Preden so nas spustili 75 metrov globoko, nas je Smiljan Brešan, ki je že 20 let jamar, reševalec pa natanko desetletje manj, lepo popisal, saj, kot je dejal, nočejo, da bi kdo ostal spodaj. Privezane so nas počasi in varno drugega za drugim spustili v hladno in vlažno jamo. Po minuti ali dveh drsenja mimo skal v svet teme se je pod našimi nogami odprla velika dvorana, na njenem dnu pa so poplesavale prižgane svetilke jamarjev. Nekaj korakov niže so jamarji pri devetih stopinjah Celzija že pripravljali ponesrečenca na transport v posebnem jamarskem nosilu.
Robert Rehar, vodja reševanja, je razložil, da se njihova nosila od tistih, ki jih uporabljajo gorski reševalci, razlikujejo v sistemu vpetja, ki jim omogoča, da ponesrečenca premikajo tako po vertikalni kot horizontalni osi. To jim v ozkih rovih, kjer morajo nesrečneža dvigovati ali vleči, močno olajša delo. Poleg tega morajo nositi še vsaj deset kilogramov opreme, med katero najdemo razne prižeme, zavore, škripce, vponke, varovala, karbidovko, rokavice, vrvi in seveda varovalno čelado.
V pogovoru z Alešem Stražarjem, vodjo jamarske reševalne službe, smo izvedeli, da je v stalni operativni pripravljenosti približno 53 jamarskih reševalcev s pogodbo, še 24 pa je takih, ki to počnejo brez kakršnega koli nadomestila, saj si morajo vse plačati sami. Med njimi so tudi taki s specialnim znanjem, kot so zdravnik, potapljač, letalec, logist, potapljač ali miner. Jamarske reševalce pokličejo tudi, ko je iz brezna treba potegniti mrtvega človeka. Med tistimi, ki jim je zaupana ta naloga, je tudi Stražar, ki pravi, da to ni posel za občutljive ljudi. V zadnjem času se srečujejo tudi z vse pogostejšimi zahtevami za dvig posmrtnih ostankov preminulih iz druge svetovne vojne.
