Prosil nas je le, da ne izdamo njegovega imena, saj govori o praksi velikih podjetij, multinacionalk, ki se jim bržkone nihče ne želi zameriti. Sicer pa anonimnost pripomore k temu, da se nekomu razveže jezik. In res…
Delajo, kar hočejo
Po njegovih izkušnjah ni prav nič presenetljivo, da velika podjetja podcenjujejo slovensko tržišče, predvsem zavoljo dejstva, da pri nas ni mehanizmov, s katerimi bi preverjali, kakšna kakovost je v obljubljenem ali celo reklamiranem v resnici naprodaj. "Drugače je, denimo, v Nemčiji, kjer imajo močno zvezo potrošnikov, ki redno primerja izdelke s polic, in če se izdelek izkaže za nezadostnega, na tržišču nima več prihodnosti," je pojasnil sogovornik. To vedo tudi slovenska podjetja, zato bolj ali manj redno opravljajo primerjalne teste med primerljivimi izdelki v Nemčiji in tako že vnaprej vedo, kam se bo njihov izdelek uvrstil, če ga bodo tamkaj vključili v primerjalne teste. Pri nas v Sloveniji pa je drugače. Tako se pač zgodi, da slavni italijanski čokoladni namaz nutella ni "made in Italy", ampak je "made in Poland", seveda v enakih kozarcih in z enakimi nalepkami, tako da le poznavalec lahko ugotovi (žal prepozno), da tudi okus ni povsem enak, ker so sestavine pač nekoliko cenejše. Take, za drugorazredne potrošnike…
Pa žal ne gre le za nutello. Mnoga tuja podjetja so se namreč odločila, da bodo Slovenijo vključila v skupino tržišč, kamor sodijo Poljska, Slovaška, Romunija ali Bolgarija. To so predvsem tržišča, za katera so ocenili, da so potrošniki manj izkušeni. Vse, kar so morala ta podjetja storiti, je prepričati ljudi, da je njihova blagovna znamka najboljša. Domača industrija ni imela denarja za oglaševanje, tujci so imeli polne žepe in tako je bila kolonizacija hitra ter uspešna. Težava pa je bila v tem, da potrošnik recimo v Bolgariji ni imel tolikšnega mesečna dohodka, da bi imel tujec od njega prav veliko korist. Poleg tega so se proizvajalci spustili v "cenovno vojno", kot bi temu rekli v poslovnem žargonu, kar pomeni, da so drug drugemu nižali cene, in ko ne gre več drugače, so se nekateri odločili, da bodo nižje cene zagotavljali tudi z uporabo manj kakovostnih ali manj ekoloških sestavin (kar velja zlasti v primeru pralnih praškov in drugih čistil). Embalaža je bila potemtakem enako lepa in privlačna kot v Nemčiji, vsebina pa je bila lahko drugačna.
Močni podcenjujejo šibke trge
In v taki vojni za tržišča se je hote ali nehote znašla tudi Slovenija. "Multinacionalke pa podcenjujejo trge, ki niso močni. In Slovenija ni močna," je nedavno na Radiu Slovenija izjavil predstavnik Zveze potrošnikov Slovenije.
To je res. In tako je bilo za močna zahodna podjetja Slovenijo najlaže uvrstiti v sklop vzhodnoevropskih držav. To pomeni, da so se nekateri odločili, da bodo na tem trgu prodajali enako blago kot v Bolgariji. Toda pozor: to pomeni, da je izdelek narejen za plitvejši bolgarski žep, vendar je (seveda dražje) naprodaj pri nas, je opozoril sogovornik. Prodajajo embalažo, kot se temu reče v poslovnem žargonu. To pomeni, da prodajajo ime, ki postane bolj pomembno od same kakovosti blaga. Ta sicer ne bo porazno nizka, ker bi si tako uničili blagovno znamko, zato pa je lahko za spoznanje drugačna in cenejša za proizvodnjo. Od tod razlika med fosfati in zeolitom (ter podobnimi sestavinami) v pralnih praških. Ali pa razlika v vsebnosti kakava in drugih sestavin v čokoladah. Enako velja za kozmetiko, v katero lahko dajejo manjše količine dodatnih sestavin, kot je, na primer, encim Q10. To je še zlasti preprosto, ker potrošnik ne more čutiti ali preveriti, koliko ga krema vsebuje.
Raje s Poljskega kot iz Italije
Zanimivo je tudi dejstvo, da proizvajalci nekatere izdelke raje v Slovenijo uvozijo s Poljskega kot na primer iz Italije, čeravno je slednja precej bliže. Nedvomno se jim to denarno izide, sicer tega podjetja ne bi podpirala.
Po oceni sogovornika so prakse, ko podjetja proizvajajo različne izdelke za različne trge, sposobna predvsem velika podjetja, ki si lahko privoščijo ločeno proizvodnjo, denimo tako, da imajo dve tovarni - eno na Poljskem, drugo v Nemčiji. Za manjša podjetja bi bil to previsok strošek, zato ni pričakovati dveh kakovosti enakega izdelka. Od tod tudi mnenje poznavalcev, da je včasih bolje zaupati domačemu, manjšemu podjetju kot pa veliki in močni multinacionalki.
Hitri uvozniki
Vzhodnoevropska tržišča so poleg tega meka za tako imenovane hitre uvoznike. Ti se pojavljajo tudi v Sloveniji, delujejo pa na naslednji način: s proizvajalcem se dogovorijo za določene količine izdelka, pri čemer je najpomembnejša proizvodna cena izdelka in ne njegova kakovost. Ko se dogovorijo za dobavo izdelka, si izmislijo še novo blagovno znamko in, jo agresivno oglašujejo. Potrošnik pokusi izdelek, in četudi se izkaže, da je ta slabše kakovosti, in se bodo ljudje hitro premislili, bo uvoznik zaslužil dovolj, da bo pokril stroške ter imel pri tem še dobiček, pri čemer mu je malo mar, če blagovno znamko na koncu ukine. Malo mu je, kakopak, mar tudi za ljudi, ki so izdelek kupili in ugotovili, da ni vreden počenega groša. Na tak način lahko prodajajo tako praške kot čistila za čevlje, tako hrano kot tehnične naprave.
Sogovornik zato svetuje previdnost pri nakupovanju, pri čemer je vselej dobro imeti pred očmi, da je "vse v denarju".
