Sedemindvajsetletni mladenič si resda ne more privoščiti kratenja časa. Odkar je pred tremi leti diplomiral iz angleške literature, se žene za dodatnim znanjem. Rad bi naredil magistrski študij. Dodatna izobrazba je zanj edino zagotovilo, da bo laže prišel do dobre službe.

Eno samo odpovedovanje

Odkar njegov oče zaradi starosti ne more več delati - svoje zdravje je pustil na izraelskih gradbiščih - je Ibrahim kot najbolje izobraženi med svojimi petimi brati in šestimi sestrami odgovoren za večji del družinskega proračuna.

Njegove sanje so sanje vsakega mladega Palestinca. Želi si normalno dobro življenje brez pomanjkanja. Da je končal srednjo šolo, se sme zahvaliti trdemu garanju očeta. Šolnino za diplomski certifikat si je moral prislužiti sam. "Pri 17 letih sem začel poučevati otroke v sosednjih vaseh osnov angleščine in arabske gramatike." Dve leti je na stran polagal vsak šekel, ki so mu ga v roke stisnili otroci. Ko je nabral 6000 dolarjev, je ponosno izpolnil vpisni obrazec na univerzi. V roku je diplomiral, se vmes zaljubil in poročil. Z ženo živita v hiši njegovih staršev. Vas Aškadžija leži tik ob transportnem mejnem prehodu Karni, čez katerega naj bi se palestinski tovornjaki, polni zelenjave, sadja in pohištva, valili proti izraelskim pristaniščem in na Zahodni breg.

Za Ibrahimovo družino bližina izraelske meje nikoli ni predstavljala obljubljene dežele. Dokončno se je prekletstvo nanje zgrnilo pred sedmimi meseci, ko so izraelski tanki zapeljali čez njihovo dvorišče in z zemljo zravnali nasad 53 oljk, glavni vir preživetja družine. Beg pred raketnimi izstrelki vzhodnih sosedov ni uspel trem sorodnikom. Izraelski vdor v Gazo je bil povračilo za ugrabitev vojaka Gilada Šalita, ki je še vedno v rokah oboroženega krila Hamasa brigad Izadin Al Kasam.

Ibrahim se mora zahvaliti precejšnjemu naključju, da družini še uspeva plavati nad mejo revščine. Pod njo je po zadnjih podatkih potonilo že 70 odstotkov od 1,4 milijona prebivalcev Gaze. Zaradi svoje izobrazbe je delo dobil na tukajšnji podružnici Svetovne banke. Ko ob štirih popoldne konča prelaganje papirjev, kravato zamenja za natakarsko uniformo.

Nad dvanajsturnim delavnikom se ne pritožuje. Tisoč dolarjev, ki jih zasluži, je za Gazo resda majhno bogastvo. Toda Ibrahim mora poskrbeti za družino: "Skoraj zmeraj me pričaka kakšna iztegnjena roka, le težko kaj prihranim za magisterij." Kdaj bo zbral 16.000 dolarjev in spet ponosno izpolnjeval vpisni obrazec, si ne upa sanjati.

Potrpljenja zmanjkuje

Da bi se za Palestince resnično zavzele arabske države, ki so pred dvema dnevoma sklenile vrh Arabske lige v savdski prestolnici Rijad, ni med njegovimi željami. Šefi držav 22-članske organizacije so vnovič potrdili mirovno ponudbo Izraelu. Kljub pritiskom ZDA in željam Izraela po bolj "pragmatičnem besedišču" pet let stare pobude takratnega kronskega princa Abdulaha so jo arabski voditelji sprejeli brez dopolnil. Izraelu še naprej ponujajo vzpostavitev polnih diplomatskih odnosov, če ta v zameno konča okupacijo, se umakne na meje izpred šestdnevne vojne leta 1967, dovoli "pravično rešitev begunskega vprašanja" in prizna palestinsko državo. Izrael se temu upira.

Vsej diplomatski mrzlici navkljub Ibrahim ne namerava v Gazi čakati na uresničitev nacionalnih sanj palestinskega ljudstva. "Ko magistriram, se bomo z ženo odselili. Odločitev je padla. Najraje bi šel v Evropo. Veste, Gaza ni kraj, kjer se sanje zlahka uresničijo," pristavi.