Meni solze še vedno silijo na oči, ko gledam stare posnetke. Na primer zmago Tine Maze v Mariboru. Ali Gorana Ivaniševića v Wimbledonu. Še celo ob posnetkih zmagovitih jugo košarkarjev iz Ljubljane, starih več kot 35 let, ne morem ostati ravnodušen.
Solze pa me oblijejo tudi takrat, ko poslušam tragične zgodbe. Najbolje kar tistih, ki ustvarjajo ta program. V oddaji Prvi in Drugi me je pretresla pripoved novinarke in voditeljice Manice Janežič. Dobro, to, da se ji zdijo televizijski kritiki krivični, je pač logično. Kdo pa rad vidi, da druga stran vidi samo napake in slabe stvari, o dobrih pa molči in jih spregleda. Vse tiste prečute noči, adrenalinske minute pred vklopom in nadčloveške napore, da nam servirajo tisto, kar si mi želimo, enostavno ti kritiki pozabijo. Z eno besedo so packi.
Nekako v isti vlogi kot mediji, ki ne vidijo dobrih stvari v podjetjih, pri direktorjih ali politikih. Namesto da bi mediji poročali o dosežkih, zmagah, dobrih rezultatih, nabijajo neke stare zgodbe, revizije, politične povezave in stare grehe. Skratka, bumerang prileti nazaj v TV-stajo.
Bolj me je zabolelo ob besedah, da njena hčerka mamo vidi le še preko TV-ekrana. To pa je prava tragedija. Tu pa solze udarijo z vso silo. Kaj pa se to pravi, da mora otrok mamo gledati le še preko tiste njej nerazumljive škatle. V digitalizirani obliki. Si predstavljate, da zmanjka elektrike ali izgine signal kabelskega operaterja. Popolni mrk. Izgine celo TV-mama. Tu potem ne pomaga nobena razlaga. Velja enostaven zakon: če nečesa ni na televiziji, potem tega sploh ni. Bi rad videl genija, ki zna otroku razložiti nič.
Ali pa še večjega genija, ki bo znal otroku, ki vse spremlja preko TV-ekrana, pojasniti, kaj se dogaja zadnje tedne v Sloveniji. Če v torek na obeh najmočnejših televizijskih postajah prvih 15 minut ne vidi nič drugega kot eno samo kričanje, protestiranje ter hujskanje, potem bo najverjetneje prepričan, da se vsi skupaj pripravljamo na vojno. Reporterjem na terenu manjkajo samo še neprebojni jopiči in zaščitne maske. Desetdnevna osamosvojitvena vojna je bila proti temu mala malica.
Ali pa da iz dežele preganjamo najhujšega sovraga, ki na celi črti spodkopava slovensko substanco. Zraven še kakšen posnetek poškodovanih pročelij in še kakšna sočna izjava, ki vsej zadevi dodajo verodostojnost. Le kaj si ubogi otrok misli, ko zasliši izjave tipa: "Romi so kriminalci tako ali tako." Ali pa, da za njih tudi gozd ni rešitev in da s takšnimi higienskimi navadami pri nas niso zaželeni. Za poslastico pa še ugotovitev, da so to ljudje, ki ne spadajo v to lepo območje desetega brata.
Na tej točki pa se lahko prične moraliziranje. Na primer: verjamem, da se morate vsi ustvarjalci informativnih programov boriti za gledalce, da tekmujete vsako minuto, kdo bo koga, da uživate ob najbolj predrznih, rasističnih in nacionalističnih izjavah, vendar, ali ne nosite s tem tudi največje odgovornosti za vse skupaj? Če bi zgodbi namenili dobro minuto, tako kot jih namenjate ostalim zgodbam, bi bil to pač samo eden od dogodkov. Ne pa, da imamo občutek, kot da so Ambrus, Malo Hudo, Ivančna Gorica, Postojna in Izola nekje v Iraku ali Afganistanu, kjer se dogaja svetovna zgodovina.
Verjetno imate takoj pripravljen logičen odgovor: saj mi to vse skupaj počnemo zaradi vas. Vas, televizijskih gledalcev. Vi uživate, da kot voaerji zijate v te podobe. Vi uživate ob vseh teh izjavah in se opredeljujete do stvari. Mi samo kažemo. Beležimo. Ja, to drži. Drži pa tudi, da uživate ob tem, ko nas zasipavate s temi debilnimi in sovražnimi izjavami.
Jaz brez vas vem, da obstajajo vsepovsod kreteni, idioti, rasisti, nacionalisti, kriminalci, vendar vem tudi, da vam jih ni treba objavljat. Vi ste tisti, ki določate, kaj boste objavili. Izbor je vaš in ne naš. Še manj tistega otroka, ki mamo in svet vidi le preko TV-ekrana.
Vem, da njemu ni treba razlagati, kako je mogoče, da se na primer Breda Pečan tako v Dnevniku kot v 24 urah ob istem času v živo pojavlja z dveh različnih lokacij. Za njega normalno, za mene čudež. Kot je čudež, da bo pokopani Pavle Rupar še vedno car. Vsaj v medijih, ki so ga bojda po njegovih besedah pokopali. Najprej z izjavo, da je on vedno zmagovalec, potem z napovedjo, da bo gost v Piramidi. Nenazadnje je čudež, da je v tej isti Piramidi Borut Pahor gladko premagal Lojzeta Peterleta in s tem napovedal zanimive predsedniške volitve. Nikakor pa ni čudež nespretna izjava poročevalke Polone Križnar, ki nam je dobesedno sporočila: "Civilna družba zdaj nekje pohaja po mestu…"
