Kako občutite razmerje med ustvarjanjem v prozi in poeziji, je izmenjava počitek ene od druge, morda dopolnjevanje ali povsem drug register?
Ne spadam med tiste, ki imajo odgovore na vsa vprašanja. Zdi se mi celo, da je naloga pesnika in pisatelja prej zastavljati vedno nova vprašanja kot ponujati odgovore, kajti prav odgovori nas pogosto oddaljijo od bistva tistega, čemur se z vprašanjem vsaj malce približamo…
Po petnajstem letu sem začel hkrati pisati in objavljati pesmi in kratke zgodbe. Nekaj časa sem celo načrtno pisal poezijo, ki jo je bilo težko ločiti od proze. Ko gre, recimo, za pesmi v prostem verzu, posebno pa za pesmi v prozi in poetsko prozo, ne v slabšalnem pomenu besede, je skoraj nemogoče povleči prepričljivo ločnico. Veliko mojih pesmi, tudi tistih v knjigi Vse ljubezni so nenavadne, je pesniških zgodb. Obstajajo pa pri meni obdobja, v katerih se ob poeziji, ki sem ji predvsem zaprisežen, malo več posvečam prozi. Čeprav pesnik, če je res to, dela štiriindvajset ur na dan, sede, ko se sprehaja, leže in celo, ko spi, v sanjah, pri pisanju proze pa mora več sedeti za delovno mizo in imeti drugačno delovno disciplino. Tega pa marsikateri pesnik ne zmore.
Je navdih trajen, potreba po pisanju pa večja od utrujenosti? V mislih imam vaše izjemno obsežno prevajalsko in uredniško delo.
Ne vem, kako je pri drugih, pri meni zdi se mi, kot da gre za nekakšno bolezen z nenehno visoko emocionalno vročino je večina pesniških knjig nastala v nekaj dneh. Potem oziroma medtem se dogaja, da celo nekaj let ne napišem enega samega verza. Mogoče tudi zaradi veliko drugega, predvsem prevajalskega dela, toda prej bi rekel zaradi tega, ker sem kot pesnik nekakšen akumulator, ki čaka, da bo napolnjen s številnimi vtisi, doživetji, spomini… Potreba po pisanju je tudi pri meni vsekakor močnejša od utrujenosti od vsakdanjega dela in, seveda, življenja nasploh, čeprav mi, žal, ne uspe sesti za pisateljsko mizo vsakič, ko me zasrbijo prsti. Tudi sam sem tako narejen, da bi, ko prevajam, rajši bral, ko pa berem, bi rajši pisal, ko pišem pesmi, bi rajši pisal prozo in obratno.
To je vaša četrta pesniška zbirka v slovenščini, prehod v slovenščino se zdi dokončen, toda ali se vam ne zdi mogoče, da boste še kdaj pesnili tudi v bosanščini, ali pa ta "kanal" uporabljate le še za prevajanje?
Ker sem bil svoj čas prepričan, da ne bom niti enega samega verza nikoli napisal v drugem jeziku, zdaj ne upam reči, da se nikoli ne bom vrnil v svoj prvi jezik, čeprav verjamem, da je moj prehod v slovenščino dokončen. Dejstvo pa je, da sem minulih deset let pesnil le v slovenskem jeziku.
Tudi zbirka Vse ljubezni so nenavadne je posvečena večni pesniški tematiki, ljubezni. Kako se je skozi leta v vaši poeziji razvijala, kako pojasnjujete paradoks, da je nekaj tako občečloveškega, kot je ljubezen, vendarle vedno nenavadno?
Kako naj bo drugače, ko pa je zame ljubezen edino, kar osmisli človekovo pogosto nesmiselno življenje, hkrati pa sem prepričan, da v umetnosti nasploh, od njenih začetkov do danes, obstajata le dve osrednji temi: ljubezen in smrt. Ne vem, ali se je z leti razvijala oziroma vsebinsko in jezikovno dozorevala. O tem naj presojajo bralci. Lahko rečem le to, da sem poskušal upesniti veliko variacij na isto temo, ki se dopolnjujejo in poskušajo razodeti nenavadno navadnost čudeža ljubezni.
