Tudi po dveh tednih podrobnosti predloga niso znane niti znotraj ministrstva za finance niti izbrancem, ki naj bi jim država prodala del svojega lastniškega deleža. Znani pa so obrisi Bajukove ideje, o kateri se je sicer govorilo že eno leto. Več kot polovica NLB mora ostati v slovenskih rokah. Razlog so potencialne težave z vidika finančne stabilnosti, do katerih bi lahko prišlo, če bi nadzor nad našo največjo banko prešel pod pristojnost tuje centralne banke. Vlada naj bi za ta namen organizirala holding slovenskih lastnikov, v katerem naj bi bilo poleg nje same (ohranila naj bi 25 odstotkov plus eno delnico) še nekaj slovenskih finančnih institucij in mogoče celo nefinančnih podjetij. Krog slovenskih lastnikov naj bi bil zaprt, trgovanje z lastniškimi deleži NLB zunaj kroga ne bi bilo dovoljeno. Seveda z namenom, da ne bi lastniški deleži prišli v roke tujcem, saj naj bi bil strateški interes Slovenije, da ohranimo najpomembnejše finančne institucije v domačih rokah. Zanimivo je, da je po petih letih na površje spet prišla floskula o nacionalnih interesih, s katero se poskušajo prikriti dejanski motivi in interesi tistih, ki so si tak zaprt in netransparenten predlog privatizacije NLB izmislili, in tistih, ki z manipulacijo z nacionalnim interesom želijo pridobiti predvsem zasebne koristi. Dejansko je Bajukov predlog nadaljnje privatizacije NLB ne samo demagoški, ampak predvsem strokovno nekonsistenten in nepošten do davkoplačevalcev. V nadaljevanju podajava nekaj glavnih kritičnih argumentov glede strokovne nekonsistentnosti predloga, predvsem glede vprašanja finančne stabilnosti, transparentnosti prodaje in prenosljivosti lastniških deležev, nato pa tudi glede socialne nepravičnosti. Na koncu pa podajava predlog bistveno bolj transparentne in učinkovite nadaljnje privatizacije NLB, ki bo tudi "poštena" z vidika davkoplačevalcev.
Tuje lastništvo ne povečuje finančne nestabilnosti
Minister Bajuk kot glavni argument proti prodaji večinskega dela NLB tujcem omenja možne negativne vplive na finančno stabilnost domačega finančnega sistema. Njegov argument je s strokovnega vidika zelo šibek. Gre za vprašanja glede ustreznosti izvajanja nadzora nad bančnim sistemom z vidika kapitalske ustreznosti ter zagotavljanja jamstvenih shem v primeru stečaja. Prav glede prvega je evropska komisija (EK) sprejela poenotena merila o nadzoru finančnih inštitucij, ki naj bi zmanjšala možnosti finančne nestabilnosti v posameznih članicah (gre za t.i. CRD direktivo EK oziroma za t.i. pravila Basel II, ki veljajo od 1. januarja 2007 na celotnem območju EU). Glede konkretnega vprašanja čezmejnega lastništva gre preprosto povedano za to, da se poskušajo zmanjšati finančne nestabilnosti v posameznih članicah, kadar bodisi matična banka bodisi njene podružnice v drugih članicah EU zaidejo v težave. CRD direktiva EK določa, da imajo v primeru čezmejne lastniške povezanosti bank pomembno vlogo nadzorni mehanizmi centralne banke države, od koder prihaja večinski lastnik oziroma upravljalec neke podružnice v tujini. Za lažje razumevanje vzemimo primer Bank Austria-Creditanstalt (Ba-Ca) v Sloveniji kot podružnice italijanske UniCredito banke. V primeru, da bi slovenska centralna banka postavila preveč ohlapna merila glede izračuna kreditnega in operativnega rizika in bi na tej podlagi slovenska podružnica Ba-Ca na primer oblikovala premalo rezervacij za slaba posojila in se s tem preveč izpostavila tveganjem, bi lahko italijanska centralna banka predlagala slovenski centralni banki, da se z namenom zmanjšanja potencialne finančne nestabilnosti obe centralni banki poenotita glede skupnih nadzornih mehanizmov. Če se centralni banki ne bi mogli poenotiti o strožjih nadzornih mehanizmih, bi imela odločilno besedo italijanska centralna banka, ki pač bedi nad finančno stabilnostjo UniCredito banke. Z novimi standardi Basla II se torej zmanjšujejo tveganja finančne nestabilnosti in jih nikakor ne gre razlagati, da je s tem slovenski finančni sistem bolj izpostavljen tveganjem in da je zato potrebno domače lastništvo nad bankami.
Podobno demagoški so argumenti glede jamstvenih shem za vloge varčevalcev, ki naj v primeru tujega lastništva nad NLB ne bi zagotavljali finančne stabilnosti našega finančnega sistema. Za varnost bančnih vlog komitentov NLB bi bilo v primeru večinskega tujega lastništva nad NLB poskrbljeno v okviru standardov matične tuje banke. Kar bi utegnilo skrbeti našega ministra za finance, je zgolj to, da NLB ne bi bila več ex-post dolžna financirati jamstvene sheme za primer stečaja katere izmed drugih domačih (!) bank. Toda ta strah je odveč, ker je potencialne težave mogoče zelo preprosto rešiti na dva načina. Prvič tako, da naše ministrstvo za finance jamstveno shemo prek spremembe zakonodaje preoblikuje v ex-ante sistem in da torej vse preostale banke članice sistema (razen NLB) vplačujejo v jamstveni sklad kot zavarovanje za primer stečaja posamezne izmed preostalih bank. Drugič pa tako, da država kot lastnik, ki prodaja banko, in kot regulator sistema z morebitnim večinskim tujim lastnikom doseže dogovor, ki je zapisan v delničarskem sporazumu, o tem, da prodana banka kljub temu, da postane podružnica tuje banke, še naprej ostane v ex-post sistemu jamstvenih shem.
Do težav s finančno stabilnostjo torej ne more priti zaradi evropskega načina nadzora nad finančnimi institucijami, saj ta načeloma zagotavlja večjo stabilnost. Težave se pojavljajo, ko zaradi pomanjkanja ustreznih informacij pristojne nadzorne institucije nadzora ne morejo učinkovito opraviti. Rešitev težav je torej v zagotavljanju delovanja sistema, mednarodnem sodelovanju nadzornih institucij in ne izkrivljanju lastniške strukture v nasprotju s poslovnimi interesi bank. Mednarodne bančne povezave so posledica finančne integracije in v literaturi je veliko dokazov, da lahko ta pomembno pripomore k večji učinkovitosti bank in k razvoju gospodarstev. Stabilen finančni sistem pa je lahko le učinkovit finančni sistem. Pri odločitvi o načinu privatizacije bank bi zato moralo biti na prvem mestu povečanje učinkovitosti banke in ne problem nadzora.
Zaprti holding slovenskih lastnikov lahko pomeni večjo nevarnost finančne nestabilnosti
Iz zgoraj povedanega je očitno, da gre pri uporabi argumenta potencialno ogrožene finančne stabilnosti v podporo zaprtemu holdingu slovenskih lastnikov za zelo prozorne manipulacije in da so v ozadju drugi interesi. Tak holding težav s finančno stabilnostjo ne bi reševal, ampak bi jih nasprotno lahko celo povzročal. Gonilo oblikovanja holdinga bo država. Vanj bo seveda povabila trenutni politični oblasti prijazne investitorje. S tem jim je dan jasen signal, da jih država obravnava preferenčno. Ker delnice banke ne bodo prosto kotirale na borzi, seveda trg kapitala prek cen ne bodo izvajal pritiska na odgovorno poslovanje banke. To so idealne razmere za povečanje t.i. problema moralnega hazarda pri poslovanju banke. Podobno kot jo je država prej uporabljala za dajanje politično motiviranih posojil, ki so se izkazala za slaba, bodo to sedaj lahko počeli člani holdinga. Več kot polovica lastništva banke in odkrita protekcija s strani države jim bosta dovoljevala bolj tvegano obnašanje. Banka jim bo lahko služila kot vir financiranja poslov po pogojih, ki sicer ne bi bili upravičeni z vidika tveganja. Tovrstno lastniško strukturo NLB smo že imeli pred letom 1990, in kot vemo, se je zgodba končala s prisilno sanacijo NLB (ki smo jo financirali davkoplačevalci in ne tedanji lastniki!), ker je NLB dajala preveč slabih kreditov svojim lastnikom. Po drugi strani pa Bajukov predlog prinaša še dodatna tveganja, ker naj bi bila med novimi lastniki večina finančnih institucij. To pomeni, da se bodo zaradi moralnega hazarda težave na drugih segmentih finančnega trga lahko kaj hitro prenesle tudi na največjo slovensko banko. Potencialne težave s finančno stabilnostjo pa bo potem spet reševala država z našim, davkoplačevalskim denarjem.
Nacionalni interes, socialna pravičnost
Kot lahko vidimo, je mogoče vprašanje finančne stabilnosti povezovati z nacionalnim interesom le, če bi nam holding slovenskih lastnikov NLB prinašal izrazite neto koristi, torej da bi nam nedvoumno zagotavljal večjo finančno stabilnost. V tem primeru bi morda lahko država celo pristala na nekoliko nižjo kupnino. Vendar so koristi z vidika finančne stabilnosti, kot sledi iz zgoraj zapisanega, vse prej kot očitne.
Če hočemo govoriti o nacionalnem interesu v zvezi z nadaljnjo privatizacijo NLB, ne smemo prezreti dejstva, da je bila banka sanirana z davkoplačevalskim denarjem. Davkoplačevalci v zameno nimamo nikakršnih lastniških deležev v banki. Koristi imamo samo od dela dobička, ki se steka v proračun. Zato bi morali dati osrednji pomen pri prodaji državnih deležev v NLB kriteriju najvišje možne cene. Na tak način bi davkoplačevalci za denar, ki smo ga vložili v sanacijo NLB, dobili največ. S prodajo znotraj holdinga slovenskih lastnikov pa bo to praktično nemogoče doseči. Prvič, holding organizira država sama. Torej je ona tista, ki vabi samo nekaj izbranih investitorjev. S tem daje jasen signal, da je pripravljena na nižjo ceno. Ob odsotnosti konkurence na strani povpraševanja (ki bi jo na primer dosegli na mednarodnem razpisu) bodo slovenski investitorji racionalno pripravljeni ponuditi nižjo ceno. Vsi se še spomnimo, da leta 2002, ko je država prodajala deleže v NLB, nihče izmed domačih investitorjev kljub polnim ustom nacionalnega interesa ni bil pripravljen za delnice NLB plačati toliko kot tuji strateški partner. Tudi po znižani ceni ne. Drugič, holding zaprtega tipa bo omejil člane pri razpolaganju s tem premoženjem. Prodajali ga bodo lahko praktično le med sabo. Za nelikvidno premoženje pa je vsak racionalen investitor pripravljen ponuditi le nižjo ceno. Na iracionalnost slovenskih investitorjev pri tem ne gre računati. Le zakaj bi domači investitorji želeli investirati v tako nelikvidno naložbo? Seveda zgolj v pričakovanju, da bo nekoč ta naložba postala likvidna in jo bodo po visoki ceni in s prevzemno premijo lahko prodali "pravemu" tujemu strateškemu lastniku.
Med celotnim procesom lastninskega preoblikovanja se je podobno kot v vseh tranzicijskih državah tudi v Sloveniji vseskozi odpiralo vprašanje socialne pravičnosti privatizacije. Čeprav nobena odmevna privatizacijska zgodba ni dobila ustreznega sodnega epiloga, se še vedno dvomi o meritornosti oziroma upravičenosti velikih premoženjskih koristi, do katerih so prišli nekateri posamezniki. Govorilo se je o legalni kraji. Le malokdo se zaveda, da ob ideji holdinga slovenskih lastnikov, tako kot je bil predstavljen javnosti, ponovno odpiramo podobno vprašanje, saj se nam ob realizaciji te ideje ponovno obeta že videna legalna kraja s strani nekaj privilegirancev.
Za razumevanje tega se velja spomniti, da smo v procesu sanacije bank sanirali banki (NLB in NKBM), ki sta pred sanacijo imeli jasno določene lastnike. To so bila podjetja v družbeni lasti. V normalnih razmerah velja, da izgube banke krijejo njeni lastniki. Prav tako naj bi jo s svežim kapitalom sanirali lastniki. Pri nas je bil s tega vidika podjetjem podeljen odpustek. Breme kritja izgub zaradi slabih terjatev in negativnih tečajnih razlik, ki so nastale v gospodarstvu in presegle vrednost lastniškega kapitala bank, je s približno 600 milijoni evrov davkoplačevalskega denarja nase prevzela država. To pomeni, da se je v procesu lastninskega preoblikovanja v Sloveniji "privatiziralo" več premoženja, kot bi se ga, če bi breme sanacije nase prevzeli lastniki, tj. podjetja. Istočasno vemo, da se je veliko tega premoženja na nemeritoren in ekonomsko neupravičen način skoncentriralo v rokah peščice ljudi, ki jim je uspelo izkoristiti dejstvo, da je na nerazvitem trgu kapitala mogoče poceni priti do precej premoženja. Med njimi so mnoga imena iz finančnega sveta, ki se pojavljajo tudi kot kandidati za članstvo v holdingu slovenskih lastnikov NLB. Zgoraj je pojasnjeno, da bo prodaja deleža banke njim zaradi zaprtosti pomenila prodajo po močno znižani ceni. To pomeni, da bomo med tistimi, ki bodo do premoženja banke prišli poceni, ponovno gledali osebe, ki so se nekoč že okoristile pri privatizaciji premoženja podjetij. Tega premoženja pa je bilo več ravno zaradi tega, ker se je za sanacijo bank uporabilo premoženje davkoplačevalcev.
Na podlagi povedanega ministru za finance javno postavljava dve zelo preprosti vprašanji. Prvič, zakaj se želi država (na račun nas davkoplačevalcev) odpovedati polni kupnini za NLB, če od prodaje zaprtemu krogu izbranih podjetij ni nobenih očitnih koristi, kvečjemu tveganje za finančno stabilnost? Še posebej, ker je že vnaprej jasno, da bodo koristi šle v zasebne roke lastnikov izbranih slovenskih podjetij, večinoma njihovim menedžerjem. Drugič, zakaj bi država po znižani ceni prodajala deleže v NLB, ki smo jo sanirali vsi davkoplačevalci, le peščici privilegiranih posameznikov ali podjetij?! Če je kdo upravičen do popusta pri tem poslu, smo to samo davkoplačevalci. Torej, zakaj ne bi država pod enakimi pogoji omogočila nakupa delnic vsem domačim fizičnim in pravnim osebam?
Namesto netransparentnega in za davkoplačevalce škodljivega načina druge faze privatizacije NLB, kot ga predlaga minister Bajuk, predlagava boljši načrt. Pri tem so najina izhodišča, prvič, da je treba vzpostaviti lastniško strukturo, ki bo dolgoročno zagotavljala učinkovito upravljanje, konkurenčnost in optimalni razvoj NLB; drugič, nujna je transparentnost vseh transakcij in s tem upoštevanje interesov in pravic vseh delničarjev; tretjič, treba je težiti k doseganju najvišje možne prodajne cene; in četrtič, razmišljati je treba tudi o pozitivnem vplivu privatizacije NLB na razvoj domačega kapitalskega trga.
Boljši načrt privatizacije NLB
S tega vidika predlagava, da se oblikuje naslednja lastniška struktura NLB: 49 odstotkov strateški lastnik, 25 odstotkov + 1 delnica država, 26 odstotkov razpršeni lastniški deleži. Pomembno je, da cena, po kateri se bodo prodajale delnice NLB institucionalnim investitorjem, ne sme biti nižja od večkratnika cene, dosežene v prvi fazi privatizacije (2,7-kratnik knjigovodske vrednosti). Predlagava, da se znotraj 26-odstotnega deleža, namenjenega razpršenim lastnikom, od 11 do 16 odstotkov delnic prek javne prodaje proda domačim in tujim portfeljskim naložbenikom (po enaki ceni kot strateškemu lastniku), od 5 do 10 odstotkov delnic pa naj se po določeni preferenčni shemi (denimo 10-15 odstotkov pod ceno, doseženo pri prodaji strateškemu lastniku) proda prek javne prodaje domačim fizičnim osebam. Na tak način bomo omogočili vsem davkoplačevalcem, da enakopravno sodelujejo pri privatizaciji premoženja, ki se je saniralo z njihovim denarjem. Hkrati pa tako tudi populariziramo privatizacijo NLB med davkoplačevalci. Na podoben način so privatizirali državna podjetja tudi v Veliki Britaniji.
Pomembno je, da se z namenom zagotovitve transparentnosti postopka privatizacije delnice NLB takoj uvrstijo v borzno kotacijo na Ljubljanski borzi, medtem ko naj država s strateškim lastnikom (s KBC ali kom drugim) sklene delničarski sporazum, ki vsebuje jasno zavezo, da strateški lastnik dolgoročno ne bo povečal svojega deleža v NLB nad 49 odstotkov. Hkrati je pomembno NLB omogočiti potreben dodatni kapital za širitev njenih poslovnih interesov v tujini. Eden izmed zelo učinkovitih načinov je, da se NLB po avstrijskem vzoru kapitalsko širi v tujini prek finančnega holdinga (denimo NLB International), kjer bi bila lahko lastniška struktura drugačna kot v matični NLB (denimo NLB 51 odstotkov, preostalih 49 odstotkov pa strateški lastnik in portfeljski naložbeniki). Kot je znano iz revizijskega poročila Banke Slovenije, je NLB danes precej izpostavljena tveganjem zaradi svojih naložb v tujini in bi potrebovala dokapitalizacijo za zmanjšanje svoje kapitalske izpostavljenosti. Prepričana sva, da predlog finančnega holdinga NLB International zmanjšuje potencialno izpostavljenost in tveganja matične NLB zaradi prisotnosti v tujini, hkrati pa predstavlja ustrezno organizacijsko obliko, ki zagotavlja potreben kapital za nadaljnji prodor NLB v tujino ter omogoča dolgoročno uveljavljanje strateških poslovnih interesov NLB in slovenskih podjetij na teh trgih.
Dr. Igor Masten je docent na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Dr. Jože P. Damijan je izredni profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti.
