Je eden od le dveh slovenskih preiskovalcev, ki imata mednarodno licenco ameriškega združenja poligrafistov APA. Po dolgoletni praksi na policiji je ustanovil Inštitut za psihofiziološke študije PARES.

Ali po tisočih srečanj z lažnivci vseh vrst lahko njihova dejanja strnete v ugotovitev, zakaj ljudje lažemo?

Zaradi koristoljubja. Da bi na lažji način nekaj pridobili ali pa da bi se izognili posledicam svojega dejanja. Motiv je vedno izogniti se posledicam ali pridobiti korist. Razen pri patoloških lažnivcih, ki pravzaprav sami ne vedo, zakaj to počno. Ampak z njimi se poligrafija ne ukvarja.

Kaj pa dejanja, ki še niso bilo storjena? Ali je mogoče zaznati, kaj se plete v glavi bodočih storilcev?

Seveda, če gre za načrtovano dejanje, če o njem nekdo razmišlja, se nanj pripravlja. In to se da preveriti, saj se telo odzove z zaznavnimi reakcijami. Poligrafska naprava beleži fiziološke odzive, testi so sestavljeni tako, da so v njih obremenjujoča in popolnoma neobremenjujoča vprašanja. Ko pride do velikih razlik v reagiranju pri teh dveh skupinah vprašanj, se mora poligrafski strokovnjak vprašati, zakaj nekdo v enakih pogojih, ko sedi na istem stolu v istem prostoru, nenadoma spremeni odzive, zakaj njegov fiziološki sistem začne funkcionirati tako zelo drugače. Zakaj diha drugače, zakaj mu srce bije hitreje ali počasneje, zakaj se mu spremeni pritisk v ožilju, zakaj pride do adrenalinskega odziva. Vprašati se mora, ali ga je določeno vprašanje prestrašilo in kaj je povzročilo ta strah, če ni povezan z nečednim dejanjem.

Pa ni mogoče, da se izurjen lažnivec sploh ne bi več odzival na svoje potvarjanje resnice?

Moralni sistem je vsajen tako globoko, da se sproži tudi pri okorelih lažnivcih. Telo se odzove predvsem zaradi strahu pred posledicami laganja, strah nas je, da bi naše laži odkrili. Ključna beseda je torej strah pred odkritjem, ki lahko prinese hude posledice. V človeškem mehanizmu se sproži reakcija boja ali bega, ki se na poligrafski napravi zelo lepo vidi. Pri preprostem stimulativno adaptativnem testu si ljudje izberejo številko od dva do deset, nato pa odgovarjajo na vprašanja poligrafista, za katero številko gre. Čeprav v resničnem življenju ne bo nikakršnih posledic, pa se vseeno že zaradi drobne laži sproži tako močan refleks, da se funkcioniranje organizma spremeni. Gre za zelo globoko vkoreninjen odziv.

Kako pa z je ločevanjem med strahom pred posledicami in jezo, ki jo lahko vzbudijo neprijetna vprašanje pri nedolžnem testirancu?

Strah in jeza sta čustvi, kjer človeški organizem reagira zelo podobno in fiziološka slika obeh odzivov je podobna. Reakciji jeze se da izogniti tako, da pred izvajanjem testiranja izprašani osebi vnaprej poveš vsa vprašanja in jih razjasniš...

… čisto vsa vprašanja?

Absolutno. Pomembno je, da jih preiskana oseba razume, na tak način se izognemo reakciji jeze ali pa reakciji nerazumevanja, presenečenja. Etično in strokovno je, da oseba prej izve za vsa vprašanja, ki morajo biti zastavljena natanko tako, kot jih je poligrafist prej predstavil. Če testiranja ne izvajaš strokovno, lahko pride do hude napake. Človeka presenetiš z vprašanjem, reakcija je podobna kot pri strahu zaradi laži, zato oceniš, da je naredil nekaj, česar seveda ni. Vzrok za to pa je nestrokovnost poligrafista.

Je mogoče poligrafista tudi pretentati?

Da se pretentati slabo pripravljenega in nestrokovnega poligrafista. Nekatere službe po svetu šolajo svoje pripadnike, da poskušajo prevarati preiskovalca. Če pa je ta usposobljen in če se pripravi na vsako testiranje, opazi, da prihaja do reakcij, ki niso logične, ki so neobičajne. Potem test dopolni, tako da ta jasno pokaže morebitne poskuse goljufije.

Že nekaj časa ste »civilni« poligrafski preiskovalec. Kdo uporablja tovrstne storitve?

Poligrafska testiranja so uporabna na področju preverjanja izjav za kadrovske namene, pri preverjanju lojalnosti kadrov, pri preiskovanju kaznivih dejanj in kršitev internih pravilnikov in navodil, nenazadnje tudi pri preverjanju partnerjev v medosebnih odnosih.

Sliši se kot drsanje po meji kršenja človekovih pravic…

Pogoj za to, da etičen in strokovno usposobljen poligrafski preiskovalec izvede testiranje, je (Juratovec zelo poudarjeno skoraj črkuje besede) ozaveščen prostovoljni pristanek. Če oseba, ki je mentalno zdrava, pristane na preverjanje verodostojnosti svojih izjav, potem ni nobenih zadržkov, da testiranja ne bi izvedli. Etičen in strokovno usposobljen poligrafist ne bo testiral nikogar, ki je v to prisiljen. In v postopku pred testiranjem sam ugotovi, ali je ta oseba zares ozaveščeno prostovoljno pristala na preizkus.

Kaj nam zagotavlja, da imamo pred sabo etičnega preiskovalca, ne pa priučenega šarlatana, ki nas bo zaradi napačne interpretacije reakcije označil za krive?

Obvezni sestavni del pristanka na testiranje je izvedba stimulativno adaptativnega testa, ki pokaže, da naprava deluje, da je poligrafski preiskovalec strokovnjak in da bo testiranje pokazalo resničnost izjav ali stališč. Nekdo, ki govori resnico, potem nima razloga, da na testiranje ne bi pristal. Pred vsakim testiranjem je treba ne samo absolutno zahtevati stimulativno adaptativni test, pravico ima videti tudi certifikat, ki dokazuje usposobljenost preiskovalca. Ko greš k avtomehaniku, imaš pravico vprašati, ali so izšolani, ponavadi pa imajo že kar na steni obešeno dokazilo, da so se šolali v tovarni ali pri znanem mojstru. Enako velja za poligrafiste, dobri imajo ustrezne certifikate.