko Milosavljevič s FDV. Prepričan je, da je za ohranjanje profesionalnih novinarskih standardov takšno stanje škodljivo. Pove, da regulativa Evropske unije na gospodarsko-medijskem področju natančno določa omejitve, ki jih morajo države upoštevati. Ključen je umik države iz gospodarstva. Opozori tudi, da so bili mehanizmi obvladovanja nastavljeni že prej, zdajšnja vlada jih je le izkoristila. "Problem namreč ni v tem, da se neki časopis postavi na stran vlade," pravi. "Vsako vodstvo medija se ima pravico politično-nazorsko opredeliti. Problematično pa je, če je časopis v državni ali paradržavni lasti in pri tem na vodilne položaje nastavlja svoje ljudi, ki nato omejujejo načine oziroma možnosti novinarskega izražanja. Nobenih težav ne bi imel s tem, da bi bila, na primer, Delo in Večer desničarska časopisa, Dnevnik pa bi bil recimo levičarski, če bi le šlo za avtonomne opredelitve njihovih vodstev. Vendar ni tako."

Preveliki škornji?

Na Večeru se kakršnimkoli opredelitvam navzven izogibajo. "Večer je pluralen in odprt časnik, ki poroča o vsem, pri čemer je naše osnovno vodilo iskanje različnih mnenj, s čimer skušamo zagotoviti celovitost in objektivnost poročanja," pravi odgovorni urednik Večera Tomaž Ranc. "Glede na trenutne razmere na trgu resnih časnikov skušamo po vsestranski prenovi zavzeti svoje mesto v 'zlati sredini', kar nam tudi uspeva, saj nas stežka opredalčkajo."

Pri tem pa dr. Vlado Miheljak s FDV opozarja, da je pluralnost, ki jo želijo doseči novi medijski regulatorji, v Sloveniji razumljena narobe. "Pluralnost medijev ne pomeni, da je vsak medij pluralen, temveč da je pluralen medijski prostor." Uredniki, ki se trudijo s pluralnostjo, včasih trdijo, da so določen članek umaknili, ker so že prej objavili nekaj člankov s podobno politično-nazorsko poanto in želijo ponudbo tekstov številčno uravnotežiti. Pri tem blokirajo pisanje novinarjev, ki pa takšne blokade seveda dojemajo individualno, saj notranja pluralnost medijev, za katere pišejo, ne more biti njihova skrb. Novinarji so prepričani, da imajo pravico pisati v skladu s svojim nazorskim prepričanjem. Miheljak zato pravi, da mora imeti bralec možnost izbirati med različnimi mediji. "Od Frankfuter Allgemeine Zeitung, ki je desno-konservativen časopis, nihče ne pričakuje, da bo dogajanje na volitvah obravnaval z enakim poudarkom kot Süddeutsche Zeitung, ki je levo-liberalen. Natančno se ve, kaj lahko od njiju pričakujete, pa sta oba kakovostna časopisa. V Sloveniji pa je jasno, da lastnik ne definira profila časopisa, temveč nekdo lastniku definira profil. Lastniki se namreč niso bistveno spremenili, le zamenjali so politične preference." Vendar je pragmatizem v gospodarstvu do neke mere razumljiv. "Končni cilj lastnika je vendarle plemenitenje denarja," pravi Miheljak. Medtem je oportunizem posameznih novinarjev in urednikov težje spregledati. Kot psiholog Miheljak omeni, da v razburkanih časih iz človeškega povprečja praviloma vzniknejo posebne nravi. "Pojavljajo se urednički, ki v normalni konkurenci sploh ne bi mogli pisati sobotnega uvodnega komentarja. Enostavno niso kos nalogi."

Na zadnji okrogli mizi je novinar Primorskih novic Venčeslav Japelj ocenil, da so na novo nastavljeni vodilni "stopili v prevelike škornje". Ti uredniki potem svojo negotovost pred bolj izkušenimi in kakovostnimi novinarji, ki jih morajo voditi, pretvarjajo v avtoritativnost. Odpravljajo jih z očitki o neprofesionalnosti, ki jih utemeljujejo zgolj s tem, da so rezultat njihovega uredniškega premisleka oziroma odločitve. Novinarji se tako soočajo s situacijo, v kateri se iz funkcije sklepa na kompetentnost in ne nasprotno. "Odkrito rečeno dvomim, da so nekateri uredniki, ki so trenutno v središču dogajanja, tako vrhunsko razgledani in kakovostni pisci, da bi si lahko privoščili takšne diskreditacije svojih novinarjev," se ironično nasmehne Milosavljevič.

Miheljak obenem opozarja, da država na medije ne pritiska le prek lastniških deležev in nastavljenih vodilnih kadrov, temveč tudi s pomočjo reguliranja oglasnega trga. "Kot veste, ima denimo Mladina velike težave s pridobivanjem oglasov, saj oglaševalci dobivajo navodila, kje ne smejo oglaševati." Trgovska veriga Hofer se je nedavno uradno pritožila, ker jim je bilo naročeno, v katerem mediju naj oglašujejo.

"Prevelika prisotnost države v gospodarstvu je resnično velik problem, vendar nima zelo usodne zveze z medijsko avtonomijo," se po drugi strani ne strinja dr. Matej Makarovič s Fakultete za družbene vede. "Zasebni lastniki sami po sebi ne pomenijo več novinarske avtonomije. KIjučen ni lastnik, temveč novinarska profesionalnost. To pa morajo novinarji urediti sami po sebi. Reševal jih ne bo noben lastnik in noben domači ali tuji kapital."

Tresoči se glas

Posebna zgodba je javni zavod RTV, ki je po definiciji povezan z delovanjem države. Na delovanje javnega zavoda država vpliva s pomočjo (spreminjanja) medijske zakonodaje, z imenovanjem vodilnih v direktoratu za medije, sestave sveta za radiodifuzijo, nadzornega in programskega sveta. Kdor je kdaj pol ure sedel na seji tega zadnjega, je lahko ugotovil, da je njegova sestava precejšnja farsa. Z zadnjo spremembo zakona o RTV si je večji del te sestave zagotovila država oziroma parlamentarne stranke, po pomembnosti ustrezno rezultatom volitev. V svetu tako, simptomatično, sedi nekaj glasnih ljudi, ki z medijsko realnostjo in realnostjo vobče težko najdejo skupno točko. Njihove razprave so več kot enkrat retorične stranpoti, ki ne peljejo nikamor. Zvenijo celo kot katoliška moralna policija z nedoločljivo dolgo palico. Vsej nekonsistentnosti navkljub pa jim uspe izglasovati nekatere ključne odločitve, ki ustrezajo prenovljeni strategiji delovanja RTV Slovenija in ki ustrezajo odločitvam tamkajšnjega novega vodstva.

Kot na RTV so tudi na Večeru in Primorskih novicah v zadnjem času zamenjali več urednikov in direktorjev, ki naj bi pomagali zagotoviti lojalnost obeh medijev različnim interesnim skupinam. Vrsta menjav je podjetjem škodovala, prinašala negotovost in nelagodje. "Vsak dan me je strah," je prejšnji teden na okrogli mizi o tehnologijah obvladovanja medijev povedal Blaž Zgaga, novinar Večera. Glas se mu je tresel. To ni bil komentar. Zvenelo je kot verodostojno novinarsko poročilo. "Razmerje med novinarji in politiki ne more biti enakorodno," komentira dr. Miheljak. "Relacija je lahko le avtoritarna. Gre za vprašanje, kdo se bo koga bal. Če se novinar noče bati politika, ga mora prestrašiti."

Novinarji so svobodni ljudje

"Večerovi delavci, torej tudi novinarji, so svobodni ljudje in lahko govorijo, kar mislijo, seveda pa me zmoti, če kdo seje dvome o podjetju, ki mu vsak mesec zagotavlja poklicno uveljavitev in dobro plačo," je nejevoljen odgovorni urednik Večera Tomaž Ranc. "Večer je dobro podjetje, čigar glavni proizvod reže kruh 220 zaposlenim in njihovim družinam. Pritiski na medije pa vselej obstajajo, z vseh mogočih strani. Večer je torej že 62 let 'na vrvici'." Rančev diskurz je značilen. Opozarja na služenje kruha in skrb za družino. Argument je močan in prepriča marsikaterega novinarja s še tako veliko željo po avtonomiji. "Glede domnevnega strahu novinarjev pa lahko zatrdim samo, da je privlečen za dolge lase, neutemeljen in sem prvič slišal zanj, četudi se vsak dan pogovarjam z novinarji," pravi Ranc.

Tudi dr. Matevž Tomšič s FDV meni, da novinarji, ki govorijo o pritiskih, pretiravajo. "Če pogledamo okroglo mizo o obvladovanju medijev, ki se je odvila v Cankarjevem domu, vidimo, da je nastopila precej unisona zasedba, ljudje, ki so blizu slovenski politični levici," opozarja. "Celostnega spektra ni videti." Sicer, pravi, so po spremembah, ki so sledile volitvam 2004, mediji bolj uravnoteženi, bolj pluralni, kot so bili prej.

Dr. Frane Adam s FDV pri tem opozarja, da je treba situacijo preučevati v daljšem časovnem obdobju. "Vedeti morate, kako je sploh prišlo do lastninjenja medijskih podjetij, denimo, kako je Pivovarna Laško postala lastnica Dela." Pravi, da se mu to zdi škandalozno. "Poleg tega pa imamo Kad in Sod, ki sta paradržavna sklada s premoženjem oziroma glasovalnimi pravicami v ključnih podjetjih. Tako torej poteka trgovanje, pod prejšnjo in pod zdajšnjo vlado. Če bi denimo prejšnja uprava Dela hotela večjo avtonomijo, bi že poskrbela, da bi bila lastninska razmerja malo bolj normalna." Zavezništva med politiko in kapitalom, pravi Adam, se očitno menjavajo.

Urednik, branik in sito

V širokem razponu mnenj novinarjev in akademikov se zdi, da sredino predstavljajo tisti uredniki, ki položajev niso prevzeli z nalogo, da medij pripeljejo bliže oblastniški maksimi, ki jo vsake toliko lepo ubesedi minister Dimitrij Rupel. Ta se je med drugim kot medijski strokovnjak poskusil uveljaviti z zdaj že slavnim nasvetom novinarjem, naj premislijo, ali se jim splača upiranje opciji, ki je zmagala na volitvah. Prejšnji teden je briljiral s pokroviteljsko gesto nudenja pomoči vsem novinarjem, ki ne morejo objavljati svojih člankov, rekoč, da bo on osebno poskrbel, da bodo objavljeni. Transparentnejše razkazovanje moči sicer rednega Delovega kolumnista bi bilo že banalno. "Res pa je, da ni tako hudo, če je nekaj v nekem mediju zagotovo objavljeno," meni dr. Matej Makarovič. "Res hudo bi bilo, če bi lahko kdo dosegel, da kaj zagotovo ne sme biti objavljeno." Novinarji, ki se ukvarjajo z zunanjo politiko, domnevajo, da Dimitrij Rupel zmore tudi slednje. Novinarju Borutu Mekini z Večera je tako minister pred časom že odrekel intervju z romunskim zunanjim ministrom. Uredniki, ki se uklanjajo moči ministra Rupla in drugih oblastnikov, takšnih šikan nikoli ne zgladijo. Včasih urednik, največkrat takšen, ki je bil na to mesto povabljen prav s tem namenom, raje umakne novinarja, z obtožbo, da novinar slabo opravlja svoje delo, kot da bi se postavil po robu oblasti.

Urednik, ki trdi, da je njegova osnovna profesionalna dolžnost zaščititi novinarje pred pritiski politike in kapitala, je odgovorni urednik Vala 202 Mirko Štular. "Odgovorni urednik je zadnje sito, preden novinarji oziroma resorni uredniki neposredno začutijo kakršnekoli pritiske," strne temeljno poanto zgodbe. "Če bi, recimo, prišlo med direktorjem Radia in odgovornim urednikom do razhajanj v razumevanju profesionalnih kriterijev, torej tega, kdo je dober in kdo slab novinar in kako novinarje kadrovsko prerazporejati, vidim edino možnost v tem, da odgovorni urednik odstopi. Sam bi tako storil." Urednik, pravi Štular, je s tem branik kakovosti medija. "Če odgovorni urednik, karikirano, ščiti poslušalce s tem, da je dolžan od novinarjev zahtevati profesionalno, torej nepristransko in verodostojno poročanje, novinarji, povsem razumljivo, prav od njega pričakujejo, da jim bo zagotovil novinarsko avtonomijo in jih pri poskusu kakršnegakoli pritiska tudi zaščitil." V skladu s to racionalizacijo pa je prav povečevanje oziroma ohranjanje pravice do soodločanja ob imenovanju ključnih urednikov rešilni pas, ki se ga namerava v iskanju rešitve v prihodnje okleniti pretreseni in onemogočeni del slovenske novinarske srenje.