In četudi bodo tisti, ki nikoli niso razumeli kavarniške kulture, v Avstriji kmalu odprli še več "plastičnih kavarn", se za dunajske kavarne s tradicijo ni bati, še vedno so v modi kot prijetni prostori za druženje in uživanje prostih uric. Med odličnimi tipičnimi dunajskimi kavarnami je naravnost težko priporočiti najboljšo. Gospa Michaela Haberl iz avstrijskega turističnega predstavništva v Sloveniji nam priporoča obisk vsaj treh. V legendarni Hawelki na Dorotheergasse se zbirajo predvsem umetniške družbe, slovijo pa po buhteljnih. V Diglasu boste sedeli v družbi mladih, ki znajo uživati v domačnosti kavarniškega razpoloženja. Redni gostje v kavarni Landtmann na Ringu so še posebej "nobel": politiki in pomembni dunajski meščani se družijo s študenti in obiskovalci okoliških gledališč. Še bolj v zadregi kot na Dunaju utegnete biti pri izbiri brezštevilnih pariških kavarn. Če se boste ustavili pri Chez Deux Magots ali v Café Flore na Montparnassu ali pa na desnem bregu Sene v Café dela Paix, ne boste zgrešili. Od nekdaj slovijo kot imenitne kavarne, podobno kot Florian v Benetkah.

Na kofetek za začetek

Zaradi hitrega življenjskega sloga in pomanjkanja časa tudi pri nas vse več ljudi kofeinski napitek raje popije kar stoje ali celo med hojo, z mobitelom ob ušesu. Je z drobnimi užitki srkanja ob prebiranju časnikov zares konec? So minili časi pristnih kavarn "po dunajsko" ali "po pariško", kakor hočete, in namesto njih dobivamo "kafiče" z bučno glasbo, taverne, pube, bistroje, coffe-pointe in kar je še podobne sodobne postrežbe? Odgovor smo iskali s tistimi, ki še vedo, kaj je kavarna. V kavarnah, bolje rečeno pri tistih, ki v njih strežejo. Kavarnarjev, kot je bil nekdaj sloviti Krapež v Kazini oziroma Zvezdi, imenovan tudi Živili, ali oče Žarka Petana v mariborski Astoriji, nimamo več. V Ljubljani sta le še dve znani kavarni, Union in Evropa, pa še ti sta poznali boljše čase. Pred ne tako dolgo časa sta živahno živeli tudi kavarna Nebotičnik, ki je že lep čas zaprta, in tista v hotelu Slonu. V hotelskem pritličju je zdaj slaščičarna, ki ji nekateri iz navade rečejo kavarna, v sosednjem bistroju s sicer okusno hrano pa je žalosten in ničemur podoben "privesek" petih miz in nekaj obupnih vrtnih stolov, kjer postrežejo kavo in slaščice. Lastnikom očitno ni do udobja, ampak da ljudje naročeno čim prej plačajo in se umaknejo naslednjim gostom. "Ni več niti prava kavarna niti slaščičarna, ampak nekaj vmes. V kavarni gost lahko tudi kadi in bere časopis, razlika med obema je bolj kot v ponudbi v samem načinu strežbe," pravi izkušena gospa Milica iz Slonove slaščičarne, kjer ljudje še vedno rečejo, da so prišli v kavarno. "Mize v slaščičarnah morajo imeti prte, medtem ko v kavarnahstrežemo napitke in posladke na pladnjih in na nepogrnjenih mizah," pojasnjuje. Nekoč, konec 19. stoletja, je bila kavarna "Pri lefontu" glavno shajališče ljubljanskega meščanstva brez razlik v narodnem pogledu, čeprav je v začetku 20. stoletja slovela kot bolj nemškutarska v primerjavi s kavarno Evropa, kjer so se zbirali slovanofili. Še danes ima kavarna Slon, ki to v resnici ni, svoje stalne goste, ki spoštujejo tudi stare običaje tako imenovanih rednih obiskov ali jour-fixov. Ob torkih se k stalnemu omizju zbirajo gospodje, ob četrtkih je pri njih stalni krožek gospa. Ob sobotah pa težko najdeš prosto mizo.

Gospod, ki za isto mizo redno bere časopis

Tudi v kavarni in slaščičarni Grand hotela Union je v soboto dopoldne, ko se ljudje vračajo z bližnje tržnice, polno gostov. Urni natakar Veljo , ki sam skrbi za 34 miz, tukaj streže že petnajst let in nabral si je že polno zanimivih izkušenj o svojih gostih. Njegova prednost je namreč v tem, pravi, da ima vsaj 80 odstotkov stalnih gostov. Opazi jih že ob prihodu v kavarno, ve, kam se bodo usedli, in jim kar brez naročanja takoj lahko prinese kavo na način, kot ga običajno želijo. Navade gostov pozna do podrobnosti: točno ve, h kateri mizi bo sedel gospod, ki vsak dan prihaja z debelo lupo prebrat časnike, in da bo z naročilom počakal, če bo tista miza morebiti zasedena. Sicer pa imajo tudi v kavarni Union stalna omizja, krog starejših gospa se redno zbira kar trikrat na teden, vsak drugi dan. Redno se pri njih ustavijo zakonski in prijateljski pari, Veljo, ki ima rad svoj poklic, je zelo zadovoljen s svojimi gosti. Kavarna in slaščičarna Grand hotela Union vabi z bogato izbiro kav, izborom svežih slaščic, sendviči, toplimi in hladnimi prigrizki. Pred jutranjo kavico, ki jo postrežejo v džezvici na pladnju in z vodo, kot je treba, lahko zajtrkujete. Ob večerih ponujajo redne glasbene ali gledališko-kabaretne predstave, potopisna predavanja in enkrat na mesec ob torkih celo debatni Philocafe na določeno temo. Petega marca zvečer bo denimo tam večerna razprava z naslovom Bog?.

V kavarno na tango

Kavarno Evropa na Ajdovščini je odprl Lika Kersnik leta 1872 in jo opremil po tedaj največji dunajski modi. Konec 19. stoletja je v Evropi deloval literarno-zabavni klub, tam so se zbirali pomembni "narodni" Slovenci, kot so bili Vošnjak, Šuklje, Levec. Potem pa je doživljala različno usodo. Danes skušajo novi najemniki obnoviti tradicijo prijetne kavarne, od vseh ljubljanskih kavarn ima najbolj udobne sedeže. Evropa je za zdaj edina kavarna, kjer je mogoče prebrati tudi kakšen tuj, ne le domač časnik ali revijo, četudi se je po obetavnem odprtju pred dvema letoma tudi tam že marsikaj obrnilo bolj po svoje. Nemi klavir ob vhodu se kar ponuja, da bi nanj kdo kaj zaigral. Ob sobotah in nedeljah se pri njih oglasi kar nekaj tujcev, pa tudi sicer se ob večerih pozna, ali je v Ljubljani kakšna večja gledališka ali druga prireditev - gostje tisti obvezni "after eleven" radi preživijo pri njih, pravi natakarica Nada. Kavarna je že dobila nekaj stalnih popoldanskih omizij, pri njih se denimo redno zbira skupina šolskih ravnateljev, pa tudi šahisti in člani nekaterih društev. Ob petkih zvečer, ko se pri njih tako kot po vsem mestu v glavnem nabere mladina, tudi malce potegnejo, če ne gre drugače. Odprti so namreč vsak dan brez razlike do polnoči. Toda najlepše je menda v kavarni Evropa ob nedeljah zvečer. Takrat prihajajo k njim ljubitelji tanga, vsaj deset do petnajst parov, ki se zavrtijo vsem in sebi v užitek. Nedvomno so si uživanje v udobnih kavarnah izmislili Orientalci. Od nekdaj so bile izredno priljubljene zlasti med prebivalci balkanskih mest. Nekateri zgodovinarji trdijo, da je bila sploh prva kavarna v Beogradu (1557), čeprav se Angleži, Francozi in Italijani ne morejo sporazumeti, kdo je imel prvo kavarno v Evropi. Menda so bili res Benečani prvi. V Pariz je modo uživanja ob kavi prinesel ambasador sultana Muhameda IV., ki je 1699 obiskal Ludvika XIV. Pravzaprav je tudi začetek francoske revolucije v Parizu povezan s kavarno Café Foy, kjer je novinar Camille Desmoulins zagovarjal demokracijo in svobodo, dva dni zatem pa je padla Bastilja. V 17. stoletju je bilo v Londonu že 1000 kavarn. V Rimu je najslavnejša Caffe Greco blizu Španskih stopnic. Kot že ime pove, jo je leta 1760 ustanovil neki Grk, znamenita pa je po tem, da so v njej preživljali ure mnogi veliki tuji umetniki, ki so v naslednjih stoletjih obiskovali večno mesto. Njeni zidovi pripovedujejo zgodbe o obiskovalcih, kot so bili Goethe, Byron, Wagner, Stendahl, Bizet... Zgodbo o turškem obleganju Dunaja 1683. leta in prvem tamkajšnjem kavarnarju Kolschitzkem, Poljaku, ki ima celo svoj spomenik in ulico, pa ste najbrž že slišali. Bežečim Turkom je zaplenil vreče s kavo, ker je edini vedel, da rjava zrnca niso hrana za kamele, kot so menili drugi - in odprl kavarno.