Z njimi naj bi v pogodbenem razmerju bolj zaščitili šibkejšo stranko oziroma potrošnika. Za popravke zakonodaje so se po besedah direktorja urada za varstvo potrošnikov Aleša Grbca odločili zato, ker je večinoma nebančni sektor, ki ponuja posojila, izkoriščal premalo natančno opredeljene zakonske člene. Eden od predlogov je, da se zmanjša krog stroškov, ki se ne štejejo v skupne stroške posojila. Posojilodajalci so med stroške šteli tudi nekakšne članarine, ki so nato skupaj z dovoljenimi obrestmi in drugimi priznanimi stroški presegle razumne meje stroškov posojila, ki jih mora plačati potrošnik poleg glavnice in obresti.
"Tu je prihajalo do velikih izigravanj zakona, ki pa so jih potrošniki molče prenašali, saj so podpisali pogodbe, tako da je bilo navzven vse lepo in prav. Zaradi relativno nizkih zneskov posameznega posojila se niso niti zavedali, kako velika je vsota, ki jo morajo vrniti," je pojasnila Mojca Burgar, podsekretarka v uradu za varstvo potrošnikov.
S predlaganimi spremembami bi tudi jasneje določili, kdaj se lahko spremeni višina obrestne mere glede na ročnost posojila. Posojilo naj bi bilo tako uvrščeno v višjo kategorijo (z nižjo dopustno obrestno mero), takoj ko bo preseglo bodisi znesek bodisi ročnost oziroma čas vračanja posojila, ki sta zapisana v zakonu. Urad bi želel povečati tudi nadzor nad poslovanjem posojilodajalcev, tako da bi mu morali vsakih šest mesecev poročati, tudi v primeru, da v tem obdobju ne bi sklenili nobene posojilne pogodbe. Poleg tega bi želela urad in inšpektorat natančneje določiti prekrške in sankcije zanje.
