Najtežjo kolesarsko dirko na svetu Tour de France je doslej končalo samo pet Slovencev. Eden od njih, 29-letni Tadej Valjavec, je pred dnevi s sedemnajstim mestom v skupni razvrstitvi postavil nov mejnik, ki ga bo slovensko kolesarstvo lovilo v naslednjih letih, morda desetletjih.

Verjetno ste še malo utrujeni, saj ni dolgo, kar se je Tour končal?

Utrujenost se ne pokaže takoj po dirki, ampak šele po kakšnem tednu.

Se pojavi bolečina?

Ne, neprestano bi spal. Preprosto: energije mi zmanjkuje.

Kako se je zbuditi po zahtevni etapi na dirki, kot je Tour de France? Čas za regeneracijo organizma je zelo kratek.

Tega se navadiš. Bolj gre za zaspanost. Včasih te boli hrbet, ker se na kakšnih zahtevnih gorskih etapah na koncu vlečeš v klanec že s hrbtom, ker se z nogami ne moreš več. Pa tudi roke te znajo boleti, in vrat. Noge so že od tretjega dneva naprej boleče. Po pol ure vožnje se ogreješ in gre.

Gorske etape so verjetno zaradi svoje strmine najhujše. Kako je, ko se človek tudi po nekajkrat na dan vleče v hrib? Na kaj takrat kolesar misli, da prežene utrujenost, bolečino, izčrpanost?

Gorske etape minejo najhitreje. Mnogo lažje je kot po ravnem, kjer se nič ne dogaja. Imeli smo ravninsko etapo, dolgo 230 kilometrov, na kateri se ni zgodilo nič, zato se mi je zdelo, da se vleče že vse življenje. V klanec pa moraš biti osredotočen na dihanje in pedaliranje, pa težko ti je, navzdol si skoncentriran na ovinke, potem gre proga spet gor in na koncu je vse skupaj zelo pestro. Tudi če je etapa dolga sedem ur, hitro mine.

Ne pride do krize, da se vprašaš, ali se sploh še splača vztrajati?

Seveda padeš v krizo. Včasih se sprašuješ, zakaj bi se zdaj mučil, če ne moreš biti tako visoko, kot si si zamislil. Potem si rečeš, da boš pač peljal bolj počasi, a na koncu ugotoviš, da moraš vseeno priti do cilja. Če greš hitreje, se manj mučiš in te telo boli manj časa. Sicer pa tudi med drugimi kolesarji velja, da se gorskih etap najbolj bojimo, a hkrati najhitreje minejo.

Kako ste sprejeli novico, da je zmagovalec Toura Floyd Landis padel na dopinškem testu?

Šokiran sem. To je še en udarec za kolesarstvo. Ker Landisa osebno dobro poznam, mi je še težje. Upam, da bo vzorec B negativen, čeprav težko verjamem, da se bo to zgodilo.

Kako kolesar gleda na dopingiranega kolega? Ga obsojate, pomilujete? V Phonaku ste bili moštveni kolega z Američanom Tylerjem Hamiltonom. Ko je prišla afera na plan, ste tudi vi dejali, da ne verjamete, da se je dopingiral, zdaj pa so na dan prišle že vse podrobnosti: koliko je za doping plačal, kdaj je vzel poživilo...

Hamiltonu sem takrat stoodstotno verjel. Še danes ne vem, kaj je bilo takrat res in kaj ne. Zanj pravijo, da je prejemal tujo kri. Ne verjamem, da bi šel v tako tveganje, da bi si v telo spustil kri, ki je morda okužena z nevarno boleznijo, morda celo s hepatitisom.

V Phonaku ste tekmovali tudi s Špancem Santiagom Perezom, ki so ga prav tako ujeli na dopingu.

Perez, ja. Spominjam se, da smo skupaj dirkali na Vuelti, dirki po Španiji. Vsi smo bili precej utrujeni in nerazpoloženi, Perez pa je nenadoma poletel kot avion. Nihče od nas ni imel prevelike morale in volje, jaz sem bil izmučen od Gira, zato smo bili Perezove energije vsi veseli. V bistvu nas je s tem potegnil v boljšo formo in nam dal voljo, da smo potem vsi tekmovali precej bolje. Dobili smo krila, in če Pereza ne bi bilo, bi šel jaz takrat sredi dirke domov. Seveda se med dirko nismo spraševali, od kod njemu taka moč, ko pa je prišla na dan novica, da je bil dopingiran, začneš sestavljati mozaik dogodkov in ugotoviš, da je bilo njegovo letenje na kolesu v resnici res zelo čudno.

Na letošnjem Touru je na kontroli dopinga pogrnilo še eno zelo znano ime: Jan Ullrich.

Ko izveš kaj takega, se začneš resno spraševati, ali ima kolesarstvo sploh še kakšen smisel. S kolegi iz drugih ekip smo se o tem veliko pogovarjali. Če je to res, je bolje, da nehamo, je marsikdo takrat rekel. A potem greš vseeno na štart.

Je naključni doping možen? Ti lahko klubski zdravnik v telo vnese poživilo, ne da bi kolesar za to vedel?

V klubih, kjer sem doslej vozil, to ni možno. Točno veš, kaj zaužiješ. Zdaj gredo sicer v skrajnosti, da tudi infuzije, denimo, ne smeš več dobiti. Na letošnjem Touru je bila neznosna vročina. Na enem od odsekov ceste je bil asfalt čisto mehak, da so se v njem poznali sledovi gum. Tu gre res za preizkušanje mej človeške zmogljivosti. Razumem, da ne smeš preseči meje hematokrita 50, ker je nevarnost, da bi se ti kri strdila in bi te zadela kap. A če ti hematokrit preveč pade, to nikogar ne zanima, pa četudi bi od izčrpanosti umrl. Organizatorji pripravljajo vse bolj zahtevne in vse daljše etape, štarti so v največji vročini, samo da je spektakel, na koncu pa ne smeš dobiti niti ene infuzije. Na Giru sem dobil infuzijo skoraj vsak dan, na Touru nobene. Šele zadnji dan mi je klubski zdravnik priznal, da imam krvno sliko tako uničeno, da se je začel že bati zame.

Kaj pa jeste na taki dirki?

Jem zelo malo, ker v taki vročini nimaš apetita. Imamo razne gele, se pravi ogljikove hidrate v tekoči obliki. To so take vrečke, katere vsebino popiješ med dirkanjem. A če tega poješ preveč, dobiš drisko, kar je lahko velik problem. Vmes dobiš tudi kruh z medom ali marmelado pa sadje in razne energetske ploščice. Na prvih etapah sem te stvari še jedel, potem pa nisem več mogel. Na zadnjih etapah sem celo dobil drisko, a kadar se ti pojavi na koncu, se da to nadlogo zaustaviti s tabletami.

To jeste med dirko, kaj pa po etapi?

Na Touru so nam že na cilju vsake etape v klubskem avtobusu postregli s krompirjem v kosih, na katerega dajo malo soli, olja in skute. Včasih si torej dobil infuzijo, zdaj dobiš krompir. (smeh) Krompirja pa bi moral, so izračunali, dnevno pojesti dvajset kilogramov, da bi nadoknadil izgubljeno moč. Po dirki paše slano, ker med dirko jemo sladke stvari. Zvečer pa veliko hidratov, makarone, riž, in meso zaradi beljakovin. Za zajtrk jemo klasične zadeve, kruh z namazom, rogljiček, misli. Pa tudi špagete. Jaz sem jih jedel v drugi polovici dirke že z marmelado, kajti navsezgodaj mi špageti s paradižnikovo omako res niso več prijali. Proti koncu dirke ti tako in tako nobena hrana več ne ustreza. Zadnje dni vem, da sem si vseskozi govoril le to, kolikokrat bom moral še jesti špagete, preden pridem domov.

V teh dneh torej doma ni špagetov na jedilniku?

Cel mesec jih ne bo.

Prvi del večerje po etapi je torej že na cilju?

Tako je. V avtobusu nas čaka krompir. Zjutraj v hotelu ga že skuhajo, potem pa dajo v plastične posode in po etapi dajo v mikrovalovne pečice, da jemo toplega. V hotelu dobimo razne mislije, piškote, tortice, sadje in jogurte, da lahko vseskozi ješ, če ti paše. Nato sledi prava večerja.

Kdo pa kuha?

Večina dobrih ekip ima svoje kuharje. Mi v italijanskem Lampreju ga nimamo, v švicarskem Phonaku pa sem ga lani imel. Z njim sem še vedno prijatelj, zato sem tudi letos raje šel k njemu in ga prosil za obrok. Slovencem bolj ustreza hrana, ki jo kuhajo nacije, kot so Švicarji, Avstrijci in Nemci. Zato sem bil vesel mlečnega riža, šmorna, mislijev z jogurtom, pripravljenih dan prej, da so bili "žmohtni". Italijani tega ne poznajo, Phonakov kuhar pa mi je z vsem tem postregel. Organizator Toura da na razpolago tri svoje kuharje, ki pa se selijo iz hotela v hotel, kar pomeni, da ne veš, kateri dan boš lahko uporabil njegove usluge. Imeli smo srečo, da smo pol Toura imeli italijanskega kuharja. Francozi namreč nikakor ne znajo skuhati špagetov. Lahko mu prineseš listek, naj jih kuha pet minut in konec, pa jih bo Francoz kuhal mnogo dlje, da se špaget na vilici kar stopi. Kot bi jedel krompirjev pire.

Koliko je sploh prijateljstva v vrhunskem kolesarstvu?

Med dirko prijateljev ni. Ko gre zares, gleda vsak nase. Kolesarstvo je precej individualen šport.

O čem pa klepetate na kakšni začetni lahki etapi ali pa na zadnji etapi, kot je bila na Touru, ko se vidi, da gre za debatni krožek?

O vsem mogočem. Kako je doma, kam greš na počitnice, kaj počenja žena. Skratka zelo sproščene teme. Pa tudi o kolesarstvu. Ko je Landis prejšnji dan odpeljal imenitno etapo, smo naslednji dan govorili le o tem. Bi pa ob tem omenil, da so najbolj zanimivi deli etape v prvih dveh urah. Takrat je vojna, ki jo komaj dojameš. Škoda, ker televizija tega ne prenaša, da bi ljudje videli, kakšna bitka se odvija za pozicije na cesti. Je pa prednost tega dogajanja, da etape hitreje minejo.

Koliko imate časa med dirko opazovati gledalce ob cesti in pokrajino, ki je običajno zelo lepa?

Nič. Osredotočen moraš biti na cesto. Sploh pa je v Franciji nevarno, če nisi zbran, saj se nenadoma na cesti pojavi otoček ali izboklina, s katerima umirijo promet, preden prideš v vas. Nikoli si ne upam voziti ob robu ceste, saj te lahko mimogrede sname kak steber, po sredi cesti pa je tudi nevarno, ker se lahko, kot rečeno, zaletiš v otoček. Ob vsem tem ni šans, da bi gledal še pokrajino.

Kolesar se približuje vrhu, ljudje pa stojijo na cesti in se tik pred njim odmaknejo. Na televiziji je to videti zelo dramatično.

V resnici ni tako hudo, a se je že zgodilo, da bi tudi jaz kmalu pogrnil, ker sem pričakoval, da se bodo gledalci odmaknili, pa se niso. Dva, tri tipe sem takrat malo posnel z ramenom. Na Touru je letos enega od kolesarjev gledalec zadel s plastično roko, ki so jih pred dirko delili sponzorji kot reklamo. Moraš se kar močno zadreti na gledalca, če se ti zdi, da je preblizu. Če imaš seveda sploh čas za to. Hudo je tudi zaradi otrok. Starši so navdušeni, ko se pelješ mimo, in pozabijo na otroka, ta pa se zmuzne med njihovimi nogami in se nevarno približa kolesarju. Paziti moraš tudi, ko odvržeš bidon, ker se lahko za njim zapodi kdo od gledalcev, ki si ga želi obdržati za spomin. Previdno ga moraš odvreči tudi zato, ker se lahko odbije in ti prileti nazaj.

Čelad kolesarji ob začetku vzpona ne smete več sneti, kadar je cilj na vrhu. Ste se na to pravilo že navadili?

Če imaš kvalitetno čelado, ni problema. Sicer pa je bilo to pravilo zelo zanimivo. Če si v Italiji na začetku klanca odvrgel čelado, je nisi nikoli več dobil nazaj, ker so ti jo takoj ukradli. Na Giru sem zamenjal tudi po dvajset čelad, posebej kje na jugu Italije, kjer so čakali le na to, kdaj se boš pripeljal mimo in se odkril. Ko je čelada padla na tla, jo je takoj zagrabil kdo od gledalcev in stekel v neznano.

Tudi vode ste na letošnjem Touru veliko porabili. Nekje sem ujel podatek, da naj bi Landis porabil 70 bidonov vode na dan. Je to res?

Res, saj mi je povedal. A to ne pomeni, da je vso vodo spil, pač pa jo je imel tudi za polivanje. V bidon gre sicer le pol litra. Zame je bil eden največjih motivov vožnje v klanec to, da bom kje dobil vodo, saj so bile razmere zares peklenske.

Se kdaj kolesa zasitite? Se odpeljete v trgovino s kolesom po tako naporni dirki, kot je bil tale Tour?

Zdaj imam vneto prostato in se deset dni ne smem usesti na kolo, sicer bi šel že dan po Touru na trening. Drugače sem pa veliko na kolesu. Letošnjo zimo sem prvič veliko kolesaril, čeprav je bila zima dolga in snežena. Običajno raje tečem na smučeh. A se toliko treningov na kolesu ni obneslo. Sem pa lani, ko sem skoraj dva meseca dirkal po Evropi, prišel domov in se potem kolesa več kot dva tedna nisem niti dotaknil.

Zdajle vas poslušam, pa nič ne govorite o tem, kako je hudo, ko pa vas pokličem med dirko, velikokrat pojamrate...

Med dirko so posebne razmere. Ko si utrujen, razmišljaš povsem drugače.

Mislite na naslednjo sezono? Giro, Tour?

Malo že. Samemu sebi se čudim, ker mi misli uidejo tja, čeprav tega nočem, saj moram zdaj misliti na dom.

Na zmagovalni oder v zadnjem času vsi pripeljejo svoje otroke. Tudi pri vas bo kmalu zajokalo...

Da, septembra postanem oče. Zato sem prej rekel, da moram najprej misli usmeriti na svoje zasebno življenje in šele potem razmišljati, na katerih dirkah se bom pojavil prihodnje leto. Priznam, da se je z leti vedno težje usmeriti le v kolesarstvo. Če je bila to včasih moja prva ljubezen, zdaj ni več. Včasih je bilo drugače. Ko smo bili kot mladinci na pripravah v St. Moritzu, smo dopoldne opravili naporen trening, popoldne pa sem se z Dergancem in Bergantom s kolesom odpravil v Livigno. Prevoziti smo morali dva visoka prelaza v eno smer, oba visoka okrog 2500 metrov. In zakaj smo rinili tja? Da smo kupili kolesarsko revijo. Danes se moram že samo za tak trening, kot sem ga imel tisti dan dopoldne, močno motivirati.

Pa saj še niste tako stari?

Nisem, a vem, da sem za uspeh na Touru zamudil vlak. Na Tour bi moral iti že pred nekaj leti, da bi se nanj navadil, predvsem na vse strese, ki jih tam doživljaš vsakodnevno. Pa nisem jaz kriv, pač pa tisti ljudje v mojih prejšnjih klubih, ki me v Francijo niso pustili. Vsi so mi govorili, da moram nekoč doživeti zadnjo etapo Toura, ko se pripelješ na Elizejske poljane. Zdaj sem to doživel. Če bi se tam znašel kot mlad kolesar, bi imel kurjo polt, zdaj pa je bil to zame sicer najlepši zaključek dirke, a nič več kot to. Pravzaprav sem komaj čakal, da bom odvozil zadnji krog in se vrnil domov.