Zavita v celofan se nam ponuja »združevalna« Logarjeva »opcija«. Združevanje in pajdašenje SD in SDS, ki se je v »najlepši« obliki pokazalo pri nakupu večmilijonske sodne podrtije na Litijski cesti v Ljubljani, pa seveda ni perspektiva, ki bi si jo človek resnično želel. Igranje tega političnega pokra, ki bolj meji na rusko ruleto, se res ne zdi neka normalna rešitev in bolj odbija, kot pa privlači. Verjetno je privlačna za denarne in strankarske ideologe, ne pa za državljane. Denar in oblastne ter privatne koristi, ki združujejo »demokratične« prijatelje v ravnanju, so tudi dokaz, kam lahko pripeljejo skupne strankarske koristi.
Z govoričenjem o skupnih interesih nas sicer poskušajo prepričati o tem, kako so vsi povezovalni. A povezovalno so usmerjeni v evropsko militarizacijo, v vojne in svoje finančne koristi. Marsikdo zato razočaran ne vidi izhoda, razen v abstinenci, ki pa seveda ni nikakršna oz. je najslabša rešitev. Hkrati pa je dokaz, da smo se predali in prepustili svojo usodo najbolj neodgovornim in verjetno tudi pokvarjenim ljudem. Če resnično ne vidimo poštenih, strokovnih in delavnih ljudi, usmerjenih v mir in sobivanje, potem seveda ne vidimo tudi rešitev. A vendar ti ljudje so in so vredni zaupanja. Ni jih pa očitno veliko v etabliranih strankah, ampak jih je morda videti v izvenparlamentarnih strankah.
Vsekakor bodo te evropske volitve tudi test ravnanja v bodočnosti oz. presek trenutnega stanja. Opažam, da so nekateri ljudje kar malo zmedeni in apatični. Izguba zaupanja je več kot vidna. Škoda. Življenje se pač ne ustavi npr. po volitvah in si je treba vsak dan prizadevati za mir, zdravje, sobivanje in tudi za demokracijo.
A vendar smo združeni v Evropi lahko tudi povezani v miru in določeni ekonomski oz. finančni dobrobiti. Skratka, če sta pozitivna osnova in usmerjenost, je posledično tudi EU napredna, v nasprotnem pač ne. Ne bi si želel, da postanemo »evropska Amerika«, ki mori in izkorišča šibkejše doma in po svetu.
Sugestije glede opredelitev za EU in vabilo na volitve poskušajo doseči navdušeni podporniki s sugestivnimi in propagandnimi vprašanji, kot so: »Ali ste kdaj živeli v času brez demokracije? Kakšno je bilo življenje pred Evropsko unijo?« No, svet se res ni začel vrteti šele od pristopa. Morda pa so odgovori že znani. Vprašanja so napačna, ker se nanašajo samo na preteklost. Morali bi jih postaviti za sedanjost in prihodnost. Zato se je treba opreti na tiste kandidate, ki so za mir in proti militarizaciji. Glede na vsa ravnanja oblastnikov in opozicije jih res ni težko najti.
Pa še besedo ali dve o medijski podpori tem volitvam. Lahko bi rekel, da ni enakopravna in da favorizira samo parlamentarne kandidate, ki nas dnevno zasipavajo s svojimi plehkimi stališči. Pogrešam pa tudi kakšnega pogumnega slovenskega Juliana Assangea. Pravega v zaporu z veseljem predlagam za Nobelovo nagrado za mir in zaradi poguma ter doslednosti tudi za najvišje slovensko državno odlikovanje. Enako posthumno tudi vse pobite v novinarje Gazi. Vsi ti namreč resnično kažejo raven človekovih pravic, dostojanstva in poguma.
Miloš Šonc, Grosuplje
