Profesorica nemščine je bila dolgo prepričana, da je poučevanje nekaj najlepšega in najboljšega na svetu. A jo je naključje pripeljalo najprej na leposlovni oddelek Konzorcija, kmalu pa so ji ponudili vodenje otroškega oddelka. "Takoj sem začela spreminjati, oddelek prilagajati otrokom. Vedno sem si namreč želela, da bi bile otroške knjige v takšnem prostoru, ki bi spominjal na otroško sobo, knjige pa postavljene tako, da bi jih otroci lahko sami jemali s polic. Hotela sem, da bi se otroci v naši knjigarni počutili domače, da bi vanjo redno prihajali, v njej posedali, prebirali knjige, risali, se učili, delali referate, se pogovarjali." To je, vedo povedati otroci in njihovi starši, Bediti Mlinar tudi uspelo. Ker ima otroke neskončno rada. "Do vseh otrok, ki priložnostno ali redno zahajajo v našo knjigarno, se vedem, kot bi prišli k meni domov. Vse sprejmem kot obisk, ki mi je v veselje, in vedno se trudim, da bi dobili v roke prave knjige," hiti pojasnjevat gospa Mlinar, ki je prepričana, da so "skoraj vse" knjige prave. "Sama nisem preveč stroga, prepričana sem namreč, da je, posebno v najstniškem obdobju, najpomembnejše, da otroci berejo, tudi če knjige nimajo posebne literarne vrednosti. Tako Harry Potter na primer ni ravno velika literarna mojstrovina, a za to, da otroci berejo, je naredil ogromno. Brali so ga in ga berejo tudi fantje, ki bi sicer le težko segli po knjigi, kaj šele tako debeli. Nekateri kar niso mogli dočakati slovenskih izdaj in so ga brali celo v izvirniku, v angleščini, tako jih je prevzel. In to, se mi zdi, je najpomembnejše. Da te knjiga prevzame, da po njej sežeš z veseljem, s pričakovanjem. Da te navduši, da o njej razmišljaš, se zabavaš ali si tudi malo žalosten. Da te bogati."

Motivacija za branje je za Bedito Mlinar najpomembnejša in s tem, kako navdušiti, zainteresirati mlade bralce, se je vsa leta veliko ukvarjala. Seveda se začne že tako rekoč pri dojenčkih. "Zadnja leta se je izbira knjig za najmlajše, stare že manj kot leto dni, zelo izboljšala. Imamo plastične knjižice, takšne iz blaga in iz plastike, največ je slikanic z živalmi in malo besedila. Starši so vedno bolj ozaveščeni, nekateri berejo pravljice in pesmice že otrokom, ki so še v trebuhu," se smeje gospa Mlinar, ki za otroke, ki so stari leto dni, staršem ponudi prave, zlasti slovenske slikanice. "Te so pravi dragulji in četudi otrok vsega še ne razume, si kmalu zapomni, ko mu starši ponavljajo na primer verz ali dva, živalske glasove in kratke povedi. Včasih majhne otroke kar preveč podcenjujemo, zlasti pa pozabljamo, kako dragoceno je, ko se zvečer otrok stisne v naše naročje, kako ga objamemo in skupaj listamo kakšno dobro slikanico, mu kaj preberemo, gledamo ilustracije. Takrat smo si najbolj blizu in to je neizmerna naložba, tako za branje kot za odnose med otroki in starši. Prepričana sem, da je dobro, če starši in otroci tudi kasneje, ko so otroci že večji, v osnovni šoli, tu in tam skupaj kaj preberejo ter se o prebranem pogovarjajo. Gotovo je ta navada lahko naložba za tista obdobja, ko so otroci najstniki in se komunikacija s starši lahko kar precej poruši. Takrat je knjiga lahko most med njimi, tema, o kateri se je `varno` pogovarjati, če starši seveda poznajo vsebino knjig, ki jih prebirajo njihovi otroci."

Bedita Mlinar je prebrala vse knjige, ki jih imajo na otroškem oddelku Konzorcija in nobena novost ji ne uide. "Če hočeš otroka navdušiti za neko knjigo, jo moraš najprej sam prebrati. Potem pa veliko spraševati. Knjigarnarjem ne bi smelo biti žal časa za pogovor z mladimi bralci. Kako boš svetoval in navduševal otroke za branje, če ne veš, kaj jih zanima, kakšni so njihovi konjički, o čem razmišljajo, kaj sanjajo? Sama si za otroke vedno vzamem čas. Pogovarjamo se vse sorte, posebno pa sem vesela, ko pridejo kupovat knjige za prijatelje. Če ne zadenemo, jih seveda lahko pridejo zamenjat. Zame pa je nekaj najlepšega, ko pride otrok ponovno k meni v knjigarno in mi navdušeno pripoveduje, kako mu je bila knjiga, ki sem mu jo svetovala, všeč."

Gospa Mlinar se sicer zaveda, da živi od prodaje knjig, a še pomembnejše se ji zdi, da se otroci med knjige vračajo. Da je "njen" otroški oddelek prostor srečevanja, pogovarjanja, pisanja domačih nalog in referatov, prebiranja knjig, "kulturno središče, kjer se otroci dobro počutijo in se vanj vračajo. Vem, da vsak dan ne moreš kupiti knjige, v knjigarno pa lahko prideš vsak dan. Zlasti, če se v njej kaj zanimivega dogaja." Pri Bediti Mlinar se v "njeni" pravljični sobi vedno kaj dogaja. Naj bodo to čarobne "kapljice za branje", ki pomagajo pri premagovanju prvih zadreg s črkami, ali enako čarobni svinčniki, ki so pomagali pri prvih tiskanih črkah, abonma, ki vsak mesec ponudi presenečenje v obliki delavnice z znanimi kiparji, ilustratorji, pesniki in pisatelji, lutkarji, igralci. Ali pa le nasvet. "Svetovanje in branje sta intimni zadevi, vsakemu obiskovalcu se skušam posvetiti in mu ustreči. Vsak lahko vzame knjigo s police, jo prelista, prebere. Za svoje `pomembne otroke`, to so seveda vsi, najbolj pa redni obiskovalci, pa imam vedno na zalogi kakšno dobro knjigo - kot darilo. Za nagrado za dobro spričevalo, za rojstni dan, za spodbuden začetek šolskega leta, za prebrano knjigo."