Mušič je bil umetnik izrazito osebnega profila. Samohodec, ki je sicer poznal in tudi upošteval odkritja novih umetnostnih smeri, pri tem pa ostal dosledno sam svoj in v osnovi nespremenljiv. Pretanjen v svoji barvitosti, ki je skoraj vedno skopa, v liniji, ki rajši nakazuje, kot pa zatrjuje, in v strogo omejeni izbiri motivov. Močna čustva je izražal na zadržan način tako, kot je to ustrezalo njegovi miroljubni in opazovalski naravi. Mušič je bil likovni lirik in tudi v žgočem protestu umetnik, ki je kruto resnico izpovedoval v estetsko pretanjeni obliki, je leta 2001 ob razstavi v Velenju o umetniku zapisal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Zoran Kržišnik.

Zoran Mušič se je rodil 12. februarja leta 1909 v Bukovici pri Gorici. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, kjer je leta 1934 diplomiral iz slikarstva. Med počitnicami je hodil v Dalmacijo, po diplomi nekaj časa živel v Španiji, po izbruhu španske državljanske vojne pa se je leta 1936 umaknil v Dalmacijo, katere pokrajina je poleg prvih spominov na rodni Kras močno vplivala na njegovo ustvarjanje. Po italijanski zasedbi se je leta 1941 vrnil v Gorico. Leta 1944 je bil interniran v taborišče Dachau, po osvoboditvi se je vrnil v Gorico in kmalu odpotoval v Benetke. Leta 1952 je kot dobitnik pariške nagrade (Premio Parigi) v Cortini prvič razstavljal v Parizu, pogodba s Francosko galerijo (Galerie de France) pa mu je omogočila ustalitev v tem mestu. Od tedaj je živel med Benetkami in Parizom.

Od leta 1991 je v obnovljenem gradu Dobrovo v Goriških Brdih na ogled stalna zbirka Mušičevih grafik. Po svetu - v Benetkah, Parizu, Rimu, Milanu, Frankfurtu in drugod - so umetnika počastili z obširnimi samostojnimi predstavitvami.

Umetnika so z antološko razstavo ob njegovi 95-letnici počastili tudi v Gorici. Postavitev v Palači Attems je organizirala goriška pokrajinska uprava v sodelovanju z goriško občino, ki se je želela z obsežno postavitvijo 120 del pokloniti goriškemu rojaku, ki je kljub večletni oddaljenosti ohranil z mestom in z Goriško nepretrgane in prijateljske vezi. Kustos razstave Marco Goldin je razstavo tedaj označil za "prvovrsten kulturni dogodek", saj podobne Mušičeve razstave po pariški razstavi leta 1995 ni bilo, v Italiji pa sploh še nikdar.

Priznani italijanski likovni kritik Vittorio Sgarbi je na slovesnosti v palači Attems na umetnikov 95. rojstni dan Zorana Mušiča umestil ob bok velikanom sodobne umetnosti: slikarjem Francisu Baconu in Albertu Giacomettiju, a tudi pesniku Giacomu Leopardiju in goriškemu filozofu Carlu Michelstaedterju, predvsem pa je dejal, da je Zoran Mušič eden tistih redkih sodobnih likovnih umetnikov, ki "so popolnoma odmislili vse slikarsko znanje, odšli na sam začetek likovnega ustvarjanja in začeli nanovo slikati."

Od aprila letos je v razstavnem prostoru koncentracijskega taborišča Dachau na ogled razstava "Mušič und Dachau" (Mušič in Dachau). Kot so povedali v Gradu Dobrovo, je razstava "Mušič und Dachau" prva samostojna predstavitev umetnika v taboriščnem razstavnem prostoru. Mušič je grozljive prizore taboriščnega življenja, kateremu je kasneje posvetil tudi cikel Nismo poslednji, na skrivaj skiciral že v času internacije.

Za svoje delo je bil Mušič večkrat nagrajen: leta 1979 je prejel Jakopičevo nagrado, leta 1981 veliko častno nagrado 14. mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani, leta 1991 Prešernovo nagrado za življenjsko delo.