"Prav v zadnji, skoraj idealni zimi smo lahko približno videli, kako je bilo nekoč. Množični smučarski SLOvenSKI maratoni so dobili nov zalet, udeležba je bila skoraj še enkrat večja kot na podobnih tekih pretekla leta. Med mladimi so se veliko več odločali za tekaški šport, veliko več je bilo tečajev teka. Prav zato vidim možnost, če bi začeli s stroji zasneževati terene v Preski pri Medvodah in v Mariboru, ob Snežni areni, kar menda najbolj zahtevajo ruski hotelski gostje, da bo to tek približalo še bolj širokim množicam," pravi Klemenčič.
Čeprav bo kmalu kdo pripomnil, da je smučarski tek iznašla Petra Majdič, ima ta zimska dejavnost izjemno tradicijo. Bloke, o katerih je pisal že Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske, veljajo za zibelko hoje in teka na smučeh. O drugačnih začetkih piše Edmund Čibej, učitelj iz Dola na robu Trnovske planote leta 1888. Tradicijo nadaljuje društvo Gora. Zibelka smučarskega teka sedanje dobe je po tekmovalni plati zagotovo Bohinj. V Ravnah nad Bohinjsko Bistrico je bilo leta 1921 prvo državno prvenstvo, 1931 prvo mednarodno tekmovanje. Z Bohinjem, Bohinjsko Bistrico, Voglom in Pokljuko so povezane tudi edine tekme svetovnega pokala. Od prve 1986 je minilo 20, do zadnje, leta 1993, bo januarja preteklo 14 let.
Pravi rekreativni razmah smučarskega teka je bil od srede sedemdesetih, do srede osemdesetih let. Preko 2000 tekačev na Bloških tekih in Trnovskem maratonu je sedaj težko razumeti. Trend so najprej ustavile vse bolj suhe zime in tudi revolucionarna sprememba v smučarskih tekih z uvedbo nove drsalne tehnike. Bolj kot to, kako bi se prilagodili novi tehniki, ter nekako obdržali trend stare, so se tedanji vodilni možje bolj ubadali s tem, kako je nova tehnika škodljiva za rekreativce.
V Sloveniji sedaj tečemo v obeh tehnikah. V razmerju 80:20 ali bolje 90:10 prevladuje drsalna tehnika pred klasično. Razlogi so večplastni. Klasična tehnika zahteva dodatno pripravo smuči proti zdrsavanju, kar je nemara največji problem za srednjeevropske razmere. Tu temperatura veliko niha okoli ključne temperature nič stopinj Celzija, kjer je največ sprememb strukture snega, in najbolj zahtevno mazanje. Temperature v Skandinaviji so bolj konstantne in tam klasika še vedno velja za "zakon". Hkrati je za učenje klasična tehnika malce težja od drsalne, čeprav pri obeh veljajo iste zakonitosti. Dodatno razliko naredi tudi priprava smučin. Ker je več (nevzgojenih) tekačev v drsalni tehniki, se ob dvojni smučini, klasični in drsalni, zgodi, da se zaradi drsanja proti "špuri" ta hitreje uniči.
Predvsem od zime je odvisno, kako veliko se v Sloveniji teče in hodi na smučeh. Lani je na največji množični tekaški prireditvi Bloških tekih teklo dobrih 700 tekačev. Na nekaterih drugih čez 200. Groba ocena je, da dokaj aktivno v Sloveniji teče 5000 ljudi, še enkrat toliko občasno, zelo veliko več pa nekajkrat letno. Koliko jih ima doma tekaške smuči, pa je nemogoče oceniti. Populacija smučarskih tekačev je običajno nadpovprečno aktivna in izhaja tudi iz ostalih poletnih bolj dejavnih športnih aktivnosti, teka, kolesarstva, veslanja, kajakaštva, planinstva. Smučarski tek pač, kot ena najbolj zahtevnih dejavnosti zahteva več kondicije.
