New York so vrata celega sveta v Ameriko. Na 125. cesti v Harlemu je prav tako lahko slišati Ši in Bembo iz Zahodne Afrike kot nerazumljivo govorico, ki so si jo mladi temnopolti prebivalci mesta izbrali za svoj jezik. V Williamsburgu ortodoksni Židi govorijo vzhodnoevropski jidiš, kot da je tam doma, in berejo New York Times, ki je izraz sekularne židovske in anglosaksonske kulture mesta. Vendar je ob njih slišati tudi vse latinskoameriške izvedbe španščine, arabščino, poljščino, mandarinsko kitajščino in italijanščino. Na vratih sveta v Ameriko samozavestno in arogantno govorijo vse jezike sveta. New York je mesto emigrantov z vsega sveta, ki so se za hip ustavili, preden gredo naprej, in tam ostali.

Sprehod med cerkvijo in mošejo

Vrata v kaj pa je Carigrad?

Ko je papež Ratzinger hladnega novembrskega večera stopil iz avtomobila pred cerkvijo svete Sofije in se sprehodil do Sultanahmetove mošeje v starem središču mesta, kod je hodil?

Na svoji poti iz Ankare in Efeza in pri ortodoksnem patriarhu Bartolomeju je govoril o islamu kot religiji miru. O krščanski biti Evrope, ki mora spoštovati manjšine. O tem, kako morajo tudi islamske države spoštovati verske manjšine. Turška vlada govori o zavezništvu civilizacij. Ratzinger je govoril o dialogu religij. V Ankari so ga razumeli, da je podprl napore Ankare za vstop v Evropsko unijo. Vendar je Vatikan hkrati glasno in nazorno poudarjal, da je to prvi papežev obisk v muslimanski državi. V Efezu se je poklonil spominu na katoliškega duhovnika, ki ga je muslimanski verski prenapetež februarja ubil v Trabzonu. Govoril je o miru med verstvi, aluzije na državljansko vojno v Iraku pa so bile preočitne. S patriarhom Bartolomejem sta skupaj dala izjavo o enotnosti krščanske cerkve v Evropi in ker sta govorila v pravoslavni cerkvi svetega Jurija sredi ene najbolj evropskih četrti v mestu, sta Turčijo postavila v kontekst neke bodoče Evrope. Integracijo kontinenta v Unijo sta oba pozdravila kot pozitiven proces. Vendar sporočilo ni bilo nedvoumno.

V Carigradu je potem papež svoje telo peš premaknil iz cerkve svete Sofije v mošejo Sultanahmet. Modra mošeja, kot je Sultan Ahmet Camii bolj znana, je res delujoča mošeja. Nekaj minut preden se je papež pripeljal do nje, je z njenih šestih minaretov, s katerimi je sultan Ahmet samovšečno tekmoval z mošejo v Meki, odmeval klic mujezina k molitvi. Če bi Ratzinger nekoliko pohitel, bi slišal, da je Alah največji bog. Tako je slišal samo policijski helikopter, ki je krožil nad kupolami, šelestenje fotoaparatov in tišino nad glavami tri tisoč paravojaških policistov, ki so ga varovali. Mošejina veličastna soseda Hagia Sophia je bila nekoč tudi res cerkev, ob padcu Konstantinopolisa leta 1453 pa je postala mošeja, ki jo je ustanovitelj turške države Kemal Mustafa Ataturk z eno svojih vehementnih potez preoblikovanja zgodovine otomanskega imperija petsto let kasneje odvzel muslimanskemu kleru in jo razglasil za muzej.

"Brati zgodovino tega kraja ni najbolj enostavno," je dan prej rekel mladi arhitekt Abdulkadir, ki sem ga vprašal, kako razumeti prelepo podobo, ki se je razprostirala pred očmi. Stala sva med cerkvijo in mošejo pod faraonskim obeliskom, ki je bil narejen pred tisoč petsto leti in so ga sem privlekli Bizantinci. Ob njem je ostanek stebra, ki je nekoč stal pred grškim preročiščem v Delfih. Na drugi strani parka in vsenaokrog so bile obnovljene otomanske hiše. Vsaka druga je hotel. V kavarnah in preddverjih so ljudje gledali v ekrane laptopov, ker mora to biti ena od ulic, ki je najbolj pogosto posejana s točkami za brezžični internet na svetu.

Sanje o vzhodu

"To je podoba Evropejca o Otomanskem imperiju," je gledal čez kupole Sultanahmeta proti morju. In tukaj je morala tudi nastati, ko so popotniki prvič zagledali kupolasto streho, ki je kraljevala nad mestom tako kot danes. Takoj potem so začeli sanjati o dogajanju v haremu sultanske palače, ki ni daleč stran. Z železniške postaje Haidarpaša se zgodaj zjutraj, ko vstaja sonce, mošejina silhueta še vedno zdi kot podoba iz pravljičnih sanj o prepovedani ljubezni. "Vendar zdaj zanjo vedo tudi hotelirji in kavarnarji tod okoli in tudi vsi prodajalci na bazarju. Oni morda živijo v modernem delu mesta in kadar imajo denar, nakupujejo v Akmarketu." Akmarket je ogromna pošast iz betona in stekla ob Bosporju, v kateri je tudi bazar. Veliko večji od bazarja ob Mošeji. Le da tam ne prodajajo preprog in keramike, vodnih pip in začimb, ampak iMace, kenzoje in rolexe. Ampak prodajalci na starem bazarju vedo, da Evropejci, ko pridejo sem, hočejo videti Turka, ki prodaja preproge in se v neskončnost pogaja o ceni. "Stari del mesta se že nekaj let gre obnovitev. Obnavljamo pa ga tako, kot si mi predstavljamo, da si Evropejci predstavljajo Orient."

Zvenelo je kot zanimiv dialog civilizacij, v katerem vzhodnjaki poskušajo uganiti, kakšna je evropska predstava o njih, Evropejci pa so potem veseli, ker v Istanbulu najdejo pristni Orient. Ob tem ni čisto jasno, zakaj ima Turčija težave z integracijo v EU.

"To ni od včeraj," je rekel Abdulkadir. "Tukaj so vedno posnemali drugi druge, poskušali uganiti, kaj je ideja drugega, in jo drugemu ponuditi kot svojo podobo. Poglejte Sultanahmeta. Prelepa podoba Orienta, ne? Bolj islamsko arhitekturo si težko zamišljate." Velika kupola v sredini in majhne kupole okrog, nad katerimi gospoduje šest slokih in visokih minaretov, je res videti kot strnitev vsega, kar si človek lahko predstavlja kot vzhodnjaštvo. "Ampak v bistvu je to krščanska cerkev. Poglejte." Z roko je pokril minarete, da je ostala samo še zgradba. Potem je storil isto s cerkvijo svete Sofije. Osnovni podobi sta si bili precej podobni. "Kupole so sedaj najbolj prepoznavni člen islamske arhitekture. Ampak kupolo so si izmislili Rimljani in je bila priljubljena streha bizantinskih cerkva. Sultan Ahmet je hotel tekmovati s Hagio in je hotel postaviti veličastnejšo cerkev. Ideja pa je bila bizantinska. Zidovi in nad njo kupola. Takšna je cerkev, takšna je mošeja. Najbolj izstopajoči ikonografski element islama je streha krščanske cerkve."

S ponosom arhitekta je rekel, da je veliko manj opazna cerkev svete Sofije večji gradbeniški dosežek kot Sultanahmet. "V Hagii Sophii kupola stoji sama od sebe na notranjih rebrih. Sultanahmetova kupola potrebuje podporne stebre, drugače se zruši. Ne vem, ali so Bizantinci znali tako računati ali so imeli srečo. Enkrat sem vrgel njene parametre v Avtocad za seminarsko nalogo, pa sem imel težave z izračuni. Sultanahmet pa je enostaven, ker si pomaga s stebri." Vsakomur, ki verjame, da so nekatere civilizacije nad drugimi, bi to moralo biti zares všeč. Islam je vojaško porazil krščanstvo, vendar je imel težave z izračunom njegovih arhitekturnih elementov.

Če sta krščanstvo in islam civilizaciji, potem v Turčiji tekmujeta že dolgo časa. Krog je še bolj zabaven. Medtem ko so na vzhodu muslimani gradili Otomanski imperij, sta na zahodu katoliška vladarja Ferdinand in Izabela iz Španije izgnala Arabce in Žide. Židi so se izselili v Carigrad, kjer so jim kot verski manjšini zagotovili varnost. V ironiji zgodovine, ki je napovedovala prihodnost geostrateških odnosov, se je to dogajalo hkrati s tem, ko je Kolumb pripravljal ladje za odkritje Amerike.

Te vezi ne poniknejo. Še danes je Turčija vojaški zaveznik Izraela in Združenih držav. Že v devetdesetih letih sta Turčija in Izrael podpisala sporazum, po katerem je Turčija dobila sodobno vojaško tehnologijo, izraelski piloti, ki imajo doma bolj malo zračnega prostora, pa so dobili možnost urjenja na turškem letališču Inčirlik na vzhodu države.

Večerna molitev

Ratzinger je res prišel na obisk v državo, v kateri je večinsko prebivalstvo muslimansko, vendar niti njena zgodovina niti njena sedanjost ne ustrezata stereotipom, ki veljajo za muslimanske države.

Od njegovega potovanja po Turčiji bo ena podoba ostala v spominu. Slike maševanja v Efezu in skupna liturgija s patriarhom Bartolomejem sta zanimivi, vendar zgolj ena od mnogih podob krščanske liturgije. V Modri mošeji pa je Benedikt XVI. naredil nenavadno gesto. Obisk ni bil privaten, ampak je potekal z vsem ceremonialnim pompom državniških srečanj. V spremljavi istanbulskega muftija Mustafe Čagričija se je obrnil proti Meki in se postavil v enega od položajev, v katerem muslimani molijo. Kakšno minuto je stal in se obnašal kot dober musliman. Njegovi spremljevalci so takoj, ko je prišel iz mošeje, pohiteli razlagat, kako papež ni molil, ampak v resnici meditiral, in da temu dejanju ne gre pripisovati globljega teološkega pomena. Morda je privatno štel ovce, za javnost pa je pokazal, da se lahko obe veliki religiji hitro najdeta na skupnem terenu.

Obisk se je začel v vzdušju, ki je napovedoval vojno. Papež je prišel z zoprno prtljago. Med svojo predvolilno kampanjo je za Turčijo rekel, da zaradi dominantne muslimanske vere ne more vstopiti v EU. Državi, ki ima pri integraciji velike težave, je čez pot postavil še versko oviro. Potem je septembra v Nemčiji s spretno uporabo citata bizantinskega cesarja povezal muslimansko vero z nasiljem in sprožil niz polemik, ki so segle v prav vse najbolj travmatične točke modernega spopada za nadzor nad Bližnjim vzhodom. Potovanje pa je izzvenelo skoraj kot vaja v romantični diplomaciji. Islam je postal religija miru, Turčija zrela vsaj za diskusijo o integraciji v EU, spopad med islamom in krščanstvom pa je izzvenel v mošeji, z gesto, ki je močno spominjala na skupno večerno molitev.

To je zahtevalo nekoliko resnejši pogovor. Odšel sem na univerzo Bogaziči do profesorja Murata Akana, ki tam predava politične študije, za eno od televizij in časopise pa je analiziral dogodke zadnjih dni. Spotoma sem prej še opravil hiter test reakcij Istanbulčanov. Stopil sem na tramvaj, ki iz Bakirkoya čez Sultanahmet pelje do stadiona nogometnega kluba Bešiktaš ob Bosporju. Vsakogar, ki je govoril krščanski jezik, sem vprašal, kako je doživel papežev obisk. Slika je bila presenetljiva. Večini sogovornikov, ki so odhajali domov z dela, je bilo vseeno za zavezništvo civilizacij in dialog med religijami. Obnašali so se, kot da imajo v življenju resnične probleme. Prevladujoče čustvo ni bila verska gorečnost, ampak nacionalizem.

"Turčija se je dobro izkazala," je rekel moški, ki se je skozi gnečo na postajališču poskušal prebiti do vagona modernega tramvaja. "To je važno. Napovedovali so ne vem kaj, pretepe, napade. Zgodilo se ni nič. Nekaj ljudi je en dan demonstriralo. Če ne bi zaprli prometa, ne bi nihče opazil, da je kdo na obisku."

Starejši gospod pa je bil videti zelo zadovoljen. "Ne vem, če resno mislijo, ko govorijo o miru in sporazumevanju. Ampak tudi če ne, je lepo, da tako govorijo. Dobro je, da sta patriarh in papež uporabila takšno govorico. Samo, da se ne pozabi."

Dve dekleti v rutah sta bili presenečeni, ker sem ju vprašal, ali se strinjata z obiskom. "In zakaj se ne bi strinjala?" je ena vprašala za obe. "A je prišel k meni na obisk? Prišel je k svojim, ne?"

Profesor Akan je sedel za mizo v zgradbi fakultete za politične vede na kampusu univerze ob Bosporju.

"To je res zelo nenavaden razplet dogodkov," se je strinjal, da se je papežev obisk končal z retoriko razumevanja in pomirjevalnimi gestami.

"V državo je prišel hudo stigmatiziran in z močnimi političnimi konotacijami. Njegove izjave o Turčiji v Evropi, krščanskih koreninah kontinenta in nasilni naravi islamske vere smo tukaj razumeli kot nepotrebno mešanje teološke razprave s političnim oportunizmom. Njegova drža do Turčije je zvenela agresivno in je razburila tako vladne ljudi, ki pripadajo zmerni verski stranki, kot bolj radikalne islamiste. Ni bilo jasno, zakaj prihaja, če ima slabo mnenje o okolju, v katerega prihaja. Kar je tukaj počel, se da razumeti na mnoge načine."

Si je papež premislil, ali je zgolj izpeljal spretno diplomatsko akcijo, s katero je popravil napake?

"Morda je naredil novo napako," je rekel Akan. "Resno rečeno se tukaj dogaja nekaj nenavadnega. Muslimani so v javnem govoru cerkve postavljeni kot homogena skupina ljudi, ki bolj ali manj enako misli. Na drugi strani so kristjani kot homogena skupina, ki se obnaša enako. Ne v enem ne v drugem primeru to ni res. Muslimani niso homogena skupina, kristjani tudi ne. Tudi Evropa ni homogena. Krščanstvo, islam, država, Evropa - to niso kategorije, ki se jih da stlačiti pod isto pokrovko. Zdi se mi, da gledamo simplifikacijo družb, ki se pridružuje mnogim drugim simplifikacijam. Nam se približujejo volitve, čas, ko se govori o razlikah. Volilci tukajšnje republikanske stranke, ki je podobna evropskim socialnodemokratskim strankam, niso enaki volilcem zmernih islamistov, oboji pa se razlikujejo od kemalistov. Politično so to popolnoma različne kategorije ljudi. Turčija je tradicionalno močno politizirana družba."

Kaj v tem kontekstu pomeni, da je država, v katero je prišel papež, muslimanska? Kot vse drugo pri Turčiji je tudi odgovor na to vprašanje tičal ne prav daleč od Ataturka.

"Turčija seveda je muslimanska," je rekel. "Večina prebivalstva je muslimanske vere. Država pa ni verna. Eden od večjih nesporazumov pri opisovanju Turčije je odnos med kemalizmom in vero." Ataturk je v dvajsetih letih ukinil šeriatsko pravo in sprejel niz reform, ki so verske institucije izrinile iz procesa političnega odločanja. "Ataturka in kemalistov ne gre razumeti kot protiversko gibanje. Nikoli. To je bila antiklerikalna politika. Niso hoteli videti klera kot politično organizacijo, ki bi se mešala v posle države. Retorike in organizacijskih struktur ne gre zamenjevati. Institucionalno Turčija ni muslimanska država. Vodijo jo laiki, ne pa verski dostojanstveniki. Papež se je pogovarjal z ministrom za verske zadeve, ki je državni funkcionar. Vprašanje med verskimi organizacijami in državo je bilo razrešeno v dvajsetih letih. Obisk v muslimanski državi je prazna retorika."

Ko je papež obrnil svoje stališče o Turčiji kot deželi, ki je nezdružljiva z Evropo, je morda vedel, kaj dela. Turčija bo prej ali slej del tega procesa. Če ima papež ambicije po nezmotljivosti, se velja pri tej temi izogniti odločnemu napovedovanju.

Akan me je peljal v sosednjo vogalno pisarno. Dve steni v prelepi palači iz devetnajstega stoletja, kjer je fakulteta za politične vede, sta stekleni. To je ena od petih sob na svetu z najlepšim razgledom. Univerza je na hribu, z nje se vidi celo mesto. Pod njo je Bospor, ki loči Azijo od Evrope, in nedaleč stran elegantni lok enega od dveh mostov, ki kontinenta povezujeta. Mimo teče dvajsetmilijonsko mesto, ki se ponoči razteza v morje luči. Zrak trepeta od prometa in življenja. V parku med fakultetami so študentje ob osmih zvečer hiteli na predavanja, vse luči so bile prižgane in vse čitalnice polne. Največje mesto med Kairom in Londonom. Urbano okolje pod univerzo je nedvomno del vzhoda. Vendar je ta vzhod veliko bolj vzhodna Evropa kot pa kaj drugega. Carigrad se je skozi okna kazal kot vrata na evropski kontinent.