Vsekakor namerava dr. Andreja Kocijančič, ki je, tudi po svojih besedah, pogumna ženska, s svojo izjemno energijo, vztrajnostjo in mladostnostjo ljubljansko univerzo voditi tako, da bo postala sodobna univerza, ki bo sorodne univerze v Evropi ne le dohitela, pač pa tudi prehitela.

Pred volitvami je zbudila pozornost vaša izjava, da ste se pripravljeni v moškem okolju uveljaviti tudi z moškimi prijemi.
Vedno sem delala v okolju, kjer so bili na vodilnih mestih pretežno moški. Vedno pa sem se uveljavljala s svojim delom, zato sem prepričana, da nikoli ni bilo pomembno, ali nosim krilo ali hlače. Tudi zame je to pri sodelavcih še najmanj pomembno. Pomembno je, kaj in koliko znajo. Sama bi se rada tudi kot rektorica dokazala s svojim znanjem, izkušnjami in sposobnostmi, ki sem jih pokazala že na drugih vodilnih mestih. Vedno sem namreč hotela nekaj novega, dodatnega, izboljšati organizacijo dela ali poskrbeti za boljše razmere. Če nekaj hočeš, če o tem govoriš in razlagaš, potem je seveda dobro, prav in pošteno, da pokažeš tudi, kako se to naredi.

Izkušnje ste si pridobivali, ko ste postavljali na noge kliniko za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove. Polnih 28 let ste preživeli v njej kot zdravnica, raziskovalka, predstojnica.
Že med študijem medicine, me je privlačila interna medicina. Pri njej je namreč treba poznati delovanje vsega človekovega ustroja, zahteva kombinacijo različnega znanja, kot bi igral šah. Res pri interni medicini ni hitrega odgovora in ukrepanja, kot na primer pri kirurgiji, in si morda na hitro manj učinkovit, a imaš z bolnikom vendarle boljši stik. Bolnika obravnavaš celostno, pomemben ti je človek, in prav to me je pritegnilo. Ko sem se po gimnaziji odločala za študij, me je zanimala filozofija in na filozofski fakulteti sem imela že vse urejeno, pa me je za študij medicine, kot rečeno, pregovoril Janez; njegova mama je bila namreč zdravnica. Kaj je endokrinologija, sem videla šele v Beogradu, kjer sem bila na specializaciji iz interne medicine. Takrat namreč endokrinologije v Sloveniji sploh ni bilo in po doktoratu sem postavila na noge oddelek ter pozneje kliniko, ki sem jo tudi vodila.

Bili ste prva strokovna direktorica Univerzitetnega kliničnega centra.
Res je, to je bil eden mojih prvih pomembnejših položajev. Organizacija dela v UKC je bila takrat drugačna, kot strokovna direktorica sem svetovala direktorju pri strokovnih vprašanjih in bili smo zelo uspešni. Vendar so bili takrat drugačni časi, pripadnost zaposlenih Kliničnemu centru je bila veliko večja, kot je zdaj, veliko se je pisalo o nas, kako smo dobri, kako smo najboljši v Jugoslaviji, ozračje med zaposlenimi je bilo zelo dobro. Zdaj je vse drugače, slabše, le denarja je bilo takrat enako premalo, kot ga je zdaj.

Kar osem let ste bili predstojnica katedre za interno medicino na medicinski fakulteti, dva mandata tudi prodekanka te fakultete. Univerzo torej zelo dobro poznate. Zdaj jo boste spoznali še z drugega zornega kota.
Res je, dobro vem, kaj se dogaja znotraj univerze, zato je rektorsko mesto zame poseben izziv in velika odgovornost. Zavedam se, da smo na univerzi zdaj v prelomnem trenutku, ko je treba vsebinsko prenoviti študijske programe, za kar sem se tudi zavzemala kot predsednica sveta za visoko šolstvo. V času mojega mandata smo v svetu že sprejeli prve programe, zasnovane po bolonjski deklaraciji, ki so primerljivi s podobnimi programi sorodnih univerz po Evropi. Prvi študentje so se vanje že vpisali, študij začnejo jeseni. Vem pa, da vsaka prenova zahteva ogromno napora delavcev pa tudi veliko denarja. Moja naloga bo spodbujati tako dekane fakultet kot profesorje pri prenavljanju programov in tudi denar bo treba nekako priskrbeti.

Pri prenovi študijskih programov je kar nekaj pasti, ki se jim bo treba izogniti. Ena večji so gotovo vrtički, ki jih profesorji obdelujejo leta in leta ter se jim bodo težko odpovedali.
Niti ne gre za vrtičke, pač pa za povsem nov pristop, s katerim je treba študentom v čim krajšem času dati čim več uporabnega, praktičnega znanja. Gre preprosto za to, da moraš začeti učiti na povsem drug način, za vprašanje, kako spremeniti nas, profesorje, da bomo drugače učili. Zdaj smo pač navajeni na neki ustaljen način poučevanja, ko potegneš iz predala gradivo, ki ga imaš že leta in leta ter ga le dopolnjuješ in odpredavaš. Zdaj pa boš moral vse to zavreči in narediti nekaj novega. To bo težko in tu vidim svojo vlogo prepričevalca, spodbujevalca, prenovo programov pa je seveda treba prepustiti strokam in fakultetam. Na vsak način si želim takšne študijske programe, ki bodo primerljivi s podobnimi v Evropi, da bodo omogočali kroženje študentov, in ki bodo hkrati univerzo povezali z gospodarstvom, z družbeno sredino.

Zdaj so v Sloveniji že tri univerze, poleg ljubljanske še mariborska in Univerza na Primorskem, ob že delujočih javnih in zasebnih visokošolskih ustanovah zunaj univerz pa kot gobe po dežju nastajajo nove. Zadnja je zasebna pravna fakulteta v Portorožu. Kakšen je vaš odnos do nastajanja novih, zasebnih visokošolskih ustanov?
Kot rektorica ljubljanske univerze ne bi hotela nikogar ovirati pri uveljavljanju ambicij po ustanavljanju zasebnih visokošolskih ustanov. Moti pa me, da mnoge delajo kot zasebne ustanove le nekaj let, potem pa ugotovijo, da pravega trga zanje ni in zaprosijo za koncesijo. To ni prav, saj se meša politika javnih in zasebnih šol ter dobimo neko čudno mešanico javno-zasebnega, ki verjetno ne odslikava najbolj potreb naše družbe. Zasebni pravni fakulteti v Portorožu je, kolikor vem, svet za visoko šolstvo prižgal zeleno luč le za ustanovitev, zdaj pa se bo treba pogovarjati o programu in nosilcih predmetov, kar je še pomembnejše od same ustanovitve. Kot rektorica sem članica sveta za visoko šolstvo in pozorna bom na to, da bo sprejet tak program, ki bo primerljiv z drugimi pravnimi fakultetami v Evropi, nosilci predmetov pa bodo morali imeti vse potrebne kvalifikacije. Kot rektorica ljubljanske univerze bom svojo univerzo branila pred sleherno nelojalno konkurenco. Nikakor ne nasprotujem temu, da bi profesorji z naše univerze predavali tudi drugod, seveda ko stoodstotno opravijo svoje delovne obveznosti na domači fakulteti. Znanje, ki ga imamo univerzitetni profesorji, je preveč dragoceno, da bi ga zapirali med štiri stene domače univerze, in prav je, da predavamo še drugod, da pišemo strokovne članke, ekspertna mnenja, predavamo v tujini. Transparentnost pa je mogoče doseči tako, da so vse dodatne zaposlitve vidne, da se ve, kolikšen je delež časa, ki ga posamezen profesor porabi za predavanja na drugih šolah, za dodatno delo.

Kaj pa izredni študij in šolnine?
Kaj sploh je izredni študij in koliko ga je znotraj posameznih fakultet, je vprašanje, ki bi zahtevalo posebno raziskavo, v tem trenutku pa je izhod v sili. Očitno je nujen, saj je zanimanje mladih ljudi zanj velik, za fakultete pa pomemben vir denarja. Verjamem, da si fakultete prizadevajo, da bi bila kakovost izrednega študija enaka kakovosti rednega, in prav kakovosti tega študija je treba namenjati vso pozornost. Nasprotujem pa uvedbi šolnin.

Kakovost študija je, sodeč tudi po osipu, vprašljiva. Študentje študirajo vse dlje, tudi podatek, da iz prvega v drugi letnik pride le polovica študentov, kaže, da je nekaj zelo narobe.
Vprašati se je treba, zakaj je osip tako visok. So to študentje, ki so se le vpisali zaradi statusa, ki jim prinaša veliko prednosti, od zavarovanja do dela prek študentskega servisa in bonov za prehrano, ali pa so res odločeni, da bodo študirali? Nikoli ni bila narejena natančna analiza o tem, vsaj jaz je nisem videla. Dobro vemo, da se mnogi študentje selijo s fakultete na fakulteto, da so mnogi le vpisani in sploh ne nameravajo študirati, zato so številke o učinkovitosti študija popačene.

Izvoljeni ste bili z veliko podporo študentov. Boste morda poskrbeli za to, da bodo imeli na univerzi študentje večji vpliv?
Študentje so sestavni del univerze in morajo imeti v vseh segmentih odločujočo vlogo. Verjamem v študente in v to, da vse, kar delamo na univerzi, delamo zanje. Stavim nanje in se zavedam, da so prav študentje največji ocenjevalci in kritiki našega dela. Verjamem v pomen študentskih anket, pa ne tistih, ki jih pišejo trije ali štirje ob koncu študijskega leta, pač pa sprotnih anket, takih, ki sem jih uvedla kot predstojnica katedre za interno medicino. Vsi študentje, ki so hodili na predavanja in vaje, so po vsakem ciklu predavanj ali seminarjev, ocenjevali naše delo. Na osnovi analize anket in ocen sem spreminjala svoja predavanja, snov podajala drugače. Ankete so profesorjem v pomoč pri izboljšanju kakovosti našega dela.

Boste obdržali profesuro?
Vsekakor bom še predavala, ne bom pa več vodila klinike za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni ali delala v ambulanti, tudi znanstveno delo bo moralo počakati. Z vso odgovornostjo in zagnanostjo bom rektorica.Prva rektorica v več kot tričetrtstoletni zgodovini Univerze v Ljubljani, dobitnica reda zaslug za narod s srebrno zvezdo, se lahko pohvali z občudovanja vredno kariero. Po diplomi na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in specializaciji iz interne medicine je doktorirala in kmalu začela predavati na medicinski fakulteti, kjer je bila med letoma 1996 in 2002 prodekanka. Je tudi ustanoviteljica in predstojnica oddelka za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove v Univerzitetnem kliničnem centru, ki ga je nekaj let vodila kot strokovna direktorica. Politika je nikoli ni zanimala, morda tudi zato, ker jo je lahko od blizu spoznala prek moža Janeza Kocijančiča, čeprav zelo odločno poudari, da se nikoli nista vmešavala v delo drugega. Sama nikoli ni ocenjevala moževega dela, niti on njenega, posel in probleme sta vedno puščala pred vrati svojega doma, v katerem sta zrasla dva zelo uspešna otroka in v katerega z veseljem zahajajo že štirje vnuki. Vse življenje sem delala na dokaj odgovornih delovnih mestih in vedno se je ocenjevalo, kaj sem naredila jaz in kako, ne pa to, da sem poročena z Janezom Kocijančičem, na kar sem, mimogrede, zelo ponosna.