Družini je uspelo shajati. Odkar je prikovan v Gazi, je postal odvisen od milosti prijateljev, sorodnikov in humanitarne pomoči. Samo letos si je nakopal že 4000 dolarjev dolgov. Toda te finančne injekcije pohajajo, prihranki naglo kopnijo. Ulice begunskega taborišča Džabalija, enega izmed najbolj gosto poseljenih krajev na svetu, kjer se je konec osemdesetih let začela prva palestinska vstaja, med drugo pa je imel Hamas tukaj eno izmed svojih glavnih utrdb, so postale edini svet, ki ga pozna. "Ne pridem niti več do mesta Gaze, da bi tam poskušal najti delo. Preprosto si ne morem privoščiti dveh dolarjev za prevoz," tarna 42-letni Ahmed Daul Al Masri. Njegova zgodba je zgodba Gaze. Tristo štirideset kvadratnih kilometrov velika rodovitna planota ob Sredozemskem morju z 1,4 milijona prebivalcev se po parlamentarni zmagi Hamasa, sledečem mednarodnem bojkotu in izraelskih zaporah že več kot leto dni duši v gospodarskem brezupu.

Pogrešajo garanje v Izraelu

"Dobrodošli v Gazi. Dobrodošli v Palestini!" me pozdravi palestinski policist med listanjem potnega lista. Na palestinski strani mejnega prehoda Erez nima veliko dela. Že mesece mu pod prste pridejo zgolj dokumenti tujih novinarjev, humanitarnih delavcev, političnih delegatov in redkih palestinskih poslovnežev, ki jim pri izraelskih oblasteh uspe dobiti dovolilnice za prehod v Izrael. Po umiku judovskih naseljencev iz Gaze poleti 2005 je mejna kontrolna točka Erez na izraelski strani korenito spremenila podobo. Sistem večinoma žičnatih ograj so zamenjali več metrov visoki betonski zidovi in nadzorni stolpi. Majhno poslopje, kjer se je nekoč vrstila mejna kontrola, je nadomestila letališču podobna zgradba z najbolj sofisticirano varnostno opremo.

Ko se prebijem skozi labirint premičnih železnih vrat in neprebojnih stekel, me do palestinske kontrolne točke čaka še sprehod čez približno kilometer dolg koridor. Težko je oceniti, ali njegov arhitekt ni bil prej morda zaposlen v mesnopredelovalni industriji. Nekaj metrov širok prehod je namreč obdan z žičnatimi ograjami, posejanimi z varnostnimi kamerami. Na palestinski strani koridorja visoko tehnologijo zamenjajo gradbeni delavci. Za nevladno organizacijo JumpStart belijo stene in krpajo luknje. "Verjamemo, da bo nekega dne čez ta mejni prehod tisoče Palestincev spet odhajalo na delo v Izrael. S svojim delom jim želimo zagotoviti čim prijaznejše okolje," piše na letaku, ki mi ga s prošnjo za kakšno vedro barve ali gradbenega materiala potisne v roke predstavnik organizacije.

"Seveda bi šel. Takoj! Hčerka in sin sta na univerzi, naslednje leto si želi študirati še en sin. Z delom v Izraelu bi lahko zaslužil za njihove šolnine. Tisoč petsto dolarjev za enega ni majhen denar, a kje so še stroški za knjige, obleke, prevoze in hrano," razlaga gospod Masri, po izobrazbi učitelj angleščine. Kdaj se bodo skozi koridor v Erezu spet valile trume palestinskih delavcev, tako kot nazadnje v začetku 90. let prejšnjega stoletja, ko je dnevno v Izrael migriralo 30.000 delavcev, si ne upa napovedati nihče.

Ko je po začetku mirovnega procesa začelo prihajati do vse pogostejših zapor zasedenih palestinskih ozemelj, je izraelska vlada začela spodbujati prihod tujih migrantskih delavcev za delovno intenzivna opravila. Poceni delovno silo so našli na Kitajskem, v Romuniji, Moldaviji, Nepalu in Turčiji. Pravna svetovalka dr. Yuval Livnat dela v izraelski civilnodružbeni organizaciji Kav Laoved. Ukvarja se z zaščito delavskih pravic. Po njenih podatkih v Izraelu trenutno dela okoli 85.000 tujih delavcev, pogosto na črno in brez ustreznega pravnega in socialnega varstva. "Gaza je skoraj popolnoma zaprta, prehajanje z Zahodnega brega je malce lažje. Toda izraelska vlada raje vidi, da si delodajalci priskrbijo delovno silo na Kitajskem kot na palestinskih ozemljih."

Na tisoče Palestincev se zato s trebuhom za kruhom odpravlja v Egipt. Skozi eno izmed domnevnih življenjskih žil Gaze, mejni prehod Rafa, se v mirnejših dneh vali po 2000 ljudi. Če je bil prehod dalj časa zaprt, kar je pogost pojav, se ob prvi priložnosti nanj zgrne tudi desetkrat toliko Palestincev. Po oblikovanju vlade narodne enotnosti se v zadnjih tednih vrata Rafe odprejo povprečno trikrat na teden, prej so se največ dvakrat. Ameriška državna sekretarka Condoleezza Rice je novembra 2005 z izraelsko in palestinsko stranjo dosegla dogovor o prostem gibanju ljudi in dobrin iz Gaze na Zahodni breg. V okviru tega dogovora, ki je ostal v večjem delu neuresničen, je začel delovati tudi mejni prehod Rafa.

S praznimi potovalkami v Egipt, s polnimi domov

Delo palestinskih varnostnih organov na najjužnejšem koncu Gaze nadzoruje opazovalna misija Evropske unije EUBAM Rafa. Prek nameščenih kamer na mejnem prehodu palestinskim policistom in v modro oblečenim predstavnikom misije EU gleda pod prste tudi izraelska vojska. Tej pripada tudi zadnja beseda, ali bo mejni prehod odprt ali ne. "Po Hamasovi ugrabiti izraelskega vojaka Gilada Šalita je mejni prehod skoraj 80 odstotkov časa zaprt. Te zapore so ljudem zelo otežile življenje. Ko se mejni prehod po več dneh vendarle spet odpre, smo priče kaotičnim razmeram," razlaga poveljnik misije EUBAM, italijanski general Pietro Pistolese.

Izraelske oblasti zaprtje mejnega prehoda vedno obrazložijo z varnostnimi zadržki. Le redko jih podrobneje pojasnijo. Saed Abdin je s cmokom v grlu pravkar poravnal 15 dolarjev izstopne takse. "Odpravljam se v Kairo po babico. Pred dvema mesecema sem jo odpeljal na zdravljenje zaradi visokega krvnega tlaka. Tukaj je zmanjkalo zdravil in pot v Egipt je bila edina možnost," še uspe povedati, preden ga pokličejo na pregled dokumentov. Saed Abdin se na pot odpravlja le z majhnim nahrbtnikom. V gruči Palestincev, ki so po dveh kontrolah dokumentov in prtljage ob vstopu na obmejno območje pred osrednje poslopje mejnega prehoda prispeli s posebnimi avtobusi, je redka izjema. Ljudje so otovorjeni s tremi, večinoma štirimi velikimi potovalkami, toda bolj ali manj praznimi.

Devetdeset kilogramov tovora, kolikor ga smejo prenesti čez mejo, napolni kovčke pred vrnitvijo. Dvorana prihodov je prenapolnjena s povratniki. Na mizah carinikov so se znašle s kredo označene torbe, katerih vsebina se je mejnim policistom pri pregledu z rentgenskimi napravami zazdela sumljiva. "Odprite jo, gospa!" policist izdavi z rezkim glasom. "Brat moj, pusti me. Ni se ti treba mučiti, samo obleke prinašam," ga poskuša odvrniti starejša gospa, zavita v črni hedžab. Policist se ne pusti zmotiti. Ko iz potovalke potegne prvo srajco, se iz nje usuje plaz cigaretnih škatel. Prerekanje se stopnjuje. Letijo zmerljivke. Tečejo solze. Cigarete zaplenijo. Tihotapljenje obleke in cigaret je po zaprtju Gaze postalo eden izmed glavnih virov zaslužka za mnoge Palestince.

Modri dim in krokodilčki kot edini vir preživetja

Dobre pol ure pozneje ji cariniki končno vrnejo potovalke z oblekami. Gospa Fatma je še vedno na robu živčnega zloma. "Vse so mi vzeli. Mož mi je umrl že pred leti, zdaj moram sama skrbeti za otroke. V Gazi ni zaslužka in samo zato sem se odločila za prodajanje cigaret." Cariniki so ji vzeli 40 zavojev, vrednih okoli 300 dolarjev. V Gazi bi jih prodala za 600 dolarjev. "Dvakrat mi je uspelo. Prenašala sem samo manjše količine sira, tobaka, oblek in zdravil, zato so me spustili skozi. Kaj bom zdaj? Če si bom lahko sposodila denar od prijateljev, bom znova poskusila. Druge izbire nimam." Tihotapskega "podviga" gospe Fatme mediji tisti dan niso zaznali. So pa le nekaj ur kasneje na mejnem prehodu Rafa odkrili žensko, ki je poskušala družinski proračun izboljšati s tihotapljenjem petih krokodilčkov. Mladičke si je privezala za pas, jim zalepila usta, se pokrila z ohlapnimi oblačili in jih poskušala spraviti do petičnih naročnikov, ki imajo za svojimi štirimi stenami prave majhne zasebne živalske vrtove. Carinikom se je starka zdela vendarle nekoliko preobilna. Posel je padel v vodo.

Da je tihotapljenje cigaret postalo velik problem, v svoji pisarni priznava tudi direktor mejnega prehoda Samir Abu Nahle. "Ljudje resda poskušajo pretihotapiti marsikaj, toda mi jim vse odvzamemo," zatrjuje direktor. Zanj so še vedno največja težava pozna obvestila izraelske strani, ali bo mejni prehod naslednji dan odprt ali ne. Izraelce so že neštetokrat prosili, naj jih vsaj dva dni prej obvestijo o odprtju prehoda, a se to še ni zgodilo. "Včeraj so me poklicali deset čez polnoč. Takoj smo začeli vrteti telefone in obveščati zaposlene, da morajo v službo. Veste, ljudje ob tej uri že spijo. Težko jih prikličemo."

"Gospod Nahle, se kot direktor mejnega prehoda Rafa kdaj počutite kot direktor zapora z imenom Gaza?" pred slovesom povprašam vidno presenečenega sogovornika.

"Niti ne," izstreli po nekajsekundem iskanju odgovora na stenah svoje pisarne. "Kvečjemu sem vratar tega zapora. Njegov direktor je predsednik Abas."

Na drugem koncu Gaze palestinski avtoprevozniki nimajo težav z zgodnjim vstajanjem. Pred transportnim mejnim prehodom Karni postavijo svoje tovornjake v kilometrsko vrsto in čakajo, koliko jih bodo tokrat Izraelci spustili čez mejo. Karni je druga domnevna življenjska žila Gaze, ki jo pesti arterioskleroza. Po sklenjenem dogovoru z ameriško zunanjo ministrico Condoleezzo Rice bi moral Izrael dnevno dovoliti prehod 400 tovornjakom. V najboljših dneh ta številka doseže 50 vozil. Nespoštovanje dogovora in zahteve, da tovor na drugi strani do končnega cilja pripeljejo izraelski avtoprevozniki, so šoferje iz Gaze spravili ob dober zaslužek.

Družba pred sesutjem

Džihad Islim si z avtoprevozništvom služi kruh že 22 let. Kolikokrat je že prevozil dolžino ekvatorja, ne zna točno povedati. Toda sedaj le še redko šteje kilometre. S kolegi je sredi pšeničnega polja postavil šotor in razobesil plakate s pozivi k takojšnji uresničitvi omenjenega sporazuma. "Če se zapora Karnija ne bo kmalu končala, bo ob delo 400 kolegov," napoveduje Islim. "Pred intifado je prevoz zelenjave ali pohištva do izraelskih pristanišč ali na Zahodni breg stal 300 dolarjev. Ker zdaj na drugi strani meje tovor prevzamejo Izraelci, so se stroški zvišali na 5000 dolarjev. To je noro! Za primerjavo: prevoz enega zabojnika tovora od Kitajske do izraelskih pristanišč stane 1200 dolarjev," pravi Islimov kolega Mohamed Seif. "Za nameček so procedure ob vstopu postale zelo zakomplicirane. Prej sem za prehod meje potreboval deset minut. Zdaj traja postopek dve uri. Tudi če se postavim v vrsto ob sedmih zjutraj, to še zdaleč ni zagotovilo, da mi bo tega dne uspelo blago spraviti na drugo stran. Spet se zna zgoditi, da bo zaradi izraelskih varnostnih zadržkov meja ostala zaprta. Če vozim krompir, zaradi vročega sonca trpim kvečjemu jaz. Če pa imamo naložene kumarice ali paradižnik, sem z vsako uro čakanja bolj nervozen."

Večina šoferjev že tri mesece gleda v zrak. V en glas pravijo, da imajo zaradi praznih žepov težave z ženami. Za Džabra Višava, namestnika direktorja v Palestinskem centru za človekove pravice (PCHR), pripovedi avtoprevoznikov niso presenečenje. "V 39 letih popolne okupacije so vse gospodarske dejavnosti Gaze postale močno vezane na Izrael, kar je negativno vplivalo na tukajšnji industrijski razvoj in trgovino. Po umiku judovskih naselbin je Gaza postala velik zapor. Ker Izrael nadzoruje zračni prostor, mejne prehode in obmorski pas, ne moremo reči, da se je po umiku naseljencev okupacija končala." Delež ljudi, ki v Gazi živijo pod mejo revščine, je narasel na 70 odstotkov. BDP na prebivalca se je zmanjšal za 40 odstotkov. Nezaposlenost je okoli 50-odstotna.

Rezultat kolektivnega kaznovanja palestinskega ljudstva za demokratično izbiro na zadnjih volitvah je za Višava jasen: zaradi gospodarske katastrofe se podira socialna struktura družbe. Okrepil se je fenomen novačenja militantnih skupin. "Ker ljudje niso bili več sposobni skrbeti za svoje družine, so se pridružili militantnim krilom tako Fataha kot Hamasa, ki svoje člane oskrbujejo vsaj z minimalnim denarjem za preživetje. Na mesec jim dajo 300 dolarjev. Ko človek enkrat pristane na njihovem plačilnem seznamu, bo seveda sledil ukazom nadrejenih, saj je v teh brezupnih razmerah od tega denarja odvisno preživetje njegove družine." Opazili so še en skrb zbujajoč trend. Povečale so se napetosti znotraj družin. "Ko so očetje ostali brez dela, so postali nezmožni poskrbeti za osnovne potrebe svojih družin. To pa je v tej družbi velika sramota. Odzvali so se z bolj avtoritativnim odnosom do žene. Vse pogosteje je začelo prihajati do prepirov. Ko so otroci opazili spremembe, so tudi sami postali nasilni in manj spoštljivi do očeta in matere. Na koncu se je veliko takšnih zgodb končalo z ločitvami."

Višav pravi, da se pojavljajo znamenja kulture, ki ne obeta nič dobrega. Nasilje, neposlušnost, nedisciplina, nespoštovanje vladavine prava, avtoritete in hierarhičnih odnosov so zanj znanilci rušenja družbenih temeljev. "Ko teh ne bo več, je mogoče vse! Družbo lahko zajame val umorov in ugrabitev. Človekove pravice državljanov ne bodo vredne več počenega groša," črnogledo slika prihodnost z globokimi vzdihljaji. "Če ne bomo s kirurško preciznostjo kmalu posegli v družbo in ponovno vzpostavili vladavine prava, discipline in poslušnosti v družbi, smo pred globokim breznom. Na žalost tudi po oblikovanju vlade narodne enotnosti ne vidim, da bi šle stvari na bolje. Oblikovana ni bila na spodbudnih temeljih. Obsojeni smo na to, da se moramo za reševanje naših notranjih prepirov zanašati na mednarodno in regionalno posredovanje."