Po torkovi seji občinskega sveta, ki ni potrdil Brede Pečan za županjo, čeprav ji je volilna komisija v poročilu o izidu volitev naštela dva glasova več kot njenemu tekmecu, ima zadevo zdaj v rokah sodna oblast. Svetniki so podprli pritožbo Tomislava Klokočovnika, ki se je pritožil na poročilo volilne komisije, a tudi Breda Pečan ni mirno sprejela njihove odločitve, saj je vložila tožbo na novogoriško upravno sodišče. Izola z nekaj manj kot 15.000 dušami medtem znova premleva, kateri bi bil boljši župan: ona, ki jo je nekdo v odmevih na torkovo sejo na medmrežnih straneh poimenoval "rdeča Ksantipa", se pravi strupeno in hudobno ženšče, nekakšna zmajevka, ali on, ki mu je nekdo navrgel, da bo "z desno roko operiral, z levo pa županoval". Široka javnost, ki spremlja dogajanje na izolskem bojišču, pa se sprašuje, kaj neki ju žene, da ne odnehata. Vprašanje je sicer nesmiselno: če sta se spustila v bitko, bosta šla do konca, do zmage. Sta pač zagrizena borca, vsak na svoji strani. A … zakaj?

Breda Pečan: "Nimam pravice, da bi pokleknila!"

"Nisem arogantna in ne vem, zakaj mi to nenehno očitajo," je rekla na začetku pogovora in mi s tem dala rdečo nit. Breda Pečan, ženska močnega značaja, "železna lady", kot so ji rekli, in županska kandidatka, ki se ne da, kot ugotavljajo zdaj, je spregovorila tudi o sebi, ne le o Izoli. "Najbrž je res, da sem nekoliko preostra in da ne popustim, če kdo misli preveč na osebno korist, in res je tudi, da imam obraz, ki se nekaterim zdi hitro namrščen, in da glasno govorim, toda očitek, da sem arogantna, je zame ena največjih žalitev." Njen glas je bil trd in vtis je bil, da je tudi čustva dala pod nadzor, čeprav je spregovorila o tistem, kar jo boli: "To me zelo žalosti …"

Molotovke, smešenja, očitki, sesuvanja?

"Žalostna sem, ker vidim, da so nekateri komaj čakali na to, da bom poražena, ponižana in osramočena, in to ljudje v upravi občine Izola, ki bi jim moralo biti čisto vseeno, kdo je župan, oni morajo biti v prvi vrsti v službi petnajst tisoč izolskih ljudi. Ko gledam, kako se nekateri obračajo stran ali se niti ne upajo kaj dosti pogovarjati z mano, sem zelo razočarana. Česa takega si nisem predstavljala. Tudi vsega tega ne, kar zdaj kroži, kaj vse imam…"

Je pobočje pod bolnišnico vaše?

"To je ena teh zgodbic, ki govorijo, kako bajno premoženje smo si nabrali. Moja družina, se pravi mož in žena, trije otroci in zet, nima nikakršne zemlje, parcele, pobočja in tako naprej. Zato sem tudi rekla, da bom v časopisih objavila ponudbo: vsakomur, ki bo dokazal, da imamo kakršno koli nepremično lastnino razen stanovanja v Izoli, ki smo ga kupili po stanovanjskem zakonu kot še mnogo Slovencev, podedovane polovice dvesto let stare hiše na Planini pri Rakeku in stanovanja, ki ga je hčerka skupaj z možem kupila na kredit v Ljubljani, če bo torej dokazal, da imamo kaj več od tega, bom pri priči podpisala darilno pogodbo. Dokažite - in vaše bo! Od premičnega premoženja pa je vse, kar imamo, avto, star šest let, in še enega, starega dve leti, hčerka pa ima skupaj z možem avto, ki sta ga kupila na kredit. Z možem ne hodiva smučat v tujino, niti na drage dopuste, vse, kar si privoščiva, so toplice enkrat na leto za en teden. Še to, kot kaže, je preveč."

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)