Pri bolnikih z bipolarno motnjo se obdobja depresije in manije izmenjujejo različno. Depresivnih faz je običajno več in trajajo dlje, maničnih faz je manj in trajajo krajši čas. Razmiki med fazami so pri posamezniku različno dolgi. Znano je, da je bolnik z bipolarno motnjo približno polovico svojega življenja brez simptomov, tretjino časa je v depresivni fazi in približno desetino časa v manični fazi.
Med manično fazo imajo ljudje izjemno energijo, so pretirano samozavestni in odločni. Pogosto delujejo nerazsodno (veliko nakupujejo, zapravijo denar za stvari, ki jih sploh ne potrebujejo), so prepirljivi, lahko tudi agresivni. Spanca ne potrebujejo tudi po več dni. Psihiater še dodaja, da se pri takšnih pacientih pogosto pojavijo religiozne, vesoljske, politične in druge blodnje. Razpoloženje se povsem spremeni, ko pacient zapade v depresivno fazo. "Takrat se človek veliko bolj sprašuje o smislu življenja, krivi se za dejanja, ki jih je ali ni storil, zato je tudi stopnja samomorilnosti med pacienti z manično depresijo tedaj veliko večja," pojasnjuje Felc.
Vpliv telesne konstitucije
Na razvoj bipolarne motnje pomembno vplivajo predvsem dedni dejavniki in telesna konstitucija. Zanjo naj bi bili bolj dovzetni tisti, ki imajo po Kretschmerjevi razdelitvi piknično telesno gradnjo, za katero so značilni velik obseg glave in trupa, slabo razviti in tanki udi, debelo podkožno maščevje, posebno trebuh. Niso pa brez pomena tudi socialni dejavniki, stres ter zloraba drog in alkohola. Prav zadnjima mnogi avtorji pripisujejo največjo vlogo pri sprožitvi bolezni.
Felc poudarja, da je v praksi pogosto težko določiti, kaj je sprožilo bolezen, še teže pa je postaviti diagnozo, saj razpoloženje niha pri vsakemu človeku. Felc pojasnjuje, da se "približno 1,5 odstotka ljudi nagiba k bipolarni čustveni motnji, vendar nikoli ne zbolijo ali pa so samo enkrat v življenju tako hudo čustveno prizadeti, da potrebujejo takojšnjo pomoč. Ločitev med temi in pravimi bolniki z bipolarno motnjo je težka. Za izpeljavo diferencialnega diagnostičnega postopka zato opravimo osebne pogovore, psihološka testiranja in nevrofiziološke preiskave, veliko pa zdravniku pove že to, če kateri od svojcev sporoči, da je z njegovim bližnjim 'nekaj narobe'."
Večina bolnikov lahko živi normalno življenje
Zdravljenje z zdravili je zahtevno, saj je največkrat potrebna kombinacija stabilizatorjev razpoloženja, antipsihotikov, antidepresivov na eni ter pomirjeval in uspaval na drugi strani. "O ozdravitvi v psihiatriji ne moremo govoriti, sam raje uporabljam besedo zazdravitev. Večina ljudi z bipolarno motnjo lahko živi normalno življenje. Pomembno je, da imajo ob sebi razumevajoče svojce in na delovnem mestu dobre sodelavce. Pacienti so v depresivnem ali maničnem stanju do svoje motnje nekritični in pogosto odklanjajo terapijo, včasih celo vsakršno pomoč. Takrat ne smemo popustiti, saj je nedopustno, da se pacientu, ki je očitno čustveno prizadet, ne nudi pomoči, da se mu ne bi morda zamerili, saj so posledice lahko tragične," je prepričan Felc.
