Pa te skupne točke sploh ni tako težko doumeti, če smo o njej le pripravljeni razmisliti. Laž, resnica in mednarodni odnosi so rezultat človekove družbene prakse. Skozi to prakso dobijo pomen, zato je, dokler ljudje nismo bogovi in se lahko vedno motimo, o laži in resnici v mednarodnih odnosih bolje razmišljati kot o kontinuumu, kjer imamo na eni strani bolj ali manj verjetne resnice in na drugi bolj ali manj razvidne laži.
Takšen pristop izhaja predvsem iz prakse predstavnikov držav v mednarodnih odnosih. Včasih ji rečemo kar praksa držav, ampak takšen govor je le priročna "fasada", za katero je mogoče skriti marsikatero neprijetno resnico in še bolj pritlehen interes. Skozi prakso predstavnikov držav se namreč mednarodnopravna pravila, ki urejajo in konstituirajo sodobno mednarodno skupnost, tako ustvarjajo, reproducirajo in spreminjajo kot tudi spoštujejo in kršijo. Ta praksa je hkrati zakonodajna, izvršna in celo sodna, saj predstavniki držav v primerih, ki zadevajo njihovo državo, večinoma sami (razsodbe sodišč in arbitraž so redkost, ker morajo države na njih vnaprej pristati) tolmačijo obstoječa pravila. Izmed teh raznorodnih tolmačenj, ki ne bodo nikdar priznala, da bi njihova država kakorkoli kršila obstoječa mednarodnopravna pravila, se glede nekaterih skupnih vprašanj postopoma le izoblikuje prevladujoče tolmačenje. Slednje ni odvisno toliko od teže argumentov kot od moči (npr. hegemonske) ene ali več držav, ki svojo resnico, in s tem tudi razlikovanje med resnico in lažjo, vsilijo drugim. Počasi se pri teh resnicah, ki so del mednarodnopolitične igre, pozabi, kako so nastale. Zato so lahko laži v mednarodnih odnosih tudi priročne "resnice".
Takšna "resnica", ki je v preteklem desetletju morda najbolj zaznamovala mednarodne odnose, je bila obstoj t.i. orožja za množično uničevanje v Iraku. Danes je obstoj tega orožja gotovo videti kot prozorna laž, takrat pa se je na podlagi "resnice" o njegovem obstoju vsebinsko utemeljevala dopustnost kršenja mednarodnopravnega reda in preživelost Organizacije združenih narodov, če se ne podredi željam ZDA. Verjetje vanj je vodilo v agresijo na Irak brez jasne avtorizacije varnostnega sveta ZN. Na poti te laži k "resnici" so s svojim ravnanjem pripomogli predstavniki številnih držav, saj vsako odstopanje od obstoječega mednarodnega prava zahteva vsaj legitimnost, če je že legalnost sporna. Vsaj predstavniki ZDA so za to orožje vedeli, predvsem ker so ga Iraku v preteklosti prodajali, drugi pa so bili prepričani o njegovo "resničnosti", še preden so lahko presojali težo argumentov. Za resnico jim je jamčila tako moč avtoritete kot njihova ubogljivost.
Ko se je kasneje ta "resnica" izkazala za laž, so vsi skupaj pozabili, kako so sodelovali pri njenem ustvarjanju. Nadomestile so jih druge "resnice", na podlagi katerih naj bi bila okupacija Iraka upravičena. Ali so tudi te na tako trhlih temeljih kot prvotna "resnica" o obstoju orožja za množično uničevanje? Če se jih lotimo znanstveno in zdravorazumsko, bomo v njih našli vsaj kali zlaganosti. Diplomati bodo gotovo ugovarjali, da je v tem primeru govor o resnici in laži preveč poenostavljajoč in zato neprimeren. Za diplomatsko prakso naj bi veljala drugačna merila ter razmerja med (posvečujočimi) cilji in (nujnimi) sredstvi. Dokler kot predstavniki držav govorijo tudi v našem imenu, jim velja vsaj malo oporekati.
Čeprav ju ni mogoče povsem enoznačno razmejiti, sta laž in resnica torej sestavni del našega razmisleka o mednarodnih odnosih. Povsem človeško je ločevati večje in manjše laži in biti bolj ali manj prepričan o resnicah. Pomembno je, kdo v mednarodnih odnosih govori v imenu laži in kdo v imenu resnice ter kdo ju ločuje. Jim res kaže slepo zaupati ali pa bi bilo bolje prej malo premisliti?
