Dviganje temperature zdaj že močno spominja na videni lov na čarovnice pred načrtovanim napadom na Irak. Toda tokrat bo predsednik George W. Bush le težko zbral široko koalicijo voljnih, ki bi bila pripravljena po iraškem blatu zabresti v še globlji živi pesek na Bližnjem vzhodu.
EVROPSKA ZADRŽANOST
Busheva administracija se trenutno preizkuša v tako imenovani diplomaciji ostrih robov. Skeptične čezatlantske zaveznike vztrajno poskuša prepričati, naj EU proti Iranu vendarle uvede obsežnejše gospodarske sankcije od tistih, ki so bile lanskega decembra potrjene v varnostnem svetu Združenih narodov. Spisek novih želja Washingtona je obsežen. Evropske države naj prekinejo celotno poslovanje z Iranom, ukinejo naj vse izvozne kredite za podjetja, ki poslujejo z Iranom, in končajo naj vse bančne transakcije.
Namen teh ukrepov je jasen. Iranskemu gospodarstvu je treba zadati tako močan udarec, da bo predsednik Mahmud Ahmadinedžad zaradi rastočega domačega nezadovoljstva nad visoko brezposelnostjo in inflacijo prisiljen popustiti v pogajanjih o jedrskem vprašanju.
Izvajanje dodatnega pritiska na skrajno konservativnega Ahmadinedžada sovpada z napetim notranjepolitičnim ozračjem v Iranu. Po decembrskem porazu predsednikovih somišljenikov na lokalnih volitvah tudi kleriki in opozicija začenjajo stopnjevati pritisk na Ahmadinedžada zaradi njegove goreče retorike, ki naj bi že nekajkrat ogrozila delo osrednjega jedrskega pogajalca Alija Laridžanija. Ker so številni časopisi v lasti pomembnih verskih dostojanstvenikov napadli Ahmadinedžadovo preseganje pristojnosti v jedrskih pogajanjih, se zdi, da vrhovni verski voditelj Irana ajatola Ali Hamenej ne stoji več trdno za predsednikom. Je možen preobrat? Nekateri zmerni politiki na Zahodu si iranska notranjepolitična trenja dejansko razlagajo kot priložnost. Notranja razprava bi lahko po najbolj optimističnih ocenah celo vodila v prekinitev iranskega jedrskega programa.
Morda tudi zato evropske države za zdaj ne želijo slediti ameriškim željam za uvedbo novih sankcij. Predobri so posli z Iranom, da bi se jim povsem odpovedali. Predvsem Nemčija in Italija za zdaj kljubujeta ameriškim diplomatom. Zadržki Unije imajo poleg obstoječega upanja na pogajalski preboj še dodaten strateški gospodarski razlog. Sedemindvajseterica namreč potihoma računa, da bo zemeljski plin iz Perzije prej ali slej pripomogel k zmanjšanju energetske odvisnosti od ruske nafte. Kot gesto dobre volje Washingtonu bodo evropski zunanji ministri sredi meseca vendarle odobrili zamrznitev premoženja posameznim Irancem in iranskim podjetjem, kot to zahteva resolucija varnostnega sveta. Zgovoren dokaz, kako sumničava je Evropa do ameriških namer, kaže tudi to, da se bo EU do te odločitve dokopala le slab teden pred koncem 60-dnevnega ultimata za zaustavitev plemenitenja urana.
Sočasno z diplomatskimi pritiski ZDA ponovno začenjajo razkazovati vojaške mišice. V začetku januarja so v Perzijski zaliv napotile dodatno letalonosilko. Upravičeno se zastavlja vprašanje, ali gre res zgolj za zastraševanje. Počasno kopičenje orožja in vojakov v že tako militarizirani regiji (ameriški vojaki so nastanjeni v obeh največjih iranskih sosedah v Iraku in Afganistanu) utegne iz "pogajalskega aduta" hitro preiti v "nadaljevanje diplomacije z drugimi sredstvi", kakor se v političnem žargonu reče vojaškemu napadu oziroma vojni. Čeprav je predsednik Bush po demokratski zmagi na kongresnih volitvah notranjepolitično močno ranjen voditelj in si načeloma nove vojne po brodolomu v Iraku ter vse večjih težavah v Afganistanu ne more privoščiti, ostaja trdno prepričan, da Iranu ne bo dovolil izdelave jedrskega orožja.
KIRURGI BREZ INFUZIJE
Največkrat se kot možni vojaški scenarij omenja tako imenovani kirurški napad na skrbno izbrane cilje. Poleg jedrskih obratov v Natanzu in Bušerju bi utegnile ZDA in Izrael samostojno oziroma v sodelovanju bombardirati še oporišča revolucionarne garde po vsej države. Morebiti bi kopenske sile utegnile zasesti del mejnega območja z Irakom ter iransko ozemlje ob Hormuški ožini, s čimer naj bi preprečile iranske povračilne napade na tankerje v Perzijskem zalivu.
Predsednik Bush za napad ne bi potreboval formalnopravne odobritve kongresa. Poseg bi lahko opredelil kot del široko zastavljene vojne proti terorizmu, ki jo je kongres odobril tik po napadih 11. septembra. Ali bi republikanska stranka preživela ta politični salto mortale, je drugo vprašanje. Dilema, ali bi napad preživel Bližnji vzhod, kjer utegne iraška državljanska vojna izbruhniti v prvo svetovno konfesionalno vojno med šiiti in suniti, je ta čas očitno potisnjena v ozadje. Vsaj z ameriškega notranjepolitičnega stališča je časovnica za morebitno oboroženo posredovanje jasna: Bela hiša mora napad na Iran izvesti letos. Naslednje leto bodo ZDA sredi predsedniške predvolilne bitke. Novo vojno si bo republikanska stranka takrat težko privoščila.
