Športni novinarji niste ravno pogosti kandidati za novinarske nagrade. Kako to?

Morda gre za stereotip, da gre za novinarsko zvrst, ki je manj vredna. Po drugi strani pa gre za silno pomembno zvrst, saj jo spremlja veliko bralcev. Pred leti je Vlado Miheljak naredil raziskavo o branosti časopisov. Takrat sem bil urednik športne redakcije in zelo zadovoljen sem bil, ko sem izvedel, da je šport po branosti zelo visoko. Nekako tako zadovoljen kot zdaj, ko sem dobil nagrado. Bi pa dodal, da bi si nagrado za življenjsko delo zaslužilo še kar nekaj kolegov športnih novinarjev.

Kdo, denimo?

Pokojni Evgen Bergant - Kuki. Nedvomno. In še kdo. Za mlajše generacije pa nisem tako gotov. Danes se mi zdi odnos do športa preveč divji. Šport se danes jemlje kot leglo zakulisnih spletk, za sam šport pa ostane bolj malo prostora. Morda gledam idealistično, a meni se zdi tudi sam šport pomembna reč. Če se mi ne bi zdel pomemben, v poklicu ne bi vztrajal 44 let.

Kako je bilo s svobodo tiska v športnem novinarstvu?

Tu imamo nekoliko več sreče. Za en primer vem, ko je prišlo do zunanjega vmešavanja. Na začetku osemdesetih sem čez noč postal urednik športne redakcije. Razlog pa je bil ta, da je bil legendarni urednik športa na Dnevniku, Stane Fugina, odstavljen. Menda zato, ker se ni vedel primerno do odločitev, ki jih je sprejel košarkarski klub Olimpija. Tedaj so namreč v Ljubljano pripeljali znamenitega makedonskega trenerja Lazarja Lećića. Kasneje mi je tedanji predsednik skupščine košarkarskega kluba Olimpija in kasnejši predsednik Slovenije Milan Kučan zagotovil, da on osebno ni imel prstov zraven.

Je Lećića pripeljal Kučan?

Ne. Pripeljali so ga drugi. Fugina ni bil zgolj novinarska legenda, pač pa je imel za seboj tudi trenersko kariero. Olimpijo je vodil, ko je ta v petdesetih letih osvojila naslov jugoslovanskega prvaka. O košarki je zelo veliko vedel in ni mu bilo vseeno, kaj se dogaja z Olimpijo.

Danes veliko govorimo tudi o pritiskih kapitala in o nujnosti varčevanja v redakcijah.

Marsikaj sem doživel. V času samoupravljanja je odločitve o službenih poteh sprejemal delavski svet. Službena pot je veljala za nagrado. To je čisto napačen pristop, saj se po eni strani na poti silno izobraziš, po drugi strani pa je spremljanje dogodkov, kot so olimpijske igre, garanje. Med olimpijskimi igrami v Naganu, na Japonskem, sem se ves dan vozil z avtobusom. Potem je bila pa tekma odpovedana.

V samoupravljanju so bile službene poti nekakšna nagrada, danes se pa včasih dozdeva, da so nepotreben strošek.

Tu gre za kratkovidno razumevanje novinarstva. Novinarja moraš vzgojiti. To traja. Ne moreš ga vzgojiti, če bere samo internet. Mora na teren. Konec koncev, ljudje gredo lahko sami pogledat na internet. Bralec časopisa pa pričakuje nekaj več. Pameten lastnik časopisa bi to moral razumeti.

Ali internet ubija športno novinarstvo?

Na neki način znižuje nivo. Za pisanje o športu je nujno, da si zraven. Internet pa omogoča, da nekaj napišeš, četudi nisi zraven. In to se čuti. Za članek je pomemben tudi opis atmosfere dogodka, ki pa je internet ne daje.

44 let, pravite, ste v novinarstvu. Kako se je spremenila tehnika?

Poročal sem, recimo, ob pomoči induktorskih telefonov. Vpiti smo morali v slušalko, da so tajnice kaj slišale. Celo golobe pismonoše smo angažirali. In do današnjih prenosnih računalnikov.

Golobi pismonoše?

Na triglavskem ledeniku je bilo smučarsko prvenstvo, radijskih zvez vojska ni dovolila vzpostaviti, meteorologi tudi niso mogli pomagati. Pa sva s Pepijem Deklevo z Dela nesla na ledenik nekaj golobov. Najhitrejši je s Kredarice do Kranja potreboval 20 minut. Golobom smo na noge pritrdili pošiljko s tankim pisemskim papirjem.

Novinarji, ki se ukvarjamo s politiko, si domišljamo, da smo nekaj malega naredili za svobodo tiska in demokracijo. Slovenski športni novinarji ste po drugi strani zaslužni za dvig samozavesti naroda.

To drži. Hkrati pa danes nimam občutka, da bi na primer pri poročanju o smučarskih zmagah pretiraval. Po eni strani smo imeli srečo z dobro generacijo. Po drugi strani pa je interes javnosti za smučarijo zelo narasel. Težko bi našel dogodek, ki je sprožil takšno evforijo kot smučarija. Plebiscit, denimo. Smučarija je bila prva točka, s katero smo se res identificirali.

Koliko olimpijad ste spremljali?

Enajst zimskih.

In nobene letne?

Nobene.

Kako to?

Ko sem prišel na Dnevnik, na letne olimpijade itak ni hodil nihče. Leta 1972 sta šla dva v München, prav tako v Montreal leta 1976. V Moskvi in Los Angelesu smo manjkali. Potem so ljudje z Dnevnika redno hodili tudi na letne igre. Z zimskih iger sem pa prvič poročal leta 1964 iz Innsbrucka. Ko sem šel leta 1972 v Saporo, je bila to že nekakšna inercija.

Kako ste zašli v športno novinarstvo?

V mladosti sem smučal. Potem sem šel študirat ekonomijo, pa mi ni dišalo. In sem začel pisati. Dnevnik mi je dal štipendijo, da sem končal DIF.

Državni inštitut za fizkulturo, današnjo fakulteto za šport?

Točno. Ta študij je bil koristen. Danes se mladi športni novinarji dela lotevajo brez tega znanja. Posledica je senzacionalizem. Včasih se mi zdi, da mladi novinarji šport premalo spoštujejo in jih zanimajo samo škandali. Pa ne trdim, da je kritičnost napačna. Daleč od tega. Ni pa treba vsega minirati s poceni škandali.