Takšne in podobne zlajnane fraze je v športnem svetu moč zaslediti vsak dan. Slišimo jih pred in po tekmah, v katerikoli športni panogi, za novinarje pa so prava nočna mora, saj v želji, da bi bralcem, gledalcem ali poslušalcem predstavili čim bolj zanimive zgodbe, dolgočasne izjave niso v pomoč. A vendar se jih večina športnikov še naprej drži kot pijanec plota.
Pri tem je še najhuje to, da je večina mnenja, da že s stokrat slišanimi izrazi izpade učeno in strokovno, v bistvu pa to kaže le na njihovo neizvirnost in pomanjkanje idej. Večkrat se namreč zdi, da so omenjene izjave le še same sebi namen. V tujini je športnikom in njihovim klubom ter nacionalnim zvezam že zdavnaj postalo jasno, da je pojavljanje v medijih ključno za odmevnost in s tem podpisovanje novih pogodb s sponzorji ter boljše finančno stanje, zato tudi na tem področju postorijo veliko. Pri nas smo v tovrstnih zadevah seveda še daleč za drugimi, dogajajo pa se tudi takšni paradoksi, da se določen nogometaš določenega kluba odloči, da z mediji ne bo več komuniciral in pri tem dobi celo podporo svojih nadrejenih.
Toda omenjeni nogometaš, gre seveda za Sebastjana Cimerotiča, je imel to "srečo", da je v svoji karieri z nenavadnimi, smešnimi, čudnimi in tudi simpatičnimi izjavami ("Rad bi se zahvalil staršem, še posebej mami in očetu." "Najprej bomo realizirali tekmo, nato pa videli, kako naprej."...) napolnil že toliko časopisnih stolpcev, da mu tudi te poteze skoraj nihče ni zameril. Huje je, ko se za ignoriranje odločijo posamezniki, ki so zablesteli čez noč, tudi s pomočjo medijev, nato pa se do novinarjev vedejo ignorantsko in jim ob morebitnih neuspehih celo naprtijo krivdo za slabše dosežke. No, slej ko prej velika večina le spozna, da novinarji niso njihovi sovražniki številka ena in da tudi oni veliko raje pišejo o uspehih kot o slabih dosežkih.
V slovenskem prostoru je na srečo tudi peščica ljudi, povezanih s športom, ki so s svojimi izjavami še vedno balzam za ušesa. Na podlagi "dosežkov" iz preteklosti sta absolutna prvaka zagotovo že omenjeni Cimerotič in nekdanji selektor nogometne reprezentance Brane Oblak, v košarki je bil brez dlake na jeziku vselej Zmago Sagadin, hvaležen sogovornik je Marko Milič... Druga skrajnost, v katero je zašel Sagadin, so bile napovedi pred tekmami, ko je vselej poudarjal, da je "potrebno dobiti ali izenačiti skok, doseči čim več lahkih košev...", po njegovi poti pa je šel tudi njegov nekdanji namestnik Sašo Filipovski. V nogometnem svetu je bilo v času, ko je bil selektor, vselej moč vnaprej predvideti izjave Bojana Prašnikarja, z redkimi svetlimi izjemami pa je mogoče v isti koš dati tudi skorajda vse trenerje slovenskih prvoligašev. Za zgled bi si lahko vsi skupaj vzeli trenerja Chelseaja Joseja Mourinha, ki je s svojimi kontroverznimi izjavami daleč najbolj hvaležna stranka otoških novinarjev, s svojim dolgim jezikom pa je poskrbel celo za to, da se je na spletu pojavila pesnitev, v kateri se norčujejo iz njegovega obnašanja.
