Klinični center, katerega dejavnost je najbolje podkrepljena iz državnega proračuna in med drugim obsega ustrezno zdravstveno oskrbo za vse bolnike, ki jih zaradi zahtevnosti zdravljenja v edino terciarno ustanovo v Sloveniji napotijo iz drugih bolnišnic, v posamezni dejavnosti obravnava največ 300 akutnih bolnikov na zdravnika in le do 234 obteženih primerov na zdravnika. Državni sekretar na ministrstvu za zdravje Dorjan Marušič pojasnjuje, da bi rezultati primerjave lahko bili popačeni zaradi slabo pojasnjenih navodil pri zbiranju podatkov.
Najbolj obremenjeni zdravniki glede na število akutnih obravnav, ki jih opravijo na leto, so po podatkih iz raziskave, ki so jo naredili na ministrstvu za zdravje, psihiatri iz psihiatrične bolnišnice Vojnik (1101 primer), sledijo jim okulisti iz Splošne bolnišnice Novo mesto, kjer na posameznega zdravnika pripade 791 akutnih primerov na leto.
Generalna direktorica novomeške bolnišnice Mira Retelj pojasnjuje, da tako visoko učinkovitost dosegajo zaradi storilnosti zdravnikov, ki presega 120 odstotkov, poleg tega pa so v letu 2005 (za katerega veljajo podatki) izvedli dodaten program zunaj delovnega časa, v katerem so opravili okoli 400 dodatnih operacij katarakte, najpogostejše operacije na njihovem oddelku.
PODATKI NISO VERODOSTOJNI
Kazalniki za primerjavo med bolnišnicami, ki jih je pripravila posebna delovna skupina ministrstva za zdravje, so pokazali, da največ tako akutnih kot obteženih primerov obravnavajo v Kliničnem centru (151.863), ki mu z več kot polovico manj primeri (68.120) sledi Splošna bolnišnica Maribor. Vendar pa v Kliničnem centru število akutnih obravnav na zdravnika ni višje od 300, število obteženih primerov pa ne preseže števila 234. Morda najbolj drastičen primer sta otorinolaringologija in maksilofacialna kirurgija, kjer na zdravnika iz Kliničnega centra pripade 230 obteženih primerov, medtem ko v Celju posamezen zdravnik na tem oddelku v povprečju obravnava 771 obteženih primerov.
Generalna direktorica Kliničnega centra Darinka Miklavčič teh rezultatov ni želela komentirati, saj je "projekt za pripravo kazalnikov o izboljšanju kakovosti v slovenskih bolnišnicah v fazi razvoja, metodologija za pripravo kazalcev pa se šele gradi in je neusklajena. Zato so tudi prvi kazalci oziroma rezultati le grobo delovno gradivo, ki v tej fazi služi le kot osnova za gradnjo metodologije." Zatrjuje, da so ti podatki neuporabni za kakršno koli verodostojno primerjavo.
NEJASNA NAVODILA
"Toliko napak in neenotnosti se je pojavilo pri zbiranju podatkov tako o bolnišničnih kadrih (ki ni bil pravilno razdeljen na nosilce dejavnosti in preostale v ekipi) kot pri razmejitvi velikih operacij od malih ter pri številu posegov na radioloških aparatih, da tega ne bom komentiral," podobno kot Miklavčičeva odgovarja državni sekretar na ministrstvu za zdravje Dorjan Marušič, sicer član delovne ekipe, ki vodi projekt izboljšave poslovne in strokovne kakovosti v bolnišnicah ter pripravlja kazalnike poslovanja. Pravi, da je metodologija dobra, vendar očitno ni bila dovolj dobro pojasnjena, zaradi česar je prišlo do neenotnega razvrščanja podatkov.
Miklavčičeva tudi opozarja, da je Klinični center terciarna bolnišnica, v kateri poteka znanstvenoraziskovalno, izobraževalno in pedagoško delo, zato se ne more primerjati z drugimi bolnišnicami. Marušič pa meni, da bi se v primeru Kliničnega centra posamezen oddelek lahko primerjal s podobnim oddelkom v drugi bolnišnici oziroma da je mogoče določene kazalnike strokovnega delovanja in poslovanja primerjati prav med vsemi bolnišnicami.
MALO DENARJA ZA INFORMATIKO IN IZOBRAŽEVANJE
Glede na opozorilo Miklavčičeve o specifičnosti dejavnosti, ki jo opravlja Klinični center, pa preseneča medbolnišnična primerjava kazalcev vlaganja v informacijski sistem in izobraževanje. Vlaganja Kliničnega centra v ti dve kategoriji so namreč med najnižjimi v primerjavi z drugimi bolnišnicami, v informacijski sistem Klinični center vloži 1,69 odstotka od celotnega prihodka, v izobraževanje pa 0,57 odstotka.
Marušič spet meni, da so številke pri obeh kategorijah vprašljive, hkrati pa pojasnjuje, da bi morali glede na usmeritev Evropske unije do leta 2010 do pet odstotkov sredstev za zdravstvo nameniti za informatiko. Ob tem poudarja, da so današnji deleži tudi v EU bistveno nižji (nekje med dvema in tremi odstotki), Slovenija pa se približuje dvema odstotkoma.
"Zdaj smo se o teh nejasnostih poenotili, izboljšana navodila pa so v ključni fazi razprave," zatrjuje Marušič in obljublja, da bo poglobljena analiza sledila do konca prvega četrtletja letos.
