Še bolj kot v filmski verziji Mesta greha (Sin City) je ta adaptacija zgodbe Millerja in Lynn Varley o bitki med Grki in Perzijci pri Termopilah leta 480 pred našim štetjem bolj poklonitev umetniku kot avtonomen film. Tako kot Robert Rodriquez v Mestu greha so se režiser Zack Snyder in ekipa filma 300 potrudili, da čim bolj zvesto posnamejo Millerjeve risbe, vse do krvi, ki brizga iz umirajočih bojevnikov.

To surovo, krvavo in nesramno triumfalno slavje boja Zahoda proti Vzhodu so v Iranu že obsodili, med drugim pa je film že postal uspešnica med ameriškimi marinci. Film je sicer še najbolj zanimiv kot primer, kako poskušajo filmski ustvarjalci preoblikovati eno obliko umetnosti v drugo. Najzanimivejši del tega pristopa pa je ravno v neuspešnosti popolne združitve teh dveh oblik.

Hollywood se za ideje pogosto obrača h grafičnemu romanu. Filmi V kot vroče maščevanje (V for Vendetta), Iz pekla (From Hell), Družba pravih gospodov (The League of Extraordinary Gentlemen), Svet duhov (Ghost World) in Senca preteklosti (A History of Violence) imajo vsi za predlogo grafični roman. Nekateri bi k tem prišteli še Hellboya in Constantina, nastalega po stripu Hellblaiser, ter Ameriški blišč (American Splendor), ki je nastal po še vedno izhajajočem avtobiografskem stripu Harveyja Pekarja. Definicija grafičnega romana je raztegljiva in nekateri pisatelji se ji upirajo. Najbolj primerno je govoriti o delih, ki so tako avtonomna kot navaden roman.

Priredbe Millerjevih knjig niso popolni filmi. A je prav to tisto, kar jih poživi. Serija grafičnih romanov Mesto greha je veliko bolj zanimiva od Millerjevega špartanskega epa. Film Mesto greha se dogaja v digitalnem mestu noči, polnem temnih ulic in poceni hotelskih sob, ki jih lahko najameš na uro. Millerjeve groteskne in ekspresionistične like in obraze pa zamenja s pravimi igralci, ki izgovarjajo pisateljeve brutalno-poetične dialoge, skoraj monologe. Enako kot 300 nas ta film vztrajno spominja na to, da oponaša drugo zvrst umetnosti, tisto, ki jo režiserja rada pustita neasimilirano. To je tisto, kar ga naredi privlačnega, a vendar je film preveč samozavedno hiperboličen, da bi nas čustveno ganil; če mu to uspe, je to zaradi moči igralca, kot je recimo Mickey Rourke.

Film 300 pa je v isti sapi zabaven, posmeha vreden in zoprn. Šparta kot simbol razuma? Družba, ki je pustila slabotne otroke umreti? Zgodba ni tisto, kar je zanimivega v filmu, ampak je zanimiv način, kako je prenesena iz stripa na platno. Prizadevanje filma, da reproducira kontinuiteto stripa z uporabo upočasnjenega in in pohitrenega gibanja, namenoma umetelne krvi, neba in hribov, ki so obarvani kot s slikarjevim čopičem, in kadrov, ki posnemajo Millerjeve kompozicije, ustvari hibrid: film, ki poskuša združiti gibljive in statične slike. In ta konflikt, in ne tisti med Grki in Perzijci, je tisti, ki ustvarja nerealističen in razburljiv filmski prostor.

Združitev stripa in filma ni edini način, kako so režiserji poskušali filmu prilagoditi grafični roman. Vsi umetniki nimajo tako zvestih tolmačev kot Miller. Nekateri grafični romani so postali žrtve istega poenostavljanja in vulgarizacije kot adaptacije romanov, spet drugi pa le surovina, iz katere so režiserji in scenaristi vzeli like, dogodke in teme, ki so ustrezali njihovi viziji.

Neuspešne ekranizacije del britanskega pisatelja Alana Moora so depresivno znane sorte. Moore je zatopljen v zgodovino in popularno kulturo, tako britansko kot ameriško. V njegovih zgodbah se prepletajo zgodovinske osebnosti in liki iz literature, variacije na teme iz znanstvene fantastike in motivi iz sveta stripov, skupaj s strastnim antiavtoritarizmom.

Ob soočenju s takšno kompleksnostjo je producente običajno zajela panika. Moorove knjige so poenostavili, zbanalizirali in nevtralizirali. V filmu V kot vroče maščevanje se junakinja iz knjige iz zanemarjene najstnice, otroka fašistične države, ki se prodaja na ulici, prelevi v televizijsko urednico, utelešeno v bleščeči Natalie Portman. Izmučeni diktator klerofašistične Britanije prihodnosti, človek, ki ni sposoben človeških stikov in ki ga spolno privlači edinole moč tehnologije, je v filmu zreduciran na vpijočega norca. Vsako realistično ali izvirno podrobnost iz knjige so v filmu nadomestili z najbolj varnim filmskim stereotipom.

Težava z ekranizacijami, kot je ta ali pa tista z Družbo pravih gospodov, ni toliko v tem, da niso zveste izvirnikom, ampak da ne najdejo filmskega ekvivalenta za tisto, kar je bilo izpuščenega. Ekranizacija grafičnega romana V kot vroče maščevanje ima politično sporočilo, ki se ne razlikuje preveč od Moorovega. Ampak brez živahnega filmskega sloga ostane le to - sporočilo. Moore je svoje ime s filma umaknil.

Nekaj več sreče je imel s svojim obsežnim Iz pekla. Knjiga, ki jo je ilustriral Eddie Chapman, je bila veliko več kot samo zgodba o Jacku Razparaču. Bila je vseobsegajoča raziskava zla in sovraštva do žensk. Poglobila se je v teorije časa ter iskala korenine odtujenosti in nasilja dvajsetega stoletja. Hkrati je bila tudi popotovanje po temačnih temeljih Londona. Film je knjigo zožil na osnovno zgodbo o lovu na morilca. Ustvaril je lasten svet močnih mož in žensk kot žrtev; svet, v katerem spol in razred določata usodo. Največja hiba v filmu je bila Heather Graham, ki je popolnoma neprepričljiva v ključni vlogi ene izmed prostitutk.

Poenostavljanje je pri vsaki ekranizaciji neizogibno, a to še ne pomeni, da mora biti film slab. Terry Zweig je v filmu Svet duhov, ki je nastal po stripu Daniela Clowesa, naredil bistveno spremembo. Knjiga je govorila o postopnem koncu prijateljstva med dvema najstnicama, ki sta obe v neskladju s preostalim svetom. Film, katerega soscenarist je bil sam Clowes, je vpeljal pomemben moški lik in iz ene izmed punc naredil sekundarni lik. Nekaj subtilnega in delikatnega - zgodba o preizkušnjah in mejah ženskega prijateljstva - so spremenili v bolj konvencionalno zgodbo o odraščanju. Kljub temu pa film ostane zvest svoji viziji, enako melanholični, čeprav veliko manj ostri kot knjiga.

Šele kanadskemu režiserju Davidu Cronenbergu je končno uspelo, da je "stripovsko" snov vzel za svojo do te mere, da je končni film prav njegov. V ekranizaciji Sence preteklosti (A History of Violence) pisatelja Johna Wagnerja in ilustratorja Vincea Locka je Cronenbergu uspelo izvirnik poglobiti. Cronenberg in scenarist Josh Olson sta vzela zgodbo o ogroženi družini in jo spremenila tako, da je ustrezala režiserjevi že več kot tridesetletni fascinaciji z notranjim sovražnikom; sovražnikom v družbi, v družini, v samem telesu. Film se tako kot knjiga začne, ko morilci iz očetove preteklosti zagrozijo družini. V knjigi junak, družinski oče, svoji ženi to preteklost prizna: ko je bil fant, je oropal mafijo, da bi dal stari mami denar za operacijo srca. Zločinec, a s plemenitim razlogom. Družina ostane skupaj in na koncu zmaga.

Preteklost Cronenbergovega junaka pa ostane meglena. Ne vemo, zakaj je ubijal, ampak zagotovo ne iz nesebičnih razlogov. Ko se nasilje začne, pride na dan tudi njegova strašnejša stran. Pri Cronenbergu družina ni ogrožena samo od zunaj, grozijo ji tudi skrivnosti njenega patriarha. Film sledi virusu nasilja in njegovemu uničujočemu učinku na junakove odnose z ženo in sinom. Na koncu je družina nervozno zopet združena okoli očeta, za katerega pa se je izkazalo, da je tujec. Ni poskusov oživitve risb iz knjige. Namesto tega Cronenberg "vsili" svoj lasten slog. To je počasen film o lažeh in nasilju; poln tistega grozljivega miru in klinične osredotočenosti na podrobnosti poškodovanja človeškega telesa, ki sta za tega režiserja tako značilna.

V primerjavi z ekranizacijami Moorovih knjig sta scenarist in režiser Sence preteklosti našla izvirno nadomestilo za tisto, kar sta zavrgla; in za razliko od filmov Mesto greha in 300 nista naredila poklona umetniku/avtorju. Senca preteklosti je v popolnosti realiziran in avtonomen film.