Pentagon tako načrtuje povečanje števila kopenske vojske in marincev z zdajšnjih 667.000 na vsaj 749.000 dolarjev, kar ga bo skupaj z opremo in urjenjem letno stalo dodatnih 7,5 milijarde dolarjev.
Število vojakov je še vedno daleč pod ravnijo iz obdobja hladne vojne, vendar pa pri pretresanju vojaške porabe v kongresu ugotavljajo, da so se medtem močno okrepile vrste pogodbenih civilnih sodelavcev, ki zdaj opravljajo naloge, ki so jih v preteklosti opravljali uniformiranci. Samo v Iraku naj bi jih bilo trenutno več kot 100.000, mnogi med njimi na donosnih in neobvezujočih pogodbah.
Vreča brez dna za nova orožja
Toda večinski del porasta proračunskih sredstev so v minulih letih vendarle pobrale nenasitne zahteve Pentagona po novih dragih vrstah orožja. Medtem ko je ameriški obrambni proračun še leta 2001 znašal 300 milijard dolarjev, pričakujejo, da se bo letos ustavil pri 530 do 569 milijardah, predvsem glede na pogodbe, ki jih je vojska podpisovala z različnimi podjetji. Med take vojaške raziskave spada razvoj zelo drage elektronske uniforme s tremi zaščitnimi plastmi in z elektronskimi monitorji opremljene čelade v slogu vojne zvezd, ki bosta vsakega vojaka spremenili v pol človeka pol stroj - ali, kot je za The Economist povedal eden vodilnih na tem projektu: v F-16 na dveh nogah.
Za najdražji oborožitveni program v zgodovini velja tako imenovani ameriški Future Combat Systems (FCS), ki naj bi zahteval okoli 145 milijard dolarjev, do leta 2015 pa zagotovil, da bi bila tretjina ameriških vojaških sil robotizirana. V obrambnih odborih predstavniškega doma in senata, ki ju zdaj obvladujejo demokrati, naj bi prav te stroške vzeli pod natančen drobnogled. ZDA imajo trenutno "na terenu" po svetu okoli 2500 bojnih sistemov brez človeške posadke, vendar so to večinoma tako imenovani leteči droni različnih zmogljivosti. Prav tako so razvile okoli 20 daljinsko vodenih zemeljskih sistemov (UGV - unmanned ground vehicles) in jih tudi že uporabile v Iraku.
Bodoči bojni sistemi
V okviru FCS ameriške firme razvijajo tri revolucionarna zemeljska vozila brez posadke. Po laboratorijih se že pelje robot SUGV (Small Unmanned Ground Vehicle), malo vozilo, težko do 15 kilogramov, ki ga lahko vojak prenaša v nahrbtniku, opremljeno pa je s sedmimi vrstami senzorjev za vsa dogajanja na bojišču kot tudi v rovih, votlinah, kanalizaciji. Družba BAE se je lotila vozila v velikosti poltovornjaka v dveh inačicah - napadalni in opazovalni. Na bojno polje ga bo mogoče dostaviti s transportnim letalom c-130 ali pa s helikopterjem. Lockheed Martin razvija tako imenovano "mulo" (MULE - Multifunction Utility/Logistics and Equipment). Gre za 2,5 tone težko vozilo brez posadke, ki bo v eni svoji inačici tovorilo opremo za dva pehotna oddelka, v drugi služilo za odkrivanje in odstranjevanje min, tretja pa bo pokazala tudi zobe, oborožena s strojnico in protitankovskim orožjem. Bo besedah Genea Hollequea, enega od direktorjev v Lockheedu, je "mula" ključna komponenta FCS, ki je pravzaprav skupek zelo različnih in mobilnih daljinsko in samovodenih zemeljskih in zračnih bojnih sistemov oziroma robotov.
ZDA pri tem načrtovanju niso edine. Kar 32 držav na svetu razvija svoje vojaške samodejne sisteme. Znanstveniki britanskega Qinetiqa so se tako že pred časom pohvalili s poskusnim lovskim letalom-robotom.
Etične dileme
Z začetkom konca človekove neposredne navzočnosti na bojnem polju se odpira še cel sklop vprašanj, pred katerimi se snovalci in naročniki novih orožij sramežljivo skrivajo. Nobeden od dokumentov, ki zadevajo ameriško vojaško robotizacijo, tako niti približno ne omenja ženevske konvencije, ki je med drugim postavila pravila za ravnanje z bolnimi, civilisti, ranjenci v vojni. Bob Quinn, vodilni menedžer Fosterja Millerja, izdelovalca samohodnega izvidniškega robota Talon, ki ga uporabljajo tako v Iraku kot Afganistanu, je na očitke o poštenosti njegove uporabe odvrnil, da bitka s terorizmom ni noben fairplay. Toda največja nočna mora snovalcev "bojnega sistema prihodnosti" so računalniški hekerji. Američani že vedo, zakaj, saj so se sami pohvalili, da so ob napadu na Jugoslavijo leta 1999 s pomočjo svojih hekerjev vnesli napačne podatke o ciljih v računalniški sistem letalske obrambe Jugoslovanske armade.
