Josip Osti je bil vsestranski literarni ustvarjalec: pesnik, pripovednik, esejist, literarni kritik, avtor številnih antologij in prevajalec, predvsem pa umetnik izjemne človeške občutljivosti in z njo povezane kritične drže. Rodil se je leta 1945 v Sarajevu, kjer je tudi diplomiral na tamkajšnji filozofski fakulteti, ter se sčasoma uveljavil kot eden osrednjih bosanskih pesnikov; ob tem pa je med drugim deloval tudi kot urednik pri založbi Veselin Masleša, tajnik Društva pisateljev BiH, direktor mednarodnega literarnega festivala Sarajevski dnevi poezije in predsednik Društva književnih prevajalcev BiH. Že takrat se je posvečal prevajanju slovenske književnosti, leta 1990 pa se je v Slovenijo tudi preselil: več kot tri desetletja je pri nas deloval kot svobodni umetnik, za svoj novi dom pa si je izbral Tomaj, kraj, v katerem je nekoč živel njegov najljubši pesnik Srečko Kosovel. Prav tam je v soboto tudi umrl.
Njegov obsežni ter zvrstno razvejani opus je sicer nastajal v dveh jezikih: prvi del je bil ustvarjen v »jeziku spominov«, kot je imenoval svoj bosanski dialekt hrvaške provenience, vse od leta 1995 pa je pisal v slovenščini; ta prehod v nov jezik je nekoč označil za svojo »najbolj pogumno odločitev«. Že za svojo prvo knjigo v slovenščini, to je bila pesniška zbirka Kraški narcis (1998), je leta 1999 prejel Veronikino nagrado za najboljšo zbirko leta – sicer pa je napisal skupno več kot 20 pesniških zbirk, pet proznih del, več kot ducat esejističnih in literarnokritiških zbirk, uredil deset antologij ter prevedel okrog 90 knjig in 16 iger slovenskih avtorjev. Med njegovimi zbirkami poezije so nemara najbolj znane Barbara in barbar, Sarajevska knjiga mrtvih, Salomonov pečat, Jutranjice, večernice in Tomajski vrt, za zbirko Vse ljubezni so nenavadne pa je leta 2006 prejel še Jenkovo nagrado. Za svoje literarno in prevajalsko delo je bil že leta 1994 nagrajen tudi z vilenico.
